Seznam zapisov (trenutno 79 zapisov)




Zavestno prehranjevanje, motnje hranjenja, odvisnosti

Zavestno partnerstvo


Osebnostna rast


Drugo

Po rojstvu otroka vsak v svojem svetu

Čas, ko par dobi otroka, je včasih/pogosto prvi čas, ko se partnerja počutita vsak v svojem svetu. Ko se sveta partnerjev ločita.
Pred otrokom sta ˝vse˝ počela skupaj, po službi sta imela ves čas na voljo za pogovore, konflikte, glajenje konfliktov, skupne hobije, pogovore o tem, kaj se je dogajalo v službi ali s prijatelji, nemoten čas za spolnost ipd.
Ko se rodi otrok, postane mama mama in oče oče.


Povezana slika
V praksi in v današnjem času to največkrat pomeni, da gre oče v službo, se tam trudi in uči, popoldan teče domov, da pomaga okoli otrok, vmes gre na kak šport, s prijatelji naokoli ipd. Mama je pa bolj ali manj neprestano doma, prevzame velik del opravil v zvezi z otroci in velik del gospodinjstva, redkeje gre ven, 11 mesecev ne dela...

Pustimo to, koliko in kdaj bi lahko oče pomagal oz. kar ˝očetoval˝. Narava je narava in po naravi je otrok bolj navezan na mamo, se doji, zahteva njeno bližino ipd. Dejstvo je, da se partnerja znajdeta vsak v svojem svetu, vsak v svojih naporih in v hektičnosti dni in tednov potrebujeta počitek, umiritev, pozornost, skrb drugega in posluh. OBA.

In ravno tukaj je zanka - ker potrebujeta to OBA, drug drugemu to s težavo nudita, še posebej, ko se utrujenosti pridruži zamera:
˝Nič mi ne pomagaš, nič se ne brigaš za to kako je z otroci in mano, vse ti je samoumevno, vse delo je na meni...˝
˝Vso svojo energijo namenjaš otroku in hiši, kaj pa jaz, kaj pa midva? Te sploh zanima kako je v službi? Sploh ne vidiš kako se trudim za vas in okoli vas.˝

In rešitve?
- poskusita razumeti in sprejeti, kar se vama dogaja. Razjasnitev prinese sprejemanje in odpre vrata ljubezni
- poskusita, vsaj psihično, čim pogosteje in čeprav le za trenutek, vstopiti v svet drugega: povprašajta se, kako se počutita; kakšen je bil vajin dan; vprašajta se, kako si lahko pomagata
- ponudita si roko, kadar lahko: žena doji? Zmasiraj ji ramena. Sesa? Vzemi ji sesalec iz rok, če le imaš čas. Otrok joka? Dvigni ga. Partner se zdi napet? Povprašaj ga o službi. Prisluhni skrbem. Prinesi mu čaj.
- ustvarjajta nov skupen svet. Poljubi in objemi? Pogled na vajine otroke, ki so vajin svet. Film? Sprehodi v dvoje ali troje? 5 min pogovora o dnevu? Malenkosti štejejo. Sanjarita o vajini prihodnosti. O času, ko bo časa več. Imata kakšne želje?
- potrpežljivo počakajta 3 ali 4 leta, ko bo otrok postal vsaj malo samostojen :) - z zavedanjem, da vajin svet obstaja in da JE tam. Da ljubezen je. Da vidva še vedno sta. In s čim večjim razumevanjem za svet drugega.

Ni vedno lahko, se pa vsi trudimo, da nam je čim več časa lepo. In da opazimo svet drug drugega.
Povezana slika

Ste se kdaj spraševali, kako je živeti z eno roko?


Mamica z majhnim otrokom resnično ve, kako je živeti z eno roko. 


Rezultat iskanja slik za meditation while breastfeeding
Opozorilo: nasmešek ni vedno prisoten. :)
Ker je prisiljena naučiti se. 
Pripravljati hrano z eno roko.
Jesti in piti z eno roko. 
Pospravljati perilo v omare z eno roko.
Tolažiti drugega otroka z eno roko. 
Včasih celo iti na stranišče z eno roko. 

Mamica z majhnim otrokom se nauči ceniti malenkosti. In samoumevnosti:  Počitek. Sončen dan za vozičkanje. 
In tudi velike stvari: Ljubezen. Smeh otroka. Pomoč partnerja. Življenje.

Bravo, mamica!

Mamica z majhnim otrokom resnično ve, kako je živeti v trenutku.

Kako se trenutek, ko naredi otrok naslednji korak, raztegne v večnost. 
In kako ceni tisti trenutek, ko zatisne oči. 
Resnično začuti tudi trenutek (ali obdobja) napora, ko otrok joka in joka, ona pa je zaspana ali lačna ali naveličana ali vse troje. 
Rezultat iskanja slik za meditation while breastfeedingPrisiljena je naučiti se preživeti trenutek. In vzdržati tudi, ko je neprijetno. Včasih je težje, včasih lažje, sčasoma pa se da izpiliti tudi meditacijo ob naporu. In slednje je vredno. 
Vredno, ker je otrok vreden čim mirnejšega skrbnika.
Vredno, ker je trenutek napora lahko najčudovitejši trenutek zbližanja z bitjem ob sebi in s sabo.
In vredno, ker bo ta trenutek nekoč za vedno minil.
Vprašajte tiste, ki hodijo v gore.
So si z goro najbližje, ko so na njej? Ne. Trenutki napora, ko so ob njej in se prebijajo naprej, zbližajo in dodatno ovenčajo nagrado na vrhu. Ta trenutek bo zbliževal za vedno. 

Kaj pa, ko je ena roka vendarle premalo? 

Prosim, prosite za pomoč partnerja, prijateljico, sorodnika. Če se notranjost lomi, tudi psihologa ali psihoterapevta ali osebnega zdravnika. In se oprite na druge, lastne vire moči. Zaradi otroka pa tudi za vas. Da bodo trenutki zgodnjega otroštva in zgodnjega materinstva ostali - all in all - v čim prijetnejšem spominu.

˝Skupaj v dobrem in slabem˝ se tudi rodi, ne le poroči. V obeh primerih pa - se tega dan na dan uči.💞

Rezultat iskanja slik za love

Pogrešal/-a sem te, sedaj mi greš na živce

Image may contain: one or more people˝Joj, a se še komu to dogaja... Ker nama namreč se  
S partnerjem imata polne dneve, tekom delovnega tedna se vidita bolj malo, ko pa se, pa si želita malo miru tudi vsak zase...
 Dan mine, drugi dan mine, ko pride tretji, pa ob snidenju, po prihodu iz službe, čutita intenzivno mešanico čustev - nekaj med jezo in hrepenenjem. Partner ti gre na živce in bi ga najraje odbil, po drugi strani nočeš, da gre stran... A veste, kaj takrat čutimo? 
Pogrešanje. Željo po povezanosti. Željo po obnovitvi odnosa, ki pa ga ne znamo začutiti in izraziti na primeren način. A ne bi bilo bolje - namesto čudne živčnosti, zamere, jeze zaradi občutka, da smo zanemarjani (čeprav smo tudi sami delali oz. počivali in nismo imeli časa) ali strahu pred oddaljevanjem - pokazati prava čustva in povedati partnerju, da smo ga pogrešali, da smo veseli, da sva sedaj znova skupaj, ga objeti ter sprejeti objem in bližino? Dajati in prejemati, ker običajno to potrebujeva oba? Je ranljivo, še posebej po ˝ločitvi˝, a TOLIKO bolj pristno  Čustva pač morajo nekam iti. Lahko v jezo in agresijo, lahko pa v ljubezen  - pa tudi, če kdaj ne uspe: smo ˝samo˝ ljudje, v dolgotrajnem partnerskem odnosu pa bo možnosti za piljenje odzivov in osebnostno rast še veliko.˝

A kaj bi bilo potrebno za to, da bi zmogli pokazati prava čustva in povedati partnerju, da smo ga pogrešali ter ga znova sprejeti k sebi?
Najprej se moramo zavedati, kaj se nam sploh dogaja. Ozavestiti. 

Potem moramo zaznati IMPULZ po tem, da bi partnerja ˝napadli˝ in na tak način sprostili našo frustracijo.
Med zaznavanjem impulza in dejansko akcijo ter udejanjanjem pa mora biti dovolj PROSTORA, da rečemo sebi STOP in da mu mirneje povemo, kaj čutimo. Več o tem

Seveda ne bo uspelo vedno, vseeno pa se je dobro truditi, da spoštujemo svoja občutja, hkrati pa, da spoštujemo partnerjevo integriteto. Ne moremo ga kriviti za naša čutenja.

Vendarle pa smo ljudje odnosna bitja in POTREBUJEMO povezanost. Če povezanost ni, reagiramo različno. Nekateri z napadom, drugi s še večjo distanco in umikom. Nekateri torej odnos ZAHTEVAJO drugi svoje potrebe (in sebe) raje umaknejo, da ne bi izzvali še večjega prepira. Oboji pa to počnemo, ker želimo OHRANITI odnos.

Vsak od nas torej dela najbolje, kaj lahko, z dobro namero ter s srčno željo ohraniti. Le da ne uspe vedno.

Kako lahko, po dolgem dnevu, na miren način obnovite povezanost?
Če zmorete, če je med vami dovolj bližine in razumevanja - podelite čustva ter misli drug z drugim in morda posezite po povezovalnih vprašanjih - tukaj


Vedno pa je pravi čas za raziskovanje tega, kaj se nam dogaja. Kako točno se počutimo, ko partnerja ni? Katere misli se nam pojavljajo? Kaj čutimo? In kaj čutimo, ko pride? Se takrat počutimo mlajši? Koliko stari se počutimo? Obstajajo kakšne rane iz našega otroštva, ki morda vplivajo na naše reakcije? 

Srečno!


˝Če si mu všeč, bo na sms odpisal kakor hitro bo lahko...˝

˝...tudi, če je zaseden.˝
No automatic alt text available.Aaam, ne?! 
Takšni in podobni članki, citati in filmi  v nas zasadijo pričakovanja in prepričanja, ki pa niso nujno resnična!
Nekateri ljudje so redni dopisovalci in jim je ta način komunikacije všeč, drugi pa pač ne.
Z mojim dragim sva skupaj okoli 11 let (okoli, ker nimava točnega datuma začetka  tako da vsake toliko računava, koliko je zdaj), pa mu razno, pretirano dolgo ali pogosto, dopisovanje, nikoli ni bilo povšeči. Prav tako telefoniranje ˝kar tako˝ najbolj ne. ŠE POSEBEJ, če je bil v službi, na faksu ali dogovorjen s prijatelji. Raje je i
mel druženje v živo. 
V začetku sem dvomila, se sekirala in ˝gnjavila˝. Manj je odpisoval, bolj sem pisarila.
Kasneje sem ugotovila, da takšen pač je. Z vsemi, tudi s prijatelji. In da sva si različna. Da si nerad dopisuje ali ˝visi˝ na telefonu. In da sem mu kljub temu iskreno všeč, me ima rad, je zvest in 100% tam zame, ko ga potrebujem. Že vrsto let, ne glede na vzpone in padce.

Kaj se lahko iz tega naučimo?
Da vsak človek prihaja iz svojega sveta. 
Ljudje, ki so nam blizu, imajo načeloma svetove, ki se, vsaj v določenem delu, skladajo z našimi in si delijo podobnosti, hkrati pa ne moremo pričakovati, da bo njihov svet popolnoma enak našemu. 
Bodo podobnosti, bodo pa tudi razlike. 

V začetku bomo, nezavedno in tudi zavestno, svoj fokus polagali zgolj na podobnosti in se s partnerjem zlili,
 hkrati bomo na drugega človeka projecirali svoja pričakovanja in tako ustvarili iluzijo, da je naš sanjski. Da sva eno.

Sčasoma bomo začeli opažati tudi razlike. Ki nas bodo v začetku motile. Ki bodo vzrok za konflikte. In ki so velikokrat razlog razhodov. Več o tem v knjigi Skupaj ali narazen?

A kaj bi bilo, če razlik ne bi dopustili? Izgubili bi sebe in omejili drugega. Tako zelo bi hlepeli po enakosti, da bi želeli zatreti vsak odklon drugega človeka in tudi naš lasten odklon od ˝dogovorjenega sveta˝. Uh, kako žalostno. 
Ja, v partnerski zvezi (in drugih odnosih) JE potrebno prilagajanje, a največje učenje pride, ko si začnemo dovoljevati svobodo in drug drugega spuščati.

When Two Worlds Meet by hjstory
Takrat začnemo zavestno spoznavati kdo sploh je oseba zraven nas - v čem sva si podobna, v čem sva si različna, v kaj se spreminjava - in graditi mostove med nama.

Takrat se začne zavestno delo - ko se trudimo dejansko slišati drugega človeka, verjeti temu, kar pove in pustiti, da misli kot misli.
Morda ga prvič, ko bo razkril sebe niti ne bomo sposobni slišali, ker bo to, kar bo povedal, tako daleč od naših izkušenj iz prepričanj...A tudi v partnerstvu moramo, tako kot v življenju, velikokrat poskusiti ZNOVA. 


Duhovnost ali psihoterapija?

