Seznam zapisov (trenutno 71 zapisov)





Zavestno prehranjevanje, motnje hranjenja, odvisnosti

Zavestno partnerstvo

Osebnostna rast


Drugo

Kaj naj počnejo starši in kaj otroci, ko le-ti odrastejo?

Po včerajšnjem, daljšem in bolj esejističnem zapisu na temo staršev in (odraslih) otrok še krajša navodila.

Starši:
- pustite otroka (ki sedaj več ni otrok, ampak je najverjetneje star že 25, 30, 35, 40 ali celo več), da odraste. Otrok ni tukaj zato, da bi ohranjal vaš dober občutek o sebi skozi vašo identifikacijo s starševsko vlogo, hkrati ni tukaj zato, da bi vam dajal občutke moči ob podrejanju vaši kontroli. Ja, tudi pretirana skrb je lahko dobro prikrita oblika kontrole - kar začutite znotraj.
- dovolite otroku samostojnost, lastno mnenje, lastno čustvovanje in lastno vedenje. Ni ga hujšega kot prepoved vsega tega in ravno te stvari so tiste, ki nas delajo človeške in ŽIVE.
- otrok ni podaljšek vas in vam ne rabi biti podoben - zato bo v svoji družini najverjetneje razvil drugačne navade in to tudi na podlagi tega, da bo pogledal, kaj mu je bilo všeč in kaj ne pri svoji primarni družini. V tem primeru:
- ne podležite vlogi žrtve in ne doživite tega kot izdajstva. A ni krasno, da ima otrok svojo lastno identiteto in da ste k njej pripomogli tudi vi? 
- prisluhnite otroku in temu, kaj ga je motilo v otroštvu ali ga morda moti še sedaj. Poskusite zadržati svoj obrambni odziv in resnično premislite ter začutite to, kar vam je povedal. Lahko se celo opravičite. In se naučite o sebi kaj novega - možnost učenja imamo celo življenje. In nikoli ni prepozno. Celo na smrtni postelji ne.
- spoštujte otroka in njegove posebnosti. Ob tem boste verjetno naleteli na lastne zadržke, stereotipe in trdno ponotranjena prepričanja, ki niso nujno pravilna. Ni le enega pravilnega pogleda na svet in tudi vaš ima pomanjkljivosti. Rasti skupaj z otrokom in truditi se sprejemati njega ter pri tem vedno bolj spoznavati sebe in svojo preteklost, je nekaj neprecenljivega. 
- otrokova izkušnja je NJEGOVA izkušnja. Ki ni identična vaši. Čeprav ste tudi vi imeli partnerja, ki je na nek način spominjal na otrokovega partnerja; čeprav ste imeli tudi vi otroke; čeprav ste tudi vi hodili v službo - vsak človek doživlja enaka področja različno. Spoštujmo izkušnjo drugega.
- če se vam zdi, da otrok preveč posega v vas, da npr. avtomatsko sklepa, da boste pazili na vnuke tudi, ko nimate časa - še vedno lahko postavite mejo in sočutno poveste, kako se počutite in česa ne morete sprejeti. Čeprav je otrok že odrasel in prihaja do vas v ˝kompletu˝ z novo družino
- in ne glede na to koliko odrasel je že vaš otrok - še vedno potrebuje vašo ljubezen in podporo. Venomer. Občutek, da ste tam, ko bo vstopal v novega obdobja svojega življenja in bo prvič izkušal tisto, kar ste vi že dali skozi (a morda v drugačni obliki)

Poleg tega vam želim uspešno soočanje z novimi vlogami - z vlogo babice in dedka. In tudi pri tem - veliko ljubezni ter fleksibilnosti. Hvaležni bodite, da imate, kar imate!

Otroci:
- ozaveščajte, kaj vam je ostalo iz primarne družine. Kateri so vzorci, ki jih prenašate na svoje otroke in partnerje. Kaj vas je močno ranilo in kateri dogodki ter besede so bile tiste, ki so vam poslali veter v jadra. To bo prineslo več jasnosti v zvezi z vašimi trenutnimi odnosi in življenjem na sploh.
- morda so prisotne zamere, ki še niso bile izrečene in izčutene; morda je iz otroštva obstalo še kaj nedokončanega, kar zmanjšuje občutek pristnosti in povezanosti s starši (ali drugimi družinskimi člani). Stare zamere je fino izraziti in se o njih pogovoriti, če imate zaradi manjše povezanosti s starši občutek, da to ni možno, pa jih vsaj prečutiti pri sebi ali ob podpori psihoterapevta ter partnerja/prijateljev.
- nekatere stvari se morda ne bodo nikoli spremenile. Starši so kot so. Imajo svojo zgodovino, travme in vzorce, ki so vplivali na njih. Glede nekaterih stvari se bodo morda, še posebej, če so bolj fleksibilni, lahko prilagodili in jih spremenili, drugih ne. In tako je ok. Vaša naloga ob tem je odžalovati za tem, česar niste dobili, a ste si želeli in zaslužili in sprejeti možnost, da do konca življenja ne bo drugače. Ventilirajte jezo. Vdih, izdih in - postopno spuščanje... Ni vse v vaših rokah (na srečo!)
- pazite, da ne boste podlegli mnenjem svojih staršev. OK je, če imate svoje mnenje, svoja stališča in v svoji sekundarni družini svoje navade. Vaše življenje je VAŠE življenje in vi ga morate živeti ter izkušati. Otresajte se morebitne krivde, ki vam jo vzbujajo. Ni vaša. 

- če niso starši tisti, ki spodbujajo vašo samostojnost - odtrgajte se sami! Nihče od vas ne bo zadovoljen s svojim življenjem, če boste do konca življenja živeli doma in če ne boste vi (ter vaši starši) preizkušali novih vlog. Življenje gre naprej, spremembe so nujne, čeprav včasih strašljive. Včasih morajo prvi korak narediti otroci. 

- če si želite več stika - poiščite ga. Morda ne boste naleteli na pozitiven odziv, a boste vsaj vedeli, da ste poskusili in sami naredili največ, kar lahko. In to je vse, kar lahko naredimo. Odziv pa je odgovornost druge strani. 
- uživajte življenje, veselite se, ne bojte se napak. Tudi življenje vaših staršev ni bilo popolno. Dovoljene so vam lastne izkušnje. Tukaj smo za to, da si nudimo kar največ podpore, ljubezni kolikor lahko. In da drug ob drugem rastemo in se učimo (kar je včasih tudi neprijetno).

Za oboje:
Vaši starši so na koncu koncev le ljudje. 
Vaši otroci so na koncu koncev le ljudje.
S svojo izkušnjo in s svojimi načini.
Niso vsi ljudje kot vaši starši/otroci
in niso vaši starši/otroci takšni, kot vsi ljudje. 
Povezana slikaDano vam je bilo, da ogrooomen del poti prehodite skupaj. Da ste skupaj v najtesnejši in najkompleksnejši vezi na svetu. Da se ob tem učite. In uživate, če le lahko. Bodite odprti za oboje. Če le gre.

Srečno!


Več o teh temah
Želim si, ampak 
Poleteti iz gnezda ali se odtrgati od njega
Prehodi - pospremljeni z dobrodošlico in slovesom

Ti procesi so vse prej kot lahki. Si želite ob tem podpore in vodenja? Pišite.


Odnos med starši in (odraslimi) otroki

Nedavno ste mi predlagali, naj napišem še kaj o odnosu med starši in (odraslimi) otroki. 
Tudi na psihoterapijah najpogosteje razčlenjujemo ravno te odnose; vidim pa, da sem se tej temi resnično izogibala.

Zakaj? Ne le zato, ker pogosto napačno uporabim izraz otroci/otroki (oprostite mi za to, dojemite bistvo), ampak tudi zato, ker je tema tako kompleksna in hkrati - tabuizirana. O njej bi se dalo napisati knjigo, dve ali tri, da bi resnično zaobjela to, kar mislim (in znam), hkrati pa lahko že koščki pomenijo veliko. Eden teh koščkov danes.

Ko se lotevamo odnosa med starši in otroki, se lahko vživimo v obe strani. Tako v starše kot v otroke. In lahko sočustvujemo z, ter razumemo, eno in drugo stran.

Vsaka od teh strani pa ima za zdrav individualen razvoj in za razvoj pristnejše povezanosti z drugo stranjo, svojo nalogo: 
- (odrasel) otrok ima nalogo pogumno pogledati v svoje otroštvo in ozavestiti, kaj se je dogajalo. Katerih dogodkov se spominja in katera čustva nosi v sebi v zvezi s tem. Kaj mu je bilo všeč in kaj ga je prizadelo. Kdaj je bil starš slab, kdaj pa dober. In kako se vzorci iz družine izražajo v trenutnem življenju. V odnosih na delovnem mestu, s partnerjem, z lastnimi otroci...
- naloga starša je ogledati si odnos s svojimi otroki; se spomniti trenutkov, ko so se znašli izven kontrole in otroka prizadeli. Kako so se do otrok vedli v povprečju pa tudi, kako so se kot starši počutili navznoter. Si priznati svoje napake in prevzeti odgovornost za njih ter se opravičiti in hkrati ozavestiti, kaj od tega, kar so počeli, so prenesli od prejšnjih generacij. Kako so se počutili v svojem otroštvu. Kje so njihove rane.

Pri ozaveščanju ali govorjenju o lastnih izkušnjah lahko naletimo na številne družbene tabuje in prepričanja, zato se tej temi radi izogibamo. Po eni strani lahko razumemo obe strani, po drugi strani pa se bojimo obsojanja s strani družbe, ki skozi svojo (krščansko) zgodovino uči spoštovanja do staršev - ne na podlagi njihovih dejanj, ampak zgolj zato, ker SO starši. 

Tukaj se rodi lojalnost staršu, ne glede na to da so bile morda prisotne hude zavrnitve, očitanja, fizične, spolne in psihične zlorabe, ki bi si zaslužile obsojanje. Dejstvo je, da imamo ene starše in da večina ljudi čuti, da je vsak starš boljši kot nobeden. Na koncu koncev nam je starš dal, če že drugega ne, vsaj življenje. V otroštvu svojih staršev prav tako nismo mogli videti objektivno, saj nismo poznali drugih družin in načinov, otrok pa običajno, nase usmerjeno, krivdo pripiše sebi. Ker - hej - tudi, če je starš še tako grozen - kam pa naj gre kot otrok? Saj bi umrl, sam, na tem širnem svetu... Zadaj pa se pogosto skriva še strah: ˝Kaj pa, če ima starš prav? Kaj, če sem resnično slab/-a in kriv/-a za to, kar se (mi) je dogajalo? Tega pa nočem videti in vedeti. Ali tvegati, da bom to slišal/-a od drugih. Raje sem tiho. In potlačim to, kar me še vedno vznemirja, vase.˝

Dejstvo in naša ODGOVORNOST do naslednjih generacij ter sebe - ko odrastemo in širšo sliko zmoremo videti - je, da odkrito, boleče realno in pogumno priznamo (najprej: sami sebi) kaj se je dogajalo. Kako je na nas vplival določen stavek ali ravnanje. Kako so nas zaznamovale bodisi enkratne, močne travme bodisi manj očitno nekonstruktivno ravnanje, ki pa se je dogajalo kronično. In ozračje v družini ter urejenost družine na sploh.

Zakaj? Ne zato, da bi iskali krivca, ampak zato, da smo iskreni do sebe in svojega telesa, ki nam sporoča, da nekje še spijo zamere, ki jih nikoli nismo mogli izraziti in nismo bili slišani; da bomo lažje in z manj bremeni gradili odnos s svojim otrokom; ter da bomo jasneje videli film našega življenja.

In v katero smer je, kot starš, dobro iti? 
V smer iskrenosti (do sebe in do otroka) in v smer spodbujanja svobode otroka. Da nudimo otroku podporo, ljubezen in učenje, ko to potrebuje, hkrati pa nežno prigovarjanje k samostojnosti, ki mu bo koristila, ko odraste. V gojenje odnosa, v katerem se tudi starš opraviči in v gojenje odnosa, kjer popolnost ni zahtevana. V cenjenje različnosti otroka, ne da bi otroka dojemali kot podaljšek sebe, hkrati v dovoljevanje sebi, da smo drugačni.

V odnos, kjer zna starš poskrbeti zase in te naloge ne prenaša na otroka.

Otrok namreč nimamo in jih ne vzgajamo zato, da bi nam VRAČALI vso ljubezen, ki jo dobijo. Da bi do nas razvili enako, brezkompromisno ljubezen kot jo imamo starši do njih, temveč jim dajemo ljubezen, da bodo ONI zmogli vlagati čim več ljubezni (in tudi zdravih meja) v SVOJE prijateljske, partnerske odnose in, še posebej, v odnose s svojimi otroki. Cesta vzgoje je tako precej enostranska in vodi naprej - v zalogo ljubezni za naslednje generacije.

Nekaj misli iz zapisa je navdahnjenih s strani krasne knjige Če škripa med hčerjo in materjo (Secunda, 2011), ostalo, kot ste že vajeni, izhaja iz lastnih izkušenj ter iz znanj psihologije in psihoterapije, ki jih, tudi v lastnih knjigah, težko razdvojim, razčlenim in citiram.



Rezultat iskanja slik za babuška

Kaj je zanos in zakaj mi je tako všeč? :)

O zanosu več, bolje in bolj podrobno kot jaz pove Mihaly Csikszentmihalyi, madžarski psiholog in dolgoletni raziskovalec zanosa. Raziskuje kaj je značilno za ljudi, ki s(m)o v zanosu, kaj ga spodbuja in kakšne so posledice zanosa. TED govor. 
Sama sem o Mihaly Csikszentmihalyi-ju (izgovori se: Mihajli Čiksentmihajli) prvič slišala na svojem študiju psihologije. Ko sem ga v živo videla na konferenci iz pozitivne psihologije, kjer sem predstavljala študentsko raziskovalno delo, pa sem bila čisto vznemirjena - kot da vidim neko slavno osebo 🙂. Nekdo, o katerem smo se učili in govorili, je stal TAM - iz mesa in krvi. Bila sem navdušena, hkrati pa se jasneje zavedla, kako so vsi raziskovalci, teoretiki, pisci knjig in drugi - preprosto LJUDJE. In kako raziskujejo ter se ukvarjajo s tistim, kar jim je blizu ter temu posvetijo ogromno svojega časa.
Mislim, da je bil to pomemben trenutek, ki mi je poslal nekaj vetra v jadra zaupanja vase. In zmanjšal zgolj slepo sledenje drugim 🙂

Mihaly Csikszentmihalyi poudarja, da so ljudje najsrečnejši, ko so v stanju zanosa (ang. flow). V svojem delu (1990) med drugim pravi, da najlepši trenutki v naših življenjih niso takrat, ko smo pasivni, opazujoči, sproščeni... Temveč, da se najboljši trenutki običajno pojavijo, ko je človekov um in telo raztegnjen do njegovih meja, v prostovoljnem trudu za to, da bi dosegel nekaj težavnega in vrednega.

V tem stanju, je ugotovil Csikszentmihalyi, najdejo ljudje pristno zadovoljstvo, stanje zavesti, ki smo ga poimenovali zanos (ang. flow). V tem stanju se počutijo, da jih je aktivnost popolnoma posrkala vase in običajno gre za aktivnost, ki zahteva določeno mero ustvarjalnosti. V tem stanju ˝optimalnega doživljanja˝ se počutijo močne, pozorne, na vrhuncu svojih zmogljivosti in ustvarjalnosti, niso negotovi vase in imajo občutek kontrole in obvladanosti, brez posebnega napora.

Ste se že kdaj počutili tako? 
Ko sem sama v stanju zanosa, se resnično počutim tako kot pravi Csikszentmihalyi. Najsrečnejša in najbolj zadovoljna, v sledenju nečemu, za kar imam občutek, da MORAM, hkrati pa tudi ZMOREM opraviti. V stanju izpolnjenosti in pristnega užitka.

Pri sebi vidim, da kadar ustvarjam in delam ter sem ob tem v stanju zanosa, ustvarim moje najboljše izdelke, veliko lahkotneje in z veseljem kot če nisem v stanju zanosa. V bistvu se že, ko to pišem, počutim navdušeno in veselo 😁

Ko sem v stanju zanosa, me ne vodi strah pred prihodnostjo ali finančno nestabilnostjo; niti ne želja po dokazovanju ali potrditvi. Temveč pristno zanimanje za določeno področje in občutek poslanstva, da v določenem trenutku MORAM (a to ni tisti zoprn, ko imaš občutek, da moraš zaradi nekih zunanjih faktorjev, v bistvu pa želiš) nekaj narediti. Običajno se to resnično zgodi med dejavnostmi, ki zahtevajo mojo ustvarjalnost, včasih pa tudi pri drugih aktivnostih, ki me v tistem trenutku ˝pokličejo˝ - včasih je to lahko tudi pospravljanje ali urejanje doma, ki pa je v drugih trenutkih zgolj opravilo.

Zanosa seveda ne opisuje le Csikszentmihalyi. Kot običajno, se raziskovanje različnih stanj v nas raztegne daleč v zgodovino človeštva. Daoist Zhuangzi (prebrala tukaj) npr. opisuje primer zanosa pri mesarju Dingu, ki se je izuril pri sekanju mesa, ob tem pa doživljal zadovoljstvo in ponos kljub temu da je bil to na Kitajskem podcenjen in preziran poklic. Ding je rekel, da boljši kot postaja pri sekanju mesa bolj se uči, kako ˝iti s tokom stvari˝ (ang. going along with things). Uči se harmonizacije z Dao-m oz. Tao-m (slo. ˝pot˝, ˝smer˝, ˝ključ˝), ki označuje intuitivno poznavanje življenja kot takega. Dao začutiš ne skozi analiziranje, temveč skozi aktivno doživljanje življenja iz trenutka v trenutek. 

V nasprotju s tem, kar običajno mislimo, pa Csikszentmihalyi poudarja še eno značilnost zanosa: občutek kontrole. V zanosu smo komaj, ko smo močno notranje motivirani, da nekaj naredimo, ob tem čutimo zadovoljstvo, hkrati pa ob tem doživljamo občutek kontrole, ki gre z roko v roki v tem, da se zavedamo, da nekaj tudi ZMOREMO narediti (čeprav v stanju zanosa naredimo še več in bolje kot smo mislili, da znamo). V stanju zanosa nimamo občutka, da smo pasivno deblo, ki ga premetava voda sem in tja, temveč imamo občutek, da vemo kam gremo in da imamo določeno mero nadzora nad našo zavestjo. Nismo kontrolirani od zunanjih stvari, temveč naša moč prihaja od znotraj. V stanju zanosa svojo pozornost zavestno usmerimo na določen cilj, naša psihična energija dobesedno TEČE (ang. flows) v smer tega cilja in rezultat je nova ureditev ter občutek harmonije znotraj sebe.
V tem stanju imamo občutek, da takrat ni pomembno nič drugega, da je izkušnja zelo prijetna in da želimo to doživljati še naprej, ne glede na ceno, ki jo bomo za to plačali, npr. čas (Cskikszentmihaly, 1990).

Sama mislim, da je sledenje notranjemu občutku zanosa, temu, kdaj in kako se pojavi, dober pokazatelj tega, katera aktivnost, poklic, hobi ipd. je tista, ki nam je resnično pisana na kožo; ki ji je vredno posvetiti več časa in jo razvijati. 
Če bomo počeli to, ob čemer čutimo zanos, se tudi ne bomo toliko obremenjevali s strahom pred napako, negotovostjo, dvomom vase. Ker ko smo v stanju zanosa, se ne ukvarjamo toliko s sabo. Ne dajemo toliko poudarka NASE, temveč na AKTIVNOST, ki jo počnemo.
In ta aktivnost nam prinaša tudi veselje.

A ni to nekaj najlepšega? 😊 

Če se sprehajate po moji spletni strani www.zanos.si, boste našli kar veliko citatov Csikszentmihalyi-ja, sama pa si želim, da bo čim več ljudi čim bolj pozdravilo sebe, opolnomočilo sebe in rešilo (ter sproti reševalo) svoje težave do te mere, da bo več prostora za aktivnosti, ki vas veselijo in za občutenje zanosa ob načrtovanju svojega življenja. Tako družinskega kot poklicnega. Za občutenje ljubezni v nasprotju s strahom.
Vam lahko pri tem pomagam? 💓
Pišite mi.


Vir
Csikszentmihalyi, Mihaly (1990). Flow: The Psychology of Optimal Experience. New York, NY: Harper and Row.


Pozitivno mišljenje vs. sprejemanje doživljanja



V zadnjem času večkrat opazim poudarjanje enega ali drugega, nekakšno borbo med enim in drugim, ki lahko poteka tako med nami (prijateljica reče: ˝Pa neee, poglej na to pozitivno,˝ ko mi želimo samo, da nekdo začuti in sprejme, kako se trenutno počutimo) ter tudi znotraj nas (en del nas se želi zgolj prepustiti, drug del nas pa želi iz nas iztisniti še zadnje atome energije in zanosa).

Ne vemo, kaj je ˝prav˝, kako ravnati in koga poslušati - te, ki poudarjajo pozitivizem ali one, ki poudarjajo sprejemanje in čuječnost. Na koncu ostanemo z občutkom, da je vse brezveze, izmišljeno in da nas vsi samo ˝nategujejo˝.

˝Če zgolj sprejemaš, kar se ti dogaja, to pomeni, da si obupal.˝

Rezultat iskanja slik za toddler tantrumKadar zmoremo, s perspektive tretjeosebnega opazovalca, opaziti kaj se z nami dogaja in ko zmoremo to LJUBEČE sprejeti (ter se ne obtoževati in misliti, da bi morali biti drugačni, če čutimo jezo, žalost in imamo določene misli) smo ČUJEČI. 
Takrat smo v stiku s sabo in se počutimo dovolj notranje mirni, da zmoremo to opaziti.

Saj veste, kako je, ko ste z otrokom in je ta nemiren ali izraža določena čustva. Če ste spočiti in zadovoljni, boste ob otrokovem izbruhu lažje:
- opazili ter si predstavljali kaj doživlja on; 
- opazili, kaj se dogaja v vas in 
- si vzeli čas, da se odločite, kakšna reakcija bi bila najbolj sočutna in primerna ter v skladu z otrokom ter z vami.

Če se otrokov izbruh zgodi, ko ste utrujeni, pa boste nervozni, nemirni, zdelo se vam bo, da se izbruh dogaja v VAŠI (ne v otrokovi) glavi in boste želeli TAKOJ zdaj, na silo, dogajanje ustaviti. Ne boste zmogli empatije do otroka, kaj šele do sebe; reagirali boste impulzivno, otrok bo jokal (ali pa tudi ne), vam bo pa takrat, ko bo zaspal in se boste umirili, žal, da ste reagirali, kot ste.

Kaj bi torej rekli - a sprejemajoče opazovanje vodi v obup in resignacijo? Neaktivnost? Nemoč? Ne! Velikokrat zahteva veliko več moči, pozornosti in ˝duha˝, dolgoročno pa tudi več zadovoljstva in novih spoznanj.  

˝Ljudje, ki razmišljajo pozitivno, so plehki in s plašnicami na očeh˝

Veseli, optimistični in pozitivni ljudje so pogosto dojeti kot plehki. Kot da ne vidijo celotne slike. Ali kot da nočejo videti, kar se resnično dogaja.

Pa je to res? 

LAHKO je res, ni pa nujno. 
Če zgolj bezljamo od enega problema k drugemu, se pri ničemer zares ne ustavimo, poglobimo in si ogledamo, kaj se dogaja, nismo čuječi. Lahko smo navzven nasmejani, nismo pa v stiku s tem, kar se dogaja znotraj. Če se dogaja to, zamudimo naš stik z bolečino ali skrbmi, ki nas lahko vodijo k novim uvidom ter k dejanskemu spoznanju, kaj nam je za narediti, da se bo problem rešil ali da bomo na dobri poti k rešitvi problema.
Bezljanje in izogibanje lahko tako povzroči, da se začnejo težave množiti in da nas naloge, ki smo jih imeli za razrešiti, pa jih nismo, ˝ulovijo˝ in zahtevajo razrešitev na veliko bolj zoprn način kot če bi se jih lotevali sproti.

Če pa uvid v situacijo zmoremo, če zmoremo začutiti, kaj se dogaja, hkrati pa imamo lastne strategije in tehnike, kako se s situacijo spopasti, pa pozitivno mišljenje postane SPRETNOST, ne le beg pred težavami.

Spretnosti se lahko priučimo

Če nekaj ni zgolj dana, genetsko prirojena (ali neprirojena) lastnost, na katero nimamo vpliva, temveč se lahko tega naučimo, to imenujemo spretnost, veščina oz. kompetenca. 

In nekatere spretnosti/veščine/kompetence pozitivne psihologije nam pridejo zelo prav. Npr.:
- zmožnost samoregulacije (čustev, vedenja, misli)
- zmožnost spodbujanja in motiviranja sebe
- zmožnost osredotočanja na pozitivne cilje
- zmožnost pomirjanja sebe
- zmožnost videti v sebi tudi pozitivne lastnosti
- zmožnost vizualizacije tega, kar si želimo
Rezultat iskanja slik za grateful- zmožnost obrniti naš notranji dialog, ki poteka v naših glavah in je lahko spodbujajoč ali zavirajoč, sebi v prid
- zmožnost videti izkušnje kot priložnost za osebnostno rast, ne kot grozne napake
- pozitivna skrb zase in za svojega notranjega otroka
- gojenje hvaležnosti
- negovanje stika z drugimi
...


Čuječnost in pozitivna psihologija hodita z roko v roki

Eno brez drugega torej ne gre. 
Če ne zmoremo biti v stiku s sabo in začutiti, kaj se nam dogaja, kje je težava in ob tem sebe podpreti na ljubeč način, tudi ne bomo vedeli, kaj nam je za storiti. 

Če pa zmoremo čuječnost, pa zmoremo nato tudi stopiti 3 korake nazaj ter pri sebi ali drugih uporabiti tehnike za večjo podporo sebi in regulacijo sebe. Te tehnike smo bodisi prevzeli od drugih bodisi smo jih ˝iznašli˝ sami. 

V tem primeru pozitiven pogled na situacijo ne bo ˝zatiskanje oči˝, temveč pozitivno in konstruktivno reševanje problema, ki se ga pa vendarle zavedamo. 

Ko imamo določene kompetence že tako dobro usvojene, da postanejo del nas, resnično pogosteje hodimo po svetu lahkotneje, svobodneje in bolj ljubeče. Nekaterih problemov, ki so nas prej pestili, morda niti opazili ne bomo, saj ob njih resnično ne bomo doživljali tolikšne drame in občutka nemoči.

Navzven bo morda videti kot da nimamo problemov in bomo pri nekaterih posameznikih spodbudili ˝iskanje˝ težav. Morda bomo izpadli nepristni.

Dejstvo pa je, da ima vsak svoje ovire, ki jih odpravlja in težave, čez katere se poskuša prebresti. Odvisno je le, na kakšen način. Ali v mlaki obsedimo za vedno ali pa, ko si naberemo moči, bredemo naprej.

Spodbujam slednje in hkrati vem, da je včasih zelo, zelo boleče in vse prej kot lahko. 💟 



Dnevno tuširanje psihe

Si dnevno umivate roke? In se tuširate? Kako pa dnevno tuširate svojo psiho in počutje nasploh? 

Masaža ali fizioterapija = psihoterapija
Masažo, fizioterapijo, akupunkturo in kaj je še tega, lahko enačimo s psihoterapijo. Privoščimo si jih, kadar je nujno, kadar je bolečina akutna ali morda komaj, ko smo tako poškodovani, da že težko hodimo ali sedimo in brez tega več ne moremo;
takrat, ko smo glavno krizo že delno prebrodili, a si želimo okrevati ob podpori strokovnjaka;
pa tudi takrat, ko si želimo dodatnega razvajanja, ko želimo svoje počutje še DODATNO izboljšati oz. kadar želimo PREPREČITI večjo krizo v prihodnosti. 

Maska za obraz = globok uvid in močnejši stik s sabo 
Maske za obraz ali lase, manikure ali pedikure, depilacije, izlete ipd., lahko enačimo z globokimi uvidi in močnejšim stikom s sabo. To je ponavadi čas, ko se resnično mentalno ustavimo, pregledamo situacije, ki se nam dogajajo ter naše in tuje odzive in doživimo AHA-moment. Spoznamo nekaj pomembnega, kar nam omogoča, da v prihodnje na situacijo ragiramo drugače ali da nanjo pogledamo iz drugega zornega kota. Uvidov ne doživljamo (in jih ne rabimo doživljati) pogosto, vseeno pa je za našo osebnostno rast nujno, da jih. 

Pranje glave = posebna oblika sproščanja ali intimen pogovor
Vemo, da je pranje in urejanje las obvezno in nujno zato, da lasje niso umazani in tudi zato, da smo videti lepo, vemo pa tudi, da lahko umivanje las kdaj pa kdaj tudi zamaknemo, jih spnemo v čop ali, tako kot jaz, se poškropimo s suhim šamponom 😊
Na ravni psihičnega počutja lahko pranje glave zato enačimo s kakšno posebno obliko sproščanja, npr. z meditacijami, vizualizacijami, jogo ali telesno vadbo za telo in dušo oz. s  poglobljenimi in intimnimi pogovori s partnerjem ali prijatelji.  Tega se ne moremo posluževati dnevno, hkrati pa je za našo psiho nujno, da imamo s partnerjem in prijatelji intimne odnose, ki ne vključujejo le pogovorov o organizaciji gospodinjstva ali tračev, ampak intimno deljenje osebnih skrbi ali upov za prihodnost.

Dnevno umivanje rok in tuširanje = skrb za lastne potrebe in stik s svojim doživljanjem
Dnevno pa bi bilo za našo psiho dobro in nujno (če ne bi hoteli, da se nam začnejo stvari nalagati), da bi poskrbeli za naše telesne potrebe (spanje in počitek ter uravnoteženo prehranjevanje), hkrati pa se večkrat tekom dneva vprašali: ˝Kako sem? Kako se počutim? Kaj doživljam? Kaj sedaj potrebujem?˝ Vprašanja ne bi bila namenjena podrobni analizi sebe ali celo kritiziranju sebe, temveč zgolj ozaveščanju tega, kaj se nam dogaja. Če bi tekom dneva ugotovili: ˝Uh, vsega mi je preveč, potrebujem počitek ali zgolj objem,˝ bi, ko bi prišli domov, lažje vedeli kaj potrebujemo in to na primeren način skomunicirali tudi s partnerjem. S tem bi preprečili morebiten konflikt oz. ˝izpad˝, za katerim bi se skrivalo, da nam je, danes, preprosto vsega preveč. 

Skrbimo za lastno psihohigieno oz. se nanjo, tudi, če bomo kak dan nekaj odložili in naslednje dni ˝čistili za nazaj˝, vsaj spomnimo.
Kako pa boste za svojo psihohigieno poskrbeli ta vikend? 
😊

Več o osebnih pogovorih z mano si preberite TUKAJ.


Rečem JA, rečem NE

Kako se počutiš, če nekomu ugodiš?
In kako, če prošnjo zavrneš? 

Nujno je, da so naši odgovori in odločitve usklajeni z nami samimi, z našim počutjem, našim mnenjem in našimi namerami. 
Če pogledamo otroke, opazimo, da nimajo v najzgodnejših letih nobenih težav z izražanjem svojih želja. Kadar se nečesa resnično veselijo, zavpijejo glasen JAAA, kadar nečesa nočejo, to brez občutkov krivde, kančka dvoma ali slutnje, da se bo zgodilo nekaj slabega, zavrnejo. 
Kje se to izgubi? 
Kadar so otrokove želje večkrat grobo zavrnjene, nespoštovane, nesprejete ali celo kaznovane, dobiva otrok izkušnjo za izkušnjo, ki kaže na to, da svojih mnenj, želja in čustev ni dobro izražati. Da ne bodo sprejeta in upoštevana. Ne bo se počutil varnega, zato bo na neki točki sprejel kakšno izmed odločitev, ki izhaja iz (ne)zavednih prepovedi in zapovedi, ki jih je prejemal s strani pomembnih oseb v njegovem življenju. Npr.:
    Rezultat iskanja slik za child sad
  • ˝Svojih mnenj, čustev, želja ni dobro izražati˝; 
  • ˝Sebe ni dobro razkrivati˝
  • ˝Moram ugajati.˝
  • ˝Ne smem misliti. Ne smem čutiti.˝ ali 
  • ˝Jaz nisem ok.˝
  • ˝Jaz nisem pomemben/-a.˝
  • ˝Biti moram močen/-a˝
  • ˝Biti moram popoln/-a˝
idr. 

Tovrstne odločitve so običajno ponotranjene, nezavedne in vodijo naše delovanje, mišljenje in čustvovanje ˝od spodaj˝, iz globin. Misli in čutenja, ki izhajajo iz temeljev našega razvoja, se pojavljajo avtomatično in nam pogosto vzbujajo močan občutek nujnosti, neizogibnosti. Iz tega razloga jih včasih zamenjamo za intuicijo, ki pa je običajno usmerjena v naše pozitivno in pogosto nasprotuje našim ukoreninjenim avtomatizmom, ki niso konstruktivni.

Človek, ki je prepričan, da MORA ugajati ter ugoditi, sicer se bo zgodilo ˝nekaj slabega˝, lahko čuti tesnobo in strah, kadar se znajde v situaciji nestrinjanja, npr. v konfliktu; kadar mora ali želi nekomu nasprotovati oz. kadar želi ali mora nekoga zavrniti. A če venomer le ugajamo, se lahko zgodi ravno nasprotno od tega, kar pričakujemo. 
V službi lahko npr. mislimo, da nas bodo, če bomo venomer rekli JA, spoštovali in cenili, da bo naše delo narejeno dobro in da se bomo s tem izkazali za odgovorne ter marljive delavce. Tekom odraščanja in drugih vplivov družbe se nam lahko namreč zdi, da se od nas to pričakuje, da bomo sicer odpuščeni in da moramo biti pridni in tihi, pa bo vse ok. Ampak - a je temu res tako?

Pomisli na nekoga, ki vsakomur, ki ga nekaj prosi, reče JA. Kmalu je založen z delom, za lastne potrebe ne more poskrbeti in se izčrpava, pa tudi organizacijsko in časovno mu (več) ne uspe izpeljati vseh zadolžitev. Je na poti v izgorelost, če želi vse opraviti do roka in tako, kot si drugi želijo, pa bo:
  • bodisi dokončno izgorel
  • bodisi delo začel opravljati manj pozorno, hitreje in z več napakami

Rezultat iskanja slik za burnout
Če dokončno izgori ne le, da se bo njegovo življenje ustavilo, da ne bo mogel uživati in da bo lahko imel trajne poledice ali, v skrajnem primeru, celo umrl, temveč - kar se ljudi z ˝ugajaj driverjem˝ -  dotakne še bolj: ne bo mogel nikomur več služiti, delo pa bo moral opustiti. Razočaral bo svoje ˝naročnike˝.
Prav tako bo svoje ˝naročnike˝ razočaral, če se delu ne bo mogel posvečati tako mentalno kot s svojo srčno platjo, saj bo njegovo delo (in posledično nepravilnosti) zaznamovano z utrujenostjo, jezo, žalostjo ali tesnobo. Človek bo tako izpadel vse prej kot to, kar bi si želel - odgovoren, zanesljiv, prijazen in priden ter ne bo prejel sprejemanja, ki si ga želi že od otroštva naprej.

Ko se odločamo ali reči JA ali NE je torej nujno, da se ustavimo, poskusimo začutiti sebe in se vprašamo: 
  • Kako se počutim, ko pomislim, da bi rekel/-a JA tej možnosti?
  • Kaj pa, ko pomislim na to, da bi rekla NE? 
  • Imam občutek, da je ta odločitev v skladu z mano?
  • Kakšne bi bile posledice, če bi rekla JA ali NE? 
  • Kaj si želim zase?
  • Katera odločitev bi bila DOLGOROČNO najbolj iskrena in odgovorna? 

Če vemo, da smo se odločili v skladu z nami in da smo pri tem mislili tudi na drugo osebo ter sprejeli odločitev, ki se nam zdi najbolj odgovorna, ˝fer˝ in ˝prava˝, bomo tudi lažje prenesli in vzdržali z morebitnim nezadovoljstvom druge strani.
Ker - saj veš, a ne? - druga stran NIMA vedno prav 😜

Rezultat iskanja slik za happy contentVeč zapisov na to temo:

Piši mi na mojca.majerle@zanos.si



˝Mar mi je zate˝ ali ˝Ne zaupam ti˝?



Ste videli tole fotografijo? 
Vam je znano? 
Ste bili (del) tega deležni tudi sami? 
In kako ste se ob tem počutili? 

Fotografija ima namen zabavati, v sebi pa nosi tudi veliko (neprijetne) resnice.

Dejstvo je, da nas starše skrbi za svoje mladičke in da bi naredili absolutno VSE, da bi jih zavarovali in zaščitili pred ˝krutim svetom˝. 
A paziti moramo, da se v ˝kruti svet˝ ne spremeni ravno naš dom, do česar lahko z neprestano kontrolo, zasliševanjem, izpraševanjem in neprimernim vzbujanjem občutka krivde (npr. »Ko bom umrl/-a, ti bo pa žal.«) kar hitro pride. 

Si predstavljate, kako je živeti nekje, kjer je treba stopati po prstih in kjer se počutiš, da počneš nekaj slabega (ali da preprosto SI slab), čeprav temu ni tako? Če se upreš, si lahko kar hitro zatrt z besedami: »Pa kaj, pač sem starš, me skrbi in želim vedeti.« In slednje je del resnice, ne pa celotna. Temu sledi, da bodisi močno podvomiš vase, svoje doživljanje, mnenje, čustva in se podrediš, hkrati pa si nekje zadaj ˝na preži˝, ker dvomiš tudi v druge bodisi pa se močno, jasno in odločno upreš ter tvegaš zavrnitev. 
Starš, ki se resnično vpraša, kaj se dogaja, pobrska po sebi in zmore dovolj odkritosti in samozaupanja, da lahko prizna svojo napako ter se opraviči, bo prej ali slej povedal še, katero doživljanje se je za temi besedami ŠE skrivalo:

  •  To je normalno, tudi meni so govorili isto! Morda so tudi njega kontrolirali na podoben način in se mu določene besede ter vzorci mišljenja in čustvovanja vzbujajo avtomatično. In ker je tudi on poznal le ta način vzgoje, se mu zdi to normalno in naravno delovanje starša. 
  • Ne zaupam si/ne zaupam ti. Morda ne zaupajo sebi kot staršem, imajo v sebi skrite še neozaveščene strahove in nato svoje nezaupanje prenašajo še na svoje otroke. Otroci (oz. mladostniki) lahko začnejo zato dvomiti vase, v druge, se ne naučijo zanašati se nase in nimajo priložnosti preizkusiti kje so njegove meje (ali meje drugih, količine popitega alkohola ipd.) ter katere so posledice mej. Zaradi tega so dejansko v večji nevarnosti, saj meje bodisi prestopajo bodisi si jih postavijo ˝preblizu˝ in ne upajo resnično doživeti in živeti svojega življenja. Eksperimentiranje, učenje, preizkušanje na lastni koži pa poteka že od vrtca naprej in je nujen del razvoja in življenja nasploh.
  • Si podaljšek mene. Najpomembneje je, kaj si mislijo drugi. Včasih se za tovrstnim vedenjem staršev skriva tudi strah pred tem, kaj bo otrok ponesel v svet in kaj si bodo o njih mislili drugi - katero družinsko skrivnost bo izdal, kako bo oskrunil ugled družine oz. posameznega starša ali počel nekaj, česar starši ne bi. Iz tega vidika starš dojema otroka (najverjetneje tudi partnerja) le kot podaljšek sebe. Ne kot samostojno, individualno bitje, z lastno potjo. Vse, kar otrok ali drug družinski član naredi, meče tudi luč na starša in ker je to, kar si drugi mislijo, pomembneje od tega, da se podpiramo znotraj družine, je nujno čim prej in kar najbolj intenzivno v otroku vzbuditi občutke sramu - tako, preventivno - da ne bo otrok osramotil družine.  
  • Ne zapusti me. Nisem ok. Še globlje pa se pod vsemi temi besedami skriva nezadovoljstvo starša s samim s sabo in s svojim življenjem ter strah pred zapustitvijo, ki bo le potrdila, da on ni ok. Nastala bo praznina, ki se je boji in ga spomnila na trenutke, ko je bil sam zapuščen in nerazumljen s strani pomembnih oseb v svojem življenju. Soočiti se bo moral s sabo, s svojimi obžalovanji in strahovi; vzdržati bo moral s svojo tesnobo, a ko bo to naredil, bo lahko on, pa tudi celotna družina, zaživela bolj svobodno in veselo. Iz tega vidika je upor otrok dobrodošel. 
Otroci, ki so bili vzgajani in ki jim je bila osebna meja prestopana na opisan način, se bodo slej kot prej tudi sami soočili z vsem, s čimer bi se naj soočili njihovi starši. Ali starši staršev. Ali starši starih staršev 🙂Pogosto se namreč zgodi, da začnemo druge (lastne otroke, partnerja, prijatelje...) kontrolirati na podoben način, kot so kontrolirali nas, delati podobne ˝scene˝ in če druga stran premore dovolj samozaupanja in integritete, da nam zmore razložiti, kako se počuti - ter če je NAM druga oseba pomembnejša od tega, da ohranimo svoj prav, se lahko, počasi, postopoma in sočutno, dogajajo čudovite stvari. Ker so v družini pomembni prav vsi člani. In ker se vsak član uči, raste in razvija. Veliko ljubezni vam želim, če bi si kdo zaželel podporo pri procesu - sem z veseljem na voljo - mojca.majerle@zanos.si.
💖