Nagovor

Hiter skok do seznama zapisov (trenutno 82 zapisov)

Pozdravljen/-a! Sem Mojca Majerle, psihologinja in specializantka integrativne psihoterapije; pa tudi mamica dveh otročkov, partnerka in ženska z raznovrstnimi izkušnjami. Ljubiteljica narave s srčno željo pomagati drugim odkrivati sebe in s sočutjem pretresati moja ter vaša prepričanja - za bolj zadovoljno in kvalitetno življenje.
˝Kaj bova danes?˝ je moje pogosto vprašanje na psihoterapijah.
In kaj je tvoj odgovor? Pri čem ti lahko pomagam, kaj želiš podeliti?
Nudim ti varen in zaupen prostor in 1 uro na teden zgolj zate. Ki odzvanja vse do naslednje ure in v tebi sproža proces osebnostne rasti, celjenja in učenja skrbi zase ter SAMOZDRAVLJENJA.
Posebej veliko izkušenj imam z naslednjimi temami:
  • motnje hranjenja in čustveno prenajedanje
  • odvisnosti
  • različne oblike anksioznosti in depresija
  • težave s stresom in želja po skrbi zase
  • soočanje s splavom in izgubo otroka tik po porodu
  • žalovanje (ob izgubi partnerja/-ke, prijatelja/-ice, družinskega člana)
  • trema pred javnim nastopanjem
  • iskanje sebe v raznovrstnih odnosih
  • premagovanje strahov in zasledovanje želja
  • podpora in spodbuda k osebni učinkovitosti in sledenju sebi na poslovni in kreativni poti
Več o psihoterapiji pri meni.
Če imaš vprašanje ali če se odločiš, da želiš podpreti sebe, mi piši na mojca.majerle@zanos.si. Zagotovo odgovorim v roku 48 ur.
Druge oblike moje pomoči:
HVALA, ker lahko v tvoje življenje doprinesem koščke uvidov, ki se sestavljajo v mozaik in ti pomagajo odstirati korake na Tvoji poti!
Želim ti vse dobro na tvoji poti!
Mojca Majerle


Ne želiš zamuditi novih zapisov, objav, obvestil o dogodkih in drugih mojih darilc vam? Izpolni obrazec PRIJAVA NA E-NOVICE

Seznam zapisov (trenutno 82 zapisov)




Zavestno prehranjevanje

Zavestno partnerstvo


Zavestno življenje


Drugo

Je hrana tvoja prijateljica in sovražnica hkrati? Transformiraj svoj odnos do hrane tako, da postane to, kar je - hrana.

Kakšen odnos do hrane imaš?
Oz., morda je bolje, če vprašam - kakšen odnos S hrano imaš.
Če si čustvena jedka (ali jedec), je morda to, da imaš odnos S hrano in ne DO hrane bolj natančen opis. Kako vem? Ker sem bila tudi sama včasih čustvena jedka. 

Tako tudi vem, da, če si čustvena jedka, ˝greš k hrani˝, ko:

  • te prevevajo določena čustva, s katerimi je trenutno težko biti: žalost, strah, osamljenost, jeza, neizmerno veselje
  • čutiš v sebi neke potrebe, ki jih trenutno nočeš ali ne moreš zadovoljiti - ali pa se jih niti ne zavedaš: zaspanost, utrujenost, žeja, fizični nemir 
  • ti je dolgčas; bi morala nekaj početi (študirati, delati za službo...), a trenutno za to nisi motivirana; moraš nekaj razmisliti ...
Po tem, ko ˝greš k hrani˝, jo poješ in se čustvo/občutek/potreba/misel znotraj tebe odvrti ter umiri, pa se začneš počutiti krivo. In se spomniš na svoje telo in na tehtnico in na to, kako zelo nisi zadovoljna s sabo. In se začneš počutiti slabo. In... morda se spet zatečeš k hrani. 

Hrana je torej tvoja prijateljica - ˝z njo˝ preživiš veliko časa, vedno je tam zate, vedno zna pomiriti tvoja čustva in občutke;
hkrati pa - tvoja sovražnica. Kliče te, ko je nočeš videti; ko že zelooo dolgo nisi pomislila nanjo, te vabi; iz vsakega vogala diši njena vsebina. Poskrbi za to, da ješ tudi takrat, ko nisi več lačna. Kliče in vabi te, nato pa se zaradi nje počutiš še slabše kot si se prej. 

Si pripravljena prekiniti tvojo vez s hrano?
  • prvi korak je, da ozavestiš, kakšen odnos do hrane imaš. In ta odnos ti res mora iti že na živce. Mora ti biti na vrhu glave. Ljudje namreč pogosto delujemo tako, da smo motivirani za spremembo komaj, ko smo tako stisnjeni v kot, da več nimamo druge izbire
  • drugi korak je, da postaviš SEBE na prvo mesto in začneš graditi odnos S SABO. Več o tem TUKAJ. 
  • tretji korak pa je, da se posloviš od hrane. Kako? 
Lahko ji napišeš pismo. In se v pismu pogovarjaš z njo kot s človekom. Napišeš, kaj ti je dajala, kaj ti je jemala; in na kakšen način si se odločila skrbeti zase sedaj. Se ji zahvališ, ji poveš, da jo boš pogrešala, a hkrati, da si sedaj na 1. mestu ti. In da znaš poskrbeti zase drugače. In da bo hrana od zdaj naprej le hrana - ki bo dajala gradnike za tvoje telo in življenje; ob kateri boš sčasoma spet uživala. Ampak ne bo presegla te vloge. (ta proces zna seveda trajati in pomembno je, da se ne sekiramo, če kdaj spet pademo nazaj. Sicer bomo hitro znova v istem kolesju)

Smešno, kako se lahko navežemo na svoje navade in kako sčasoma, tudi, ko nam začnejo škoditi in ne več koristiti, postanejo del nas. In jih kar pogrešamo, ko si predstavljamo, da jih ni. Ker so vendarle postale tako pomemben del nas. Zato se moramo na koncu od njih posloviti.
Pa naj bo to odnos do hrane, 
odnos do denarja 
ali celo odnos do naših skrbi. Če smo navajeni, da nas mora neprestano nekaj skrbeti, nam je kar čudno, ko to opustimo - dokler ne najdemo druge poti.
Pri vsem tem pa pomaga tudi PSIHOTERAPIJA!

Vse dobro vam želim,
Mojca Majerle,
psihologinja in specializantka psihoterapije 

Kako začeti prijateljski odnos s sabo - in biti vzor svoji hčerki?

Pozdravljena!
Si tudi ti med tistimi, ki delajo tole?
Image may contain: 1 person, standing, phone, selfie and indoorImage may contain: 1 person, standing, phone and selfie, text that says 'in to. OUCH'

Tudi jaz sem bila.
Pa nisem več.
Kaj se je spremenilo?
Prišla sem do točke, ko sem začela opažati, kaj počnem sebi in nisem želela, da bi to počela moja hči! Takrat otrok še nisem imela, sem si pa predstavljala, da jih bom. In da bo hči, če bom v svojih vzorcih še naprej, gledala nezadovoljno mamo, ki ˝ščipa˝ sebe v rit in stegna, ki sebi ni všeč in ki ji je zelooo neprijetno iti npr. na bazen. Ki vsak dan (ali vsakih par ur!) stopi na tehtnico in paničari ter se počuti groozno slabo, če se je teža povečala.

Hkrati sem od vseh strani prejemala informacije (seveda, študirala sem psihologijo), kako pogosto starši nezavedno prenesejo svoje vzorce na otroke. Eno izmed raziskav sem navedla tudi v svoji knjigi Zakaj diete ne delujejo?! Zavestno prehranjevanje - zavestno življenje:
Vedenja, povezana z odnosom do hrane, so
tako zelo integrirana v naše življenje, da matere,
ki hujšajo, popolnoma nehote in nezavedno svoje
obnašanje prenesejo na svoje hčere, kar pa vpliva
na hčerin odnos do lastnega telesa, teže in hujša-
nja nasploh ter je lahko dejavnik, ki doprinese k
razvoju motenj hranjenja v puberteti (Šolar, 2006).

Seveda ne moreš vedeti, kako se bo odzivala hčerka, koliko si bo vzela k srcu komentarje, vzorce ter predsodke iz okolice. Vseeno pa sem se odločila, da če lahko JAZ nekaj pripomorem k temu, da ne gleda tovrstne negotovosti vase še doma, bom to naredila. Začela sem obiskovati psihoterapijo.

Kaj pa lahko narediš ti?
Seveda, psihoterapija je zeloo priporočljiva. Ker gre običajno za globok ter dolgotrajen proces, skozi katerega greš težko sam. Potrebuješ nekoga, ki te vodi, nekoga, ki ti postavi ogledalo in nekoga, ki je do tebe ljubeč - in ti je s tem vzor, kako biti ljubeča do sebe tudi sama. A tudi, če zaenkrat še nisi pripravljena na psihoterapijo, ti bodo spodnje besede v pomoč.
Ampak jih moraš RES slišati in vzeti resno. In sprobat v praksi. A prav?! :) 

Katera so tri najpomembnejša vprašanja, ki si jih lahko zastaviš, večkrat, tekom dneva?
To so:
1. Kaj čutim v tem trenutku?
2. Kaj potrebujem v tem trenutku?
3. Kako bi se odzvala, če bi bila do sebe ljubeča?

Če večkrat kar malo pozabiš nase, je nuuujno, da se večkrat v dnevu vprašaš, kako se počutiš. Še posebej, ko čutiš nekaj močnejšega, a ne veš kaj. Zakaj? Ker se tako čustva ne bodo nabirala in te težila, hkrati ne boš zmedena, ko bo na koncu dneva v tebi preveč vsega. To sta pa 2 izmed mnogih situacij, ko se, če smo čustveni jedci, zapodimo v hladilnik.

Drugo vprašanje je prav tako pomembno, če ob zadovoljevanju pričakovanj drugih pozabiš nase. Pozabiš počivat. Pozabiš piti. Pozabiš na sprostitev in užitek. Konec koncev pozabiš na svoje srčne želje in na to, kaj si TI želiš. Ko pozabiš to, pa izgubiš sebe... Kaj torej potrebuješ v tem trenutku?

Če hočeš biti vzor hčerki in vzor sinu, kako ljubeča je lahko ženska do sebe - ne glede na obliko telesa, ne glede na to ali je naredila vse, kar je imela danes na seznamu ali ne; ne glede na to ali ima 5 kg več kot pred dvema mesecema, pa je pomembno 3. vprašanje. Če bi bila do sebe ljubeča - a bi se gledala v ogledalo tako kot na zgornjih slikah? Kaj bi pa naredila, da bi bila do sebe dovolj ljubeča?

Včasih je ogromen korak že to, da opazimo svoje grde poglede in kritizirajoče besede, ki si jih namenjamo in jih ustavimo. Preusmerimo pozornost. Se spomnimo, kako nepomembni so v bistvu nabrani kilogrami napram lastnemu dobremu počutju. Se spomnimo na nekaj, kar nam je všeč in kar nas običajno dvigne. Smeh otrok; narava; sonce; dosežek v službi; morda mož...

Na ta način počasi, vedno bolj, postavljamo na 1. mesto sebe.
Ne telesa. Ali hrane. Ali mnenja drugih.



VIRI:
Šolar, V. (2006). Individualna doživljanja oseb
z motnjami hranjenja. V: Oblikovanje celostnega
pristopa k ohranjanju in krepitvi zdravja: prehrana,
gibanje in pozitivna samopodoba: strokovni semi-
nar. Ljubljana, november 2006. Pandel Mikič, Kvas
(ur.). Ljubljana, Strokovno združenje nutricionistov
in dietetikov: 35 — 45.

Te je strah imeti otroka?

Odločitev za otroka je pogosto težka in nikoli 100% procentna. 
Kdo bi se pa razumsko odločil za neprespane noči, veliko manj prostega časa, tega, da si za nekoga odgovoren in te zanj skrbi praktično celo življenje? :-)
Vse to sicer odtehta ljubezen, smeh, igrivost. Prestop v družino. Skupni, novi trenutki, ki si jih delimo s partnerjem. Nova vloga, ki je sicer ne bi izkusili.

Hkrati pa je tu še toliko neznanega. Ne veš, kako se boš počutila v novi vlogi. Ne veš ali bosta s partnerjem res skupaj do konca življenja. Ne veš kakšen oče bo in kakšna mama boš
(on se morda sprašuje podobno).

In teh odgovorov ne dobiš vnaprej, lahko jih dobiš le za nazaj... 

Lahko se pa vprašaš kako bi ti bilo na koncu svojega življenja, če si ne bi drznila "tvegati" in sprejeti odločitve za otroka. Če bi ti bilo žal... Če ne - ljudje smo različni. Vsak daje svoje svetu in vsak v življenju izkusi nekaj svojega. Kje pa piše, da bi morali imeti vsi otroka.

Če pa čutiš, da bi ti bilo žal, je dobro razmišljati naprej.

Česa KONKRETNO te je strah? Strah se pogosto pojavi kot nek splošen občutek, ki ni prijeten. Zato hočemo od njega zbežati.
 Ampak če si mu drznemo pogledati v oči, nam lahko razkrije marsikaj - ter se zmanjša.

Česa konkretno te je torej strah? Lahko so to racionalni strahovi, lahko neracionalni, ni pomembno. Česa konkretno te je strah? Kaj bi se lahko zgodilo? Kaj bi lahko rekla/naredila narobe? Včasih pomaga, če si strahove napišeš na list.

Ko si jih našteješ, lahko opaziš, da so nekateri strahovi takšni, ki jih zlahka pomiriš s stavkom ali dvema.
Nekateri te morda nasmejejo.
Nekateri so takšni, ki razkrivajo tvoje otroštvo. Kar si ti doživela. In kar nočeš, da doživi otrok. Ti strahovi zahtevajo začutenje rane, odžalovanje tega, kar te je bolelo. In celjenje. V resnici so darilo in če razmišljaš o tem - hej, si že na poti starševstva. Si ŽE dobra mama. Ker ti je mar. ♡

Nekateri strahovi pa zahtevajo, da daš sebi dovoljenje ter da se odločiš.
Dovoljenje, da ne rabiš biti popolna mama. Dovoljenje za napake. Dovoljenje, da ne rabiš vsega vedeti takoj.
In odločitev - da se boš, čeprav boš delala napake in ne bos vsega vedela, trudila razumeti.
Da se boš učila.
Da se boš pripravljena opravičiti se otroku.
Da boš odprta zanj.

Če bi rada o tem z mano govorila še naprej, mi piši kar preko obrazca.
Pišite tudi moški, ki je zapis rezoniral z vami. Zaradi lažje komunikacije sem pač pisala v ženski obliki. :)

Vse dobro!
Mojca Majerle, psihologinja in special.psihoterapije

Čutim (pre)več

Se ti zdi, da čutiš več kot kdaj prej?
Imaš občutek, da čutiš čustva drugih ljudi, fizične občutke, ki jih v telesu čutijo oni, hkrati pa te preplavljajo tudi tvoja lastna čustva?
In ali ti je to morda PREveč?

Človeka sestavlja več delov, ki mu pomagajo živeti in osmišljati svet. Ti so čustva, misli, vedenje, fizični občutki v telesu, nekateri pa k tem štirim dodajo še naš duhovni del.
Najbolj super je, če imamo vrata v vse dele nas odprta ter bolj ali manj uravnotežena (k temu teži tudi integrativna psihoterapija).

Če smo v otroštvu iz takšnega ali drugačnega razloga čustva in občutke od sebe odrezali, se lahko zgodi, da smo večji del svojega življenja preživeli predvsem v delovanju na racionalnem nivoju nas.

V določenih obdobjih našega življenja  se lahko zgodi, da se naš čustveni del znova okrepi. Razlogov za obuditev čustvenega dela je lahko več. Včasih je to posledica dela na sebi, psihoterapije, ozaveščanja svojega delovanja, ko, v najbolj idealnem primeru, določen del sebe obujamo dovolj postopoma, da se na spremembe tudi sproti privajamo.  Včasih pa je ˝obuditev˝  posledica močnega stresnega ali travmatičnega dogodka, v katerem smo se znašli in s katerim nam je bilo težko operirati. V to sodijo tudi velike spremembe v našem življenju (smrti družinskih članov, rojstvo otroka, poroka, prva zaposlitev ipd.), ki so ne glede na to, da so navzven dojete kot pozitivne, tudi stresne. V teh obdobjih je vznemirjenosti več in takrat je pogosto na ˝preži˝ več delov nas.


Kar naenkrat začeti čutiti (pre)več je težko. Veliko bolj smo lahko vznemirjeni in pod stresom; ne ustrezajo nam dogodki, kjer je veliko ljudi (še posebej, če se ob njih ne počutimo varno); ne ustrezajo nam nakupovalni centri ali nagnetene ulice. Prav tako ne delo, v katerem se pogosto menjavajo različni obrazi.

Pojavljati se lahko začnejo simptomi anksioznosti in socialne anksioznosti, anksiozni ali panični napadi ter spremljajoče dogajanje: sram; strah, da se nam meša; strah, ker ne vemo, kaj se nam dogaja; morda tudi obup in žalost.

Kaj takrat narediti?
- Najprej je potrebno opaziti, kaj se nam dogaja, kdaj se nam dogaja in to, postopoma, sprejeti. Vedno znova opaziti, da zmoremo preživeti tesnobni ali panični napad in vedno znova opaziti, da večina niti ne opazi, kaj doživljamo znotraj ali opazi le minimalni del tega, kar doživljamo mi.
- Poskrbeti zase. Če vam nakupovalni centri ne ustrezajo, narava pa - sledite temu. Če ste v obdobju, ko potrebujete več časa za razmislek o sebi in svojemu življenju, mirne pogovore z ljudmi, ki so vam reees blizu - sledite temu. Če čutite, da bi vam prišla prav ˝tabletna pomagala˝, kot jih rada poimenujem - sledite temu. Res ne vem, zakaj si ne bi v težjih obdobjih pomagali tudi s tem. Ko nas boli glava, vzamemo lekadol - zakaj ne bi kdaj tudi antidepresive, antianksiolitike ali pomagala na naravni osnovi, ki jih lahko kupimo tudi v lekarnah ali drogerijah.
- Samopomirjanje. Preizkusite različne tehnike sproščanja oz. tehnike za spodbujanje sprejemanja tega, kar se dogaja znotraj nas (npr. čuječnost, meditacije, vizualizacije, lahen šport ipd.). Ali pa se spomnite svojih načinov sproščanja. Pomirjanje našega živčnega sistema je eden izmed ključnih korakov. 
- Ljubite sebe. Vem, da vam je težko, a brez sočutja do sebe in zavezništva sebi, boste še bolj ˝iz sebe˝. In se boste še bolj fokusirali na to, kaj mislijo in čutijo drugi.
- Sprejeti in ceniti svojo moč empatije, vživljanja, čutenja drugih (to sposobnost dejansko imamo, ne samo mi, celo podgane), hkrati pa si dovoliti
- NE čutiti drugih. Postaviti mejo. Dovoliti si brigati se le zase. Ker se boste v nasprotnem primeru izčrpali - in to čisto po nepotrebnem. Tudi, če je ključen del vašega dela vživljanje v druge - ni potrebe po tem, da ste ˝na delu˝ neprestano. Poleg tega - marsikdo NE želi, da ˝brskamo˝ po njem brez privolitve.
- v prijateljih, partnerju/-ki, družinskih članih in drugih ljudeh, ki so vam v podporo, poiskati zavetje in dovoliti si črpati energijo tudi od njih. Povedati svoje mnenje. Podeliti svoje misli. Ni nujno, da ste vedno le vi tisti, ki dajete. Uravnoteženo življenje je sestavljeno iz dajanja in prejemanja.
- najti načine za izražanje sebe (npr. pisanje, slikanje) ter 
- načine za krepitev povezave med umom in čustvi. Če smo nagnjeni zgolj k racionalnemu razmišljanju, čustev pa ne čutimo tako zelo, je naše življenje lahko prazno in sivo; če nas preplavljajo čustva, ne vemo pa, kdaj, kako in zakaj, je dobro, pa poskušamo opazovati, kaj nam čustva sporočajo. In jim dodati besede ter misli. Poskušati ne le čutiti, temveč tudi razumeti kaj čutimo. 
- prepoznavati lastne vzorce ter strahove; željo ugajati; strah pred tem kaj si mislijo drugi; občutek, da so drugi pomembnejši od nas. In si pri tem pomagati s psihoterapijo.

Prepoznavanje sebe, postavljanje meja, učenje izražanja sebe in dovoljevanje ˝zdravega egoizma˝, je ključen del za začetek bolj polnega življenja, za gradnjo lastne identitete in za negovanje občutka, da vedno bolj delujemo v skladu s sabo. Za uživanje v sebi in s sabo! V svojih močeh, darovih in talentih. Ni pa vedno lahko. Včasih - celo zelo težko.

Vam lahko pri tem pomagam? Rezervacija termina za psihoterapijo 
Poiskati podporo, ko jo potrebujemo, je moč, na katero smo lahko ponosni.



Strah me je smrti staršev

Veliko ljudi se je že srečalo s strahom pred smrtjo svojih staršev, najpogosteje pa s strahom pred smrtjo enega od staršev. Običajno nas je v večji meri strah smrti tistega starša, s katerim smo bolj povezani ali s katerim imamo nekaj nerazčiščenega.

Kot pri vseh strahovih, je tudi pri strahu pred smrtjo staršev dobro ozavestiti, ČESA TOČNO nas je strah. Zadevo konkretizirati. Strah se lahko zmanjša že z ozaveščanjem, ozaveščanje pa je hkrati tudi smerokaz za to, kaj bi bilo dobro predelati. Specifičnih strahov imamo lahko tudi več.

Naj naštejem nekaj možnih, specifičnih, strahov:

  • strah pred bolečo smrtjo staršev: strah nas je tega, da bi starši umirali v bolečini in trpljenju. Težko nam je videti ljubljeno osebo trpeti, zato bi ji takšno smrt raje prihranili.
  • strah pred nezmožnostjo nadaljevanja odnosa: še posebej, če imamo s starši nerazčiščene zadeve ali če je med nami ostalo kaj pomembnega neizračenega, nas je lahko strah, da se odnos ne bo nadaljeval. Ne glede na to ali temo odpremo ali ne, imamo, kadar so starši še živi, vsaj občutek, da obstaja možnost za razrešitev. Ko starši umrejo, te možnosti več ni. Lahko imamo tudi občutek, da ni možnosti za razrešitev nečesa globljega. Če smo tekom otroštva, v izkušnjah s starši, npr. ponotranjili občutek, da nismo dovolj dobri in da moramo staršem dokazati, da smo dovolj dobri, lahko priložnost za dokazovanje ob smrti popolnoma izgine. ˝Morda bodo za večno mislili, da smo slabi.˝ V tem primeru se psihoterapija nanaša na podobno razreševanje vzorcev in vsebin kot bi se, če bi bili starši še živi.
  • strah pred negativnim razpletom drugih sorodstvenih odnosov po smrti staršev: vemo, da so sorodstveni odnosi zapleteni. Ne le, da nas je lahko strah nerazčiščenih tem znotraj odnosa s starši, lahko nas je strah tudi posledic odsotnosti dogovora o npr. dedovanju nepremičnih in druge lastnine, skrbi za grob ipd. ali pa izgube varnosti, zaščite ali ˝zidu˝ med starši in ogrožajočimi sorodniki.
  • strah kaj bo s starši po smrti: ljudje imamo različne predstave in prepričanja, kaj se zgodi po smrti. V skladu s tem nas je lahko strah določene predstave o tem, kako se bodo starši počutili, kaj bodo počeli in kje bodo po smrti.
  • strah negotovosti: smrt lahko pride kadarkoli in na katerikoli način. Običajno ne vemo, kdaj in kako bomo umrli. Ta negotovost je lahko strašljiva.
  • izguba pomembne osebe vzbuja občutke osamljenosti: starš je ena izmed najpomembnejših oseb v našem življenju. S seboj nosi našo zgodovino, z njimi imamo skupne spomine, običajno imamo z njimi tudi posebno vez. Ne glede na to ali so bili starši do nas dobri ali ne, lik mame ali očeta, vsaj v svojih mislih, pogosto povezujemo s podobo varnosti in nekoga, ki bdi med nami. Ko starša oz. obeh staršev več ni, se lahko počutimo bolj sami na svetu kot smo se prej.
  • lojalnost do staršev: nekateri starši otroke močno vežejo nase, jim vzbujajo občutke krivde ali dajejo otrokom občutek, da morajo za njih poskrbeti. Otroci imajo posledično občutek, da je sreča staršev odvisna od njih in da jim nikoli ne morejo povsem zadostiti (sami niso nikoli dovolj dobri). V takšnih primerih se strah pred smrtjo staršev pojavi, ker se nikoli ni zgodila čustvena (pogosto pa tudi fizična) osamosvojitev od staršev, otrok pa se nikoli ni odtrgal in predelal dejstvo, da znajo in morajo starši poskrbeti tudi zase. V teh primerih je občutek ob smrti starša podobna predstavi o smrti otroka. Prisotna je lahko globoka žalost; občutek, da se smrt še ne bi smela zgoditi; skrb o tem kaj bo s staršem po smrti, iskanje lastnega smisla, žalovanje za tem, da starši, v očeh otroka, nikoli niso bili zares srečni in žalovanje za tem, česar od staršev nikoli ne bomo dobili. Ob tem običajno trčimo na nasprotujoča si čustva, ki jih nismo predelali prej (npr. ljubezen-jeza/bes).


Kaj pa je vaš razlog?


Ob smrti staršev običajno sledi globoko žalovanje, ki zajema raznovrstna čustva in predelave. Po eni strani je občutek, da je bil starš čudovit, večji kot je bil pred njegovo smrtjo, po drugi strani se lahko pojavijo čustva, o katerih ne govorimo pogosto in ki si jih morda ne dovolimo čutiti - npr. jeza, nezmožnost žalovanja zaradi zamere, olajšanje, strah, da se bo starš vrnil ipd. 

Psihoterapija je v teh primerih usmerjena tako na žalovanje kot tudi na čustveno osamosvajanje, pa tudi na predelavo vzorcev, ki jih je dobro predelati tudi ne glede na to ali so starši živi ali pa so že pokojni.

Moje sožalje vsem, ki se soočate z morebitno izgubo. 

Kaj sploh pomeni - skrb zase?

Poskrbite zase, negujte se, radi se imejte. 
Tu in tam me kdo vpraša: ˝Pa kaj sploh pomeni ˝skrb zase˝?? Ali pa je to zgolj novodobna fraza?˝

Na vprašanje - kaj je skrb zase - najlažje odgovorim tako, da najprej pogledamo, kako skrbimo za DRUGE. 

Veliko ljudi zna namreč ZELO DOBRO skrbeti za druge. Celo preveč. In velika večina teh se je tega naučila že v otroštvu. Za druge skrbijo s tem, da:
- poskušajo uganiti in prepoznati čustva druge osebe 
- poskušajo razumeti, zakaj se je oseba odzvala, kakor se je
- se empatično vživljajo v drugo osebo
- prisluhnejo drugi osebi
- sprejemajo napake druge osebe
- poskušajo drugim odvzeti del čustvenega bremena
- poskušajo drugim pomagati pri opravilih in odgovornostih

Problem nastane takrat, ko vse to počnejo preveč pogosto in na način, da sebe pretirano prilagajajo mnenjem, čustvom, počutju druge osebe; ter gredo pri tem čez svoje lastne meje. Kmalu ne ločijo več sebe od druge osebe, ampak ˝so srečni, kadar so drugi srečni˝. Če drugi niso srečni, pa je krivda za to, najverjetneje, na njihovi strani. Vsaj tako se jim zdi. Ker drugi osebi, tako ali drugače, niso ugodili. To pa je slabo. 
Posledično ne upajo pokazati sebe - da ne bi s tem ranili drugih. Ali jih razburili.

 Kadar v drugih izgubimo sebe, pa v resnici nimamo od tega nič ne mi in ne tisti na drugi strani. Ker ne moremo pokazati ter uporabiti naših pravih darov. Posledično opravljamo le vlogo podaljška drugih ali smetnjaka za druge. To pa je izčrpavajoče. 

Kako torej skrbeti zase? Vaditi SEBI dajati vse to, kar smo se naučili dajati drugim: 
- se učiti prepoznavati lastna čustva in misli
- se učiti sprejemati lastna čustva in misli ter prepoznavati, od kod izhajajo in kaj jih je vzbudilo 
- poskušati pristopati do sebe z razumevanjem, empatijo, sprejemanjem; vedno obstaja razlog in funkcija našega vedenja
- dopuščati si napake in jih videti kot priložnost za učenje
- prisluhniti lastnemu mnenju 
- poskrbeti za lastne psihične in fizične potrebe

Učimo se prevzemati odgovornost zase - tuja čustva in misli pa pustimo tistemu, kateremu pripadajo.

Le tako lahko resnično zaživimo sebe in le tako lahko največ damo tudi svetu. 
Kaj pa, če nam to ne gre?
Moj odgovor: psihoterapija, kakopak 😊💚

Vzgoja partnerstva

Ogromno se ukvarjamo z vzgojo otrok, beremo o njej, razmišljamo o njej, gledamo prispevke na to temo... Kaj pa vzgoja partnerstva? 

Ko pomislimo na ˝vzgojo˝ otrok, imamo pogosto v mislih privzgajanje določenih navad, uvajanje reda, discipliniranje. Kaj pa, ko pomislimo na vzgajanje rastlin? Takrat ciljamo na skrb za rastlino, redno in primerno  zalivanje, izpostavljanju večji ali manjši svetlobi (kar je različno od rastline in rastline), predvsem pa na namenjanje pozornosti in ljubezni. Saj je res, da kakšno rastlino tu in tam obrežemo - ali jo pritrdimo ob palico, da se lažje in bolj ravno vzpenja. A prvotno imamo v mislih prilagajanje okolja rastlini, skrb za rastlino... 
In če izhajamo iz tega pogleda, lahko poleg otrok vzgajamo tudi naše partnerstvo. 

Kaj lahko iz vzgoje otrok prenesemo partnerstvo? 
  • zavedamo se, da je vzgoja otroka odnos. In če želimo, da je vez med nami in otrokom dobra, moramo biti do njega ˝fer˝, sočutni; moramo paziti na svoje besede in na to, da ne prizadenemo njegove integritete; moramo se znati opravičiti, ko nam naše besede (včasih tudi prijemi) uidejo izpod nadzora. In tako je tudi pri partnerstvu. Če vidimo, da smo povzročili minus, moramo ta minus, počasi, s pogovorom, z opravičilom, z razumevanjem čustev drug drugega, obrniti na plus. Če se minusi preveč naložijo, bo vez postala prešibka. In bo ali izginila ali pa bomo morali vložiti ogromno truda ter vključiti pomagala (partnersko psihoterapijo), da se bo vez znova okrepila in da se bo zaupanje ter sproščenost znova razširilo.
  • tako otroku kot partnerju moramo nameniti čas. Če nimamo veliko časa, pa vsaj čim več nedeljene pozornosti takrat, ko ga najdemo. Pogovori, deljenje strahov, želja in drugih intimnosti, skupne aktivnosti in skupna zabava. Sicer se pogrešamo. Ko nas otrok pogreša, začne ˝noreti˝, ko se pogrešata partnerja, pa - v bistvu tudi :) Ali imamo izpade ob situacijah, ko jih sicer ne bi imeli, ali se partnerja preveč oklenemo, ali pa se od njega še bolj distanciramo in se tako zaščitimo pred bolečino. Nismo pa to zares mi. 
  • razumemo, da je otrok individualno bitje, z lastnostmi, ki so morda drugačne od naših, s svojimi ˝fintami˝, z lastnostmi, ki so nam morda enake, a nam niso preveč všeč :) Skratka, poskušamo upoštevati, da je otrok svoja oseba, ki ne ravna vedno tako, kot bi ravnali mi in ki nam kdaj (morda pogosto :) ) prekriža naše plane in pričakovanja... Pri vzgoji otrok se učimo spoštovati te lastnosti, učimo se potrpežljivosti, učimo se, da se moramo tu in tam ugrizniti v jezik in poskrbeti zase na drug način - tega se moramo učiti tudi pri partnerstvu! 
  • otrok se ne moremo kar znebiti. Rodili smo jih, spravili smo jih na svet in ostali bodo naši otroci ZA VEDNO. Ne glede na to kakšni so ali bodo, ali nas jezijo bolj ali manj, ali smo si podobni ali morda sploh ne - vedno bodo naši otroci. Ker se tega, globoko v sebi, zavedamo, vemo, da, da se bomo morali, če ne želimo otroka ravno zavreči (ali če ne želimo, da on zavrne nas), naučiti nekako voziti z njim. Ali ob njem. Zato vzgoja otroka ni nikoli le lahka, enostavna, sproščena. Velikokrat je naporna, zahteva konstantno učenje in zahteva, da se naučimo po padcu tudi pobrati. Vzporednice tega so, seveda, tudi pri partnerstvu. Ne pravim, da je treba vztrajati za vsako ceno, pravim pa, da je, če sled vezi še ostaja, vredno vložiti še zadnji procent energije za to, da poskusimo. 

Če ne gre, ne gre. Nič hudega. Če gre, pa smo bogato poplačani. Prav tako kot pri vzgoji otrok.

Dva otroka, ISTA vzgoja, pa tako različna. Kako je to mogoče?

A veste, ko rečejo: ˝2 otroka, ISTA vzgoja, ISTA starša, ISTA družina, pa tako različna. Kako je to mogoče??˝

No... Jaz se s tem, da je vse ISTO, ne strinjam 

1. Dva otroka, ki se rodita v isto družino, imata različno izražene gene. Že njun temperament, potenciali, nagnjenost k določenim boleznim ipd. so lahko različni. Geni so pri dveh otrocih različno ˝pomešani˝ med seboj in posledično različno izraženi. V isti družini ima lahko en otrok npr. bolj izražene intelektualne sposobnosti, drugi pa v večji meri motorične spretnosti.

2. Ne samo, da imata že ˝naravne danosti˝ različne - vsak otrok v družini ima tudi potrebo po potrditvi in po tem, da, v vsaj določenih, lastnostih izstopa in je drugačen od sorojenca. V družinah namreč iščemo tako zagotovilo, da smo družinskim članom podobni, hkrati pa tudi lastno INDIVIDUALNOST, za katero si prav tako želimo, da bi bila v družini prepoznana, sprejeta in cenjena (več o odnosnih potrebah pišem v svoji knjigi Skupaj ali narazen? Zavestno partnerstvo - zavestno življenje. Če jo želite, mi pišite! http://www.zanos.si/p/zavestno-partnerstvo.html)

3. Dva otroka se sicer rodita v isto družino, a v času med rojstvom prvega in drugega otroka sta se starša spremenila. Pri prvem otroku nista imela nobenih starševskih izkušenj, sta se učila sproti in ne glede na vse, bo prvi otrok vedno tisti, ki bo starša PRVIČ pripeljal v določeno situacijo - ob prvem otroku bosta starša PRVIČ doživela razvojno trmo, prvo bolezen otroka, vstop v vrtec, vstop v šolo ipd. Ne glede na to, da bo pri drugem otroku izkušnja ob vstopu v vrtec morda drugačna kot pri prvem, imata starša vsaj neko izkušnjo, nek referenčni okvir, na katerega se lahko opreta. Konec koncev sta morda pri prvem otroku že predelala SVOJ strah pred vrtcem in pri drugem otroku tega ne bo.

4. Človekova osebnost naj bi bila rezultat genov in okolja. Hkrati pa starša NE MORETA reagirati na dva različna otroka enako. Otrok z eno osebnostjo bo pri starših vzbudil drugačne odzive ter lastne spomine in rane kot otrok z drugo osebnostjo.

5. Poleg vsega pa se drug otrok rodi v popolnoma drugačno situacijo - prvi otrok ni imel brata/sestre, drug ga bo; pri prvem otroku ste morda živeli v drugem stanovanju in imeli eno službeno situacijo, pri drugem drugačno. Pri prvem otroku ste lahko trebušček božali celo popoldne po tem, ko ste prišli iz službe, pri drugem tega časa ni toliko. Vam ni nosečnost nekaj novega, ob skrbi za prvega otroka pa tudi časa ni toliko, da bi imeli čas prebrati vse možne spletne strani, ki govorijo o tem, kaj se z otročkom v trebuhu dogaja v določenem tednu starosti  Morda je pri drugem otroku stresa manj in si lažje vzamemo bolj ˝na easy˝, po drugi strani se drugemu otroku ne moremo toliko posvetiti kot smo se prvemu, ko je bil še edinec.

Da ne omenjam odnosa med staršema samima, ki se lahko spreminja in ki je lahko, po izkušnji prvega otroka in tekom časa, boljši in bolj globok - ali pa ne.

ipd. ipd.

Koooliko stvari vpliva na nas, prav zanimivo  in na koncu vidimo, da noben otrok v bistvu ni rojen v ISTO družino.

Po rojstvu otroka vsak v svojem svetu

Čas, ko par dobi otroka, je včasih/pogosto prvi čas, ko se partnerja počutita vsak v svojem svetu. Ko se sveta partnerjev ločita.
Pred otrokom sta ˝vse˝ počela skupaj, po službi sta imela ves čas na voljo za pogovore, konflikte, glajenje konfliktov, skupne hobije, pogovore o tem, kaj se je dogajalo v službi ali s prijatelji, nemoten čas za spolnost ipd.
Ko se rodi otrok, postane mama mama in oče oče.


V praksi in v današnjem času to največkrat pomeni, da gre oče v službo, se tam trudi in uči, popoldan teče domov, da pomaga okoli otrok, vmes gre na kak šport, s prijatelji naokoli ipd. Mama je pa bolj ali manj neprestano doma, prevzame velik del opravil v zvezi z otroci in velik del gospodinjstva, redkeje gre ven, 11 mesecev ne dela...

Pustimo to, koliko in kdaj bi lahko oče pomagal oz. kar ˝očetoval˝. Narava je narava in po naravi je otrok bolj navezan na mamo, se doji, zahteva njeno bližino ipd. Dejstvo je, da se partnerja znajdeta vsak v svojem svetu, vsak v svojih naporih in v hektičnosti dni in tednov potrebujeta počitek, umiritev, pozornost, skrb drugega in posluh. OBA.


In ravno tukaj je zanka - ker potrebujeta to OBA, drug drugemu to s težavo nudita, še posebej, ko se utrujenosti pridruži zamera:

˝Nič mi ne pomagaš, nič se ne brigaš za to kako je z otroci in mano, vse ti je samoumevno, vse delo je na meni...˝
˝Vso svojo energijo namenjaš otroku in hiši, kaj pa jaz, kaj pa midva? Te sploh zanima kako je v službi? Sploh ne vidiš kako se trudim za vas in okoli vas.˝

In rešitve?

- poskusita razumeti in sprejeti, kar se vama dogaja. Razjasnitev prinese sprejemanje in odpre vrata ljubezni
- poskusita, vsaj psihično, čim pogosteje in čeprav le za trenutek, vstopiti v svet drugega: povprašajta se, kako se počutita; kakšen je bil vajin dan; vprašajta se, kako si lahko pomagata
- ponudita si roko, kadar lahko: žena doji? Zmasiraj ji ramena. Sesa? Vzemi ji sesalec iz rok, če le imaš čas. Otrok joka? Dvigni ga. Partner se zdi napet? Povprašaj ga o službi. Prisluhni skrbem. Prinesi mu čaj.
- ustvarjajta nov skupen svet. Poljubi in objemi? Pogled na vajine otroke, ki so vajin svet. Film? Sprehodi v dvoje ali troje? 5 min pogovora o dnevu? Malenkosti štejejo. Sanjarita o vajini prihodnosti. O času, ko bo časa več. Imata kakšne želje?
- potrpežljivo počakajta 3 ali 4 leta, ko bo otrok postal vsaj malo samostojen :) - z zavedanjem, da vajin svet obstaja in da JE tam. Da ljubezen je. Da vidva še vedno sta. In s čim večjim razumevanjem za svet drugega.

Ni vedno lahko, se pa vsi trudimo, da nam je čim več časa lepo. In da opazimo svet drug drugega.


//vse uporabljene fotografije v zapisih so iz zasebnih arhivov ali na voljo za brezplačno uporabo (npr. stran Canva)