V zadnjem času opažam, da se ljudje veliko pogosteje in raje obračajo k duhovnosti kot k psihoterapiji. 
Moje mnenje je, da ležijo vzroki za to predvsem v:

  • strahu pred psihoterapijo in nepoznavanju, kako psihoterapija poteka in kaj lahko pričakujejo
  • sramu in občutku, da hodijo na psihoterapijo zgolj čudni
  • želji po hitri in magični razrešitvi težav

Rezultat iskanja slik za psihoterapija1. Da bi razblinila strah pred psihoterapijo in obrazložila potek le-te sem že napisala prispevek, ki ga lahko preberete tukaj, na kratko pa lahko rečem, da je psihoterapija zdravljenje s pogovorom, psihoterapevtska ura pa naj bi bila za klienta prostor, kjer lahko v VARNEM okolju (etična zavezanost terapevta k molčečnosti in k podpori klientu) RAZISKUJE sebe. Kaj to pomeni? Prideš v terapevtski prostor, sedeš na stol (ali fotelj ali kavč) in govoriš o kateremkoli problemu, ki te trenutno muči oziroma o čemerkoli, kar je trenutno na površju. S tem: razbistriš svoje misli, psihoterapevt pa ti s psihoterapevtskimi znanji in intervencijami pomaga do hitrejših uvidov in rešitev težav, hkrati pa te lahko nauči različnih tehnik, ki ti pomagajo doseči TVOJE cilje (npr. vizualizacije, meditacije, čuječnost, avtogeni trening, razne tehnike sproščanja...). Kaj je namen tega? To, da boš lahko svoje težave v prihodnje reševal samostojno, lažje in bolj konstruktivno - brez zatekanja v odvisnosti ali zapadanja v depresivna razpoloženja in druga zate škodljiva stanja. Posledično boš bolj učinkovit in zadovoljen.
Saj veste, da psihologe in psihoterapevte najema tudi večina športnikov. Lahko si predstavljate, zakaj.

2. Sram je dejansko strah pred tem, kaj si o nas mislijo drugi in predvidevanje, da si mislijo o nas slabo. V naši družbi še vedno, kot povedano že tolikokrat, velja tabu pred psihologi, psihoterapevti in psihoterapijo nasploh. In kaj naredimo, ko nas je sram in strah; ko nečesa ne poznamo? Jah, najlažje se neprijetnih čustev znebimo tako, da začnemo obsojati tiste, ki so v to kakorkoli vpleteni - torej psihoterapevte in kliente. Prispevek o napačnih prepričanjih je tukaj.

Povezana slika3. Ko imamo ljudje kakršnokoli težavo, želimo težavo rešiti takoj in zdaj. To je popolnoma legitimna in razumljiva želja. A vemo, da tudi, če je želja popolnoma razumljiva, njena uresničitev vedno ni možna :) Če se odločite za psihoterapevtski proces, je ta dolgotrajnejši. Poleg tega da se mora najprej ustvariti s terapevtom odnos, v katerem se počutimo dovolj dobro (za kar je potreben čas), raziskovanje sebe ni lahko. Odpiranje na hitro in prehitro lahko rezultira v dodatni travmi, preplavljenosti s čustvi in begu - kot če bi plastenko kokakole, ki je že pretresena, odprli v trenutku. Odsvetovano. 
Za razrešitev večine težav je potrebno prehoditi določeno pot, v kateri spoznamo množico stvari (ne le eno). Le množica koščkov sestavi mozaik, zato lahko le več psihoterapevtskih srečanj pripomore k spremembi. 

Popolnoma enako je pri duhovnosti - določeno spoznanje, stavek ali srečanjem z duhovnim vodnikom, lahko predstavlja košček na naši poti. Zelo pomemben košček, a le košček. Kaj kmalu ugotovimo, da en obisk takšnega ali drugačnega duhovnega vodnika ne bo dovolj in da je to zgolj obliž na rano - 
Kdo si?
če ne bomo hkrati s tem začeli graditi globljega zaupanja VASE in v ŽIVLJENJE, če se ne bomo učili VZDRŽATI Z NEPRIJETNIM in če ne bomo trenirali VZTRAJNOSTI in OPTIMIZMA tudi v času negotovosti.
Če ne bomo na sebi delali tudi SAMI, lahko duhovne vodnike obiskujemo dnevno, naš občutek praznine in panike pa bo le še naraščal.
Magična palčka torej ne obstaja in tako pri duhovnosti kot pri psihoterapiji je osnova: priznati si in naučiti sprejemati lastna čustva, občutke in sebe nasploh ter naučiti se upravljati z njimi in s sabo tako, da dosežemo več zadovoljstva in da bolj učinkovito dosegamo cilje, ki nas napolnjujejo.


Na koncu koncev pa ljudi spodbujam, da za podporo sebi uporabijo tisto, kar jim v tistem trenutku pomaga. Naj bo to psihoterapija, določen vidik duhovnosti, narava ali šport. Vse dokler je to v korist in podporo - ne obratno.

Več o meni in psihoterapijah z mano tukaj.
Čakalna vrsta za psihoterapijo.

Srečno na vaši poti! Naj bo zanimiva dogodivščina.

Rezultat iskanja slik za what excites you

Fizično ali psihično?

Zdrav duh v zdravem telesu? 
Kaj je potrebno zdraviti - telo ali dušo? 

Telo je tisto, ki je najbolj otipljivo, materialno, najbolj vidno. 
Brez telesa ne bi obstajali.

In telo se odziva - material se odzove na kemikalije v zdravilih,
telo se odzove na vnos hranilnih snovi, telo se odzove na vnos strupov. Ali na izgorevanje kalorij.
Telo je najlažje dosegljivo. 

In seveda moramo za telo skrbeti. Nepravilna skrb za telo vpliva na odpornost in posledično obolevnost, na neravnovesje hormonov in posledično tudi na psihično počutje, delovanje, spomin in mišljenje.


A kaj bi bilo, če bi imeli zgolj to - zdravo telo? Bi zgolj zdravo telo vplivalo na našo motivacijo? Na navdih? Na veselje v življenju?
Ne.

Rezultat iskanja slik za wishIzpolnjen bi bil POGOJ za to, da lahko počnemo, kar si želimo; da lahko tvorimo odnose; da lahko ustvarjamo in tekamo,
a če ne bi imeli motivacije, če ne bi bili odprti za navdih, če bi nam bila zbita samopodoba ali če bi bili prepolni strahu, potenciala, ki nam ga daje zdravo telo, ne bi izkoristili.

Zdravo telo je brez podpore psihe zgolj telo. 




Podobno je pri avtu. 

  • Lahko imamo popolno delujoč avto, ki bi brez voznika zgolj stal na mestu. Sčasoma bi začel rjaveti. Njegov potencial ne bi bil izpolnjen. Avto brez voznika nima smisla.
  • Avto, ki bi imel voznika, ki pa iz nekega razloga avta ne bi zmogel ali znal upravljati, bi se lahko zaletel v drevo. Ali v drug avto. Ali voznik zanj ne bi skrbel, zato bi se avtomobil začel kvariti. Posledično ga voznik ne bi mogel voziti.
  • Obstajajo tudi primeri slabih in že delno okvarjenih avtomobilov, s katerimi pa lahko skrbni in prisebni vozniki naredijo še tisoče kilometrov in si z njihovo pomočjo ogledajo čudesa našega planeta (primer: invalidnost ali druge bolezni, pri katerih pa zmorejo optimistični ljudje psiho vendarle ohraniti)

Rezultat iskanja slik za car driverSkrbimo torej za svoje telo, bodimo hvaležni zanj, hkrati ne pozabimo na svojo psiho. 

Kaj vas TA TRENUTEK skrbi? 
Kako se ta trenutek počutite?
Vas kaj žalosti?
Katere so vaše želje?
Česa vas je strah?
Vas morda kaj veseli?
Koga ljubite?
Čemu bi se radi izognili? 

Kaj potrebujete?
Kaj vam govori vaše telo? 


Dodatno:
Če se znajdemo v situaciji, ko ne vemo, kje začeti, saj je telo že sledilo psihi ali obratno, je najbolj ustrezna celostna obravnava. Ko misli niso jasne in je naš pogled zamegljen, nam lahko pomagajo tudi psihiatrična ˝tabletna pomagala˝ - več o tem.

Nikoli ni prepozno, da obrnemo stvari na bolje.


Več na to temo:
 Dnevno tuširanje psihe

Vem, da postajam fit; vem, da je vse ok

Knjiga ˝Zakaj diete ne delujejo?! Zavestno prehranjevanje - zavestno življenje˝ vas vodi skozi raziskovanje vzrokov, razlogov in tudi trigerjev (to je dražljajev, ki v vas vzbudijo hrepenenje po hrani in prenajedanje tudi, če niste v resnici lačni) našega prehranjevanja. Knjiga vam odkrije vaše družinsko ozadje, prepričanja, čustvene rane in drobne psihološke trike, s katerimi škodimo ali koristimo sami sebi. Usmerja k samoodpuščanju, razumevanju sebe in k resnični odgovornosti do sebe.

Ko vedno bolj POZNAMO in tudi sprejemamo sebe, ko smo knjigo razumeli, predelali (ali do teh informacij prišli preko drugih kanalov) in ko smo zavestno prehranjevanje že natrenirali, pa ga skozi življenje samo še obnavljamo.

To, da obvladamo zavestno prehranjevanje in da smo morda tudi shujšali oz. postali s svojo težo in telesom bolj ali manj zadovoljni - in, zapomnite si: zadovoljni lahko s svojim telesom postanemo tudi, če se ni spremenilo niti malo! - pa še ne pomeni, da nam teža skozi leta življenja ne bo nihala. Da se telo ne bo spreminjalo.

Seveda se bo! Prišli bodo prazniki in jedli bomo več; noseči bomo in telo se bo preoblikovalo; starali se bomo in telo bo vedno manj čvrsto; pod stresom bomo in jedli bomo manj zdravo ter opazili posledice na telesu in počutju.

In kaj sedaj? Ko smo opazili spremembo, ko se ne počutimo več tako dobro? Ko znova čutimo, da smo malo širši, malo bolj mehki, malo bolj ohlapni, malo manj ˝v centru˝?


Rezultat iskanja slik za everything will be ok
Predvsem je pomembno: brez panike!
Če začnemo ob zavedanju problema - pa naj bo to teža ali kaj drugega - paničariti, problem še povečevati, se vesti, kot da je vse to katastrofa, bo vse le še slabše. 

V primeru telesa se bomo začeli (znova) vrteti v začaranem krogu in se počutili grozno. Morda nas bo sram in se bomo začeli skrivati, MANJ gibati in jesti še več.

Zato - dovolj tega! Poskusite se ustaviti, zadihati in ozavestiti, da ste tukaj ŽE BILI. Da veste kako in kaj narediti, da boste prišli ven iz tega stanja. Da to stanje NI koristno.
Pomembno je zavedanje, da SE BO uredilo. 
Poskusite ˝iti vase˝ in ZAČUTITI, kako postajate fit. Kako se vaše telo krči. Kako postaja vedno bolj čvrsto. Poskusite vizualizirati, kako se vsak trenutek dneva vračate v tisto, kar veste, da ste. 

Verjemite - počutju bo sledilo tudi telo, zaradi počutja pa boste lahko živeli NAPREJ - in se ne boste izgubljali v obupavanju zaradi problema.  Nekateri rečejo temu ˝the secret˝, drugi manifestacija, tretji najdejo logično razlago. Ne glede na vse pa je dejstvo, da deluje. 

Vaše misli vplivajo na vaše počutje, vaše počutje vpliva na vaša dejanja, vaša dejanja vplivajo na vaše telo. 

Več prispevkov na to temo:



Pozitivne zgodbe, ki jih skrivamo

Veliiiko mojih zapisov je bilo namenjenih normaliziranju čutenja, ozaveščanja in govorjenja o - neprijetnem - neprijetnih čustvih, neprijetnih dogodkih, neprijetnih misli.
Pisala sem o tem, kakšne so posledice, če si NE dovolimo čutiti, katera darila nam lahko prinese PREČUTENJE stvari (zapis z naslovom Kaj pomeni PREDELATI in Uvidov ne moremo izsiliti) ter zabeležila celo mojo osebno zgodbo s čutenjem neprijetnega. Diskutirala sem o tem ali je bolje sprejeti, kar je ali se usmeriti v prihodnost in v pozitivno mišljenje

In vse to je nuuujno vedeti in znati. Ali se priučiti: doživljati neprijetno in z njim ostati; neprijetno ozavestiti; neprijetno ubesediti; zaznati pomembne uvide in jih uporabiti v prihodnje. 

Tudi tuje neprijetne zgodbe so dobrodošle. Dajo nam uteho; dajo nam vedeti, da nismo sami in edini. Nudijo nam informacije o možnih scenarijih in s tem čas, da se na njih pripravimo; povežejo nas s človekom, ki si je upal razgaliti se in nam pokazal ranljiv košček sebe ter s tem odprl vrata nam - da podelimo sebe. Ranljivost jača vezi med ljudmi, je lahko izvor širjenja ljubezni in empatije. Zavedanja, da smo v istem čolnu.

Kaj pa pozitivne zgodbe?
Ste se kdaj izognili nekomu razkriti svojo pozitivno zgodbo?
Zakaj?
Rezultat iskanja slik za positive story
Ko sem, po porodu, ležala v porodnišnici in je moje dete prvi dan pridno prespalo :) , sem naletela na tujo spletno stran s porodnimi zgodbami. Pisalo je, da je namenjena izključno pozitivnim porodnim zgodbam, ker je le-teh premalo. Bila sem presenečena.
Na spletni strani so menili, da je temu tako, ker je mame strah, da bi s svojo lastno pozitivno porodno zgodbo povzročile žalost, ljubosumje ali drug negativen odziv pri drugih mamah; ker se jim zdi, da to ni nič takšnega - da so pozitivne zgodbe samoumevne ali celo, da pozitivne zgodbe niso zanimive. V smislu: bolj trpiš, večja carica si :) Nekatere so doživele tudi, da jim druge niso verjele ali da so njihovo pozitivno zgodbo degradirale ter njeno izkušnjo pomanjšale ter jo posredno izločile iz ˝trpečega˝ kroga, v smislu: ˝Ja, ja, ti bodi tiho, ti si itak imela vse v redu, ne razumeš, kako je nam.˝

A kaj se začne dogajati, če pozitivnih zgodb primanjkuje?
Verjeti začnemo, da so pozitivne zgodbe tako redke, da se nam ITAK ne bodo zgodile. Ker: ˝A veeeš, kaj se je zgodilo temu in temu in temu.˝

Tako da - prav tako kot je pomembno, da imamo prostor, varno okolje in pogum za to, da čutimo in delimo neprijetno, je pomembno, da imamo prostor in varno okolje za prijetno in pozitivno. 

Pozitivne zgodbe lahko navdihujejo, dajo vedeti, da je mogoče, dvigujejo našo energijo in nas napolnijo z optimizmom in veseljem. Počutimo se lahko, da se nam dogaja to, kar se drugemu. Če pa ob pozitivnih zgodbah, ki niso namenjene načrtnemu hvaljenju in poniževanju drugega, čutimo veliko neprijetnega, je to ogledalo za nas - 
A SI TO, KAR SE JE ZGODILO DRUGEMU, ŽELIMO TUDI MI?

Zgodba na zgodbo, palača :)
Rezultat iskanja slik za positive story

Kaj naj počnejo starši in kaj otroci, ko le-ti odrastejo?

Po včerajšnjem, daljšem in bolj esejističnem zapisu na temo staršev in (odraslih) otrok še krajša navodila.

Starši:
- pustite otroka (ki sedaj več ni otrok, ampak je najverjetneje star že 25, 30, 35, 40 ali celo več), da odraste. Otrok ni tukaj zato, da bi ohranjal vaš dober občutek o sebi skozi vašo identifikacijo s starševsko vlogo, hkrati ni tukaj zato, da bi vam dajal občutke moči ob podrejanju vaši kontroli. Ja, tudi pretirana skrb je lahko dobro prikrita oblika kontrole - kar začutite znotraj.
- dovolite otroku samostojnost, lastno mnenje, lastno čustvovanje in lastno vedenje. Ni ga hujšega kot prepoved vsega tega in ravno te stvari so tiste, ki nas delajo človeške in ŽIVE.
- otrok ni podaljšek vas in vam ne rabi biti podoben - zato bo v svoji družini najverjetneje razvil drugačne navade in to tudi na podlagi tega, da bo pogledal, kaj mu je bilo všeč in kaj ne pri svoji primarni družini. V tem primeru:
- ne podležite vlogi žrtve in ne doživite tega kot izdajstva. A ni krasno, da ima otrok svojo lastno identiteto in da ste k njej pripomogli tudi vi? 
- prisluhnite otroku in temu, kaj ga je motilo v otroštvu ali ga morda moti še sedaj. Poskusite zadržati svoj obrambni odziv in resnično premislite ter začutite to, kar vam je povedal. Lahko se celo opravičite. In se naučite o sebi kaj novega - možnost učenja imamo celo življenje. In nikoli ni prepozno. Celo na smrtni postelji ne.
- spoštujte otroka in njegove posebnosti. Ob tem boste verjetno naleteli na lastne zadržke, stereotipe in trdno ponotranjena prepričanja, ki niso nujno pravilna. Ni le enega pravilnega pogleda na svet in tudi vaš ima pomanjkljivosti. Rasti skupaj z otrokom in truditi se sprejemati njega ter pri tem vedno bolj spoznavati sebe in svojo preteklost, je nekaj neprecenljivega. 
- otrokova izkušnja je NJEGOVA izkušnja. Ki ni identična vaši. Čeprav ste tudi vi imeli partnerja, ki je na nek način spominjal na otrokovega partnerja; čeprav ste imeli tudi vi otroke; čeprav ste tudi vi hodili v službo - vsak človek doživlja enaka področja različno. Spoštujmo izkušnjo drugega.
- če se vam zdi, da otrok preveč posega v vas, da npr. avtomatsko sklepa, da boste pazili na vnuke tudi, ko nimate časa - še vedno lahko postavite mejo in sočutno poveste, kako se počutite in česa ne morete sprejeti. Čeprav je otrok že odrasel in prihaja do vas v ˝kompletu˝ z novo družino
- in ne glede na to koliko odrasel je že vaš otrok - še vedno potrebuje vašo ljubezen in podporo. Venomer. Občutek, da ste tam, ko bo vstopal v novega obdobja svojega življenja in bo prvič izkušal tisto, kar ste vi že dali skozi (a morda v drugačni obliki)

Poleg tega vam želim uspešno soočanje z novimi vlogami - z vlogo babice in dedka. In tudi pri tem - veliko ljubezni ter fleksibilnosti. Hvaležni bodite, da imate, kar imate!

Otroci:
- ozaveščajte, kaj vam je ostalo iz primarne družine. Kateri so vzorci, ki jih prenašate na svoje otroke in partnerje. Kaj vas je močno ranilo in kateri dogodki ter besede so bile tiste, ki so vam poslali veter v jadra. To bo prineslo več jasnosti v zvezi z vašimi trenutnimi odnosi in življenjem na sploh.
- morda so prisotne zamere, ki še niso bile izrečene in izčutene; morda je iz otroštva obstalo še kaj nedokončanega, kar zmanjšuje občutek pristnosti in povezanosti s starši (ali drugimi družinskimi člani). Stare zamere je fino izraziti in se o njih pogovoriti, če imate zaradi manjše povezanosti s starši občutek, da to ni možno, pa jih vsaj prečutiti pri sebi ali ob podpori psihoterapevta ter partnerja/prijateljev.
- nekatere stvari se morda ne bodo nikoli spremenile. Starši so kot so. Imajo svojo zgodovino, travme in vzorce, ki so vplivali na njih. Glede nekaterih stvari se bodo morda, še posebej, če so bolj fleksibilni, lahko prilagodili in jih spremenili, drugih ne. In tako je ok. Vaša naloga ob tem je odžalovati za tem, česar niste dobili, a ste si želeli in zaslužili in sprejeti možnost, da do konca življenja ne bo drugače. Ventilirajte jezo. Vdih, izdih in - postopno spuščanje... Ni vse v vaših rokah (na srečo!)
- pazite, da ne boste podlegli mnenjem svojih staršev. OK je, če imate svoje mnenje, svoja stališča in v svoji sekundarni družini svoje navade. Vaše življenje je VAŠE življenje in vi ga morate živeti ter izkušati. Otresajte se morebitne krivde, ki vam jo vzbujajo. Ni vaša. 

- če niso starši tisti, ki spodbujajo vašo samostojnost - odtrgajte se sami! Nihče od vas ne bo zadovoljen s svojim življenjem, če boste do konca življenja živeli doma in če ne boste vi (ter vaši starši) preizkušali novih vlog. Življenje gre naprej, spremembe so nujne, čeprav včasih strašljive. Včasih morajo prvi korak narediti otroci. 

- če si želite več stika - poiščite ga. Morda ne boste naleteli na pozitiven odziv, a boste vsaj vedeli, da ste poskusili in sami naredili največ, kar lahko. In to je vse, kar lahko naredimo. Odziv pa je odgovornost druge strani. 
- uživajte življenje, veselite se, ne bojte se napak. Tudi življenje vaših staršev ni bilo popolno. Dovoljene so vam lastne izkušnje. Tukaj smo za to, da si nudimo kar največ podpore, ljubezni kolikor lahko. In da drug ob drugem rastemo in se učimo (kar je včasih tudi neprijetno).

Za oboje:
Vaši starši so na koncu koncev le ljudje. 
Vaši otroci so na koncu koncev le ljudje.
S svojo izkušnjo in s svojimi načini.
Niso vsi ljudje kot vaši starši/otroci
in niso vaši starši/otroci takšni, kot vsi ljudje. 
Povezana slikaDano vam je bilo, da ogrooomen del poti prehodite skupaj. Da ste skupaj v najtesnejši in najkompleksnejši vezi na svetu. Da se ob tem učite. In uživate, če le lahko. Bodite odprti za oboje. Če le gre.

Srečno!


Več o teh temah
Želim si, ampak 
Poleteti iz gnezda ali se odtrgati od njega
Prehodi - pospremljeni z dobrodošlico in slovesom

Ti procesi so vse prej kot lahki. Si želite ob tem podpore in vodenja? Pišite.