Nagovor

 Image may contain: people sitting and indoor

Hiter skok do seznama zapisov (trenutno 84 zapisov)
Pozdravljen/-a! Sem Mojca Majerle, psihologinja in specializantka integrativne psihoterapije; pa tudi mamica dveh otročkov, partnerka in ženska z raznovrstnimi izkušnjami. Ljubiteljica narave s srčno željo pomagati drugim odkrivati sebe in s sočutjem pretresati moja ter vaša prepričanja - za bolj zadovoljno in kvalitetno življenje.
˝Kaj bova danes?˝ je moje pogosto vprašanje na psihoterapijah.
In kaj je tvoj odgovor? Pri čem ti lahko pomagam, kaj želiš podeliti?
Nudim ti varen in zaupen prostor in 1 uro na teden zgolj zate. Ki odzvanja vse do naslednje ure in v tebi sproža proces osebnostne rasti, celjenja in učenja skrbi zase ter SAMOZDRAVLJENJA.
Posebej veliko izkušenj imam z naslednjimi temami:
  • motnje hranjenja in čustveno prenajedanje
  • odvisnosti
  • različne oblike anksioznosti in depresija
  • težave s stresom in želja po skrbi zase
  • soočanje s splavom in izgubo otroka tik po porodu
  • žalovanje (ob izgubi partnerja/-ke, prijatelja/-ice, družinskega člana)
  • trema pred javnim nastopanjem
  • iskanje sebe v raznovrstnih odnosih
  • premagovanje strahov in zasledovanje želja
  • podpora in spodbuda k osebni učinkovitosti in sledenju sebi na poslovni in kreativni poti
Več o psihoterapiji pri meni.
Če imaš vprašanje ali če se odločiš, da želiš podpreti sebe, mi piši na mojca.majerle@zanos.si. Zagotovo odgovorim v roku 48 ur.
Druge oblike moje pomoči:
HVALA, ker lahko v tvoje življenje doprinesem koščke uvidov, ki se sestavljajo v mozaik in ti pomagajo odstirati korake na Tvoji poti!
Želim ti vse dobro na tvoji poti!
Mojca Majerle


Ne želiš zamuditi novih zapisov, objav, obvestil o dogodkih in drugih mojih darilc vam? Izpolni obrazec PRIJAVA NA E-NOVICE

Seznam zapisov (trenutno 84 zapisov)




Zavestno prehranjevanje, motnje hranjenja, odvisnosti

Zavestno partnerstvo


Osebnostna rast


Drugo

Čutim (pre)več

Se ti zdi, da čutiš več kot kdaj prej?
Imaš občutek, da čutiš čustva drugih ljudi, fizične občutke, ki jih v telesu čutijo oni, hkrati pa te preplavljajo tudi tvoja lastna čustva?
In ali ti je to morda PREveč?

Človeka sestavlja več delov, ki mu pomagajo živeti in osmišljati svet. Ti so čustva, misli, vedenje, fizični občutki v telesu, nekateri pa k tem štirim dodajo še naš duhovni del.
Najbolj super je, če imamo vrata v vse dele nas odprta ter bolj ali manj uravnotežena (k temu teži tudi integrativna psihoterapija).

Če smo v otroštvu iz takšnega ali drugačnega razloga čustva in občutke od sebe odrezali, se lahko zgodi, da smo večji del svojega življenja preživeli predvsem v delovanju na racionalnem nivoju nas.

V določenih obdobjih našega življenja  se lahko zgodi, da se naš čustveni del znova okrepi. Razlogov za obuditev čustvenega dela je lahko več. Včasih je to posledica dela na sebi, psihoterapije, ozaveščanja svojega delovanja, ko, v najbolj idealnem primeru, določen del sebe obujamo dovolj postopoma, da se na spremembe tudi sproti privajamo.  Včasih pa je ˝obuditev˝  posledica močnega stresnega ali travmatičnega dogodka, v katerem smo se znašli in s katerim nam je bilo težko operirati. V to sodijo tudi velike spremembe v našem življenju (smrti družinskih članov, rojstvo otroka, poroka, prva zaposlitev ipd.), ki so ne glede na to, da so navzven dojete kot pozitivne, tudi stresne. V teh obdobjih je vznemirjenosti več in takrat je pogosto na ˝preži˝ več delov nas.


Kar naenkrat začeti čutiti (pre)več je težko. Veliko bolj smo lahko vznemirjeni in pod stresom; ne ustrezajo nam dogodki, kjer je veliko ljudi (še posebej, če se ob njih ne počutimo varno); ne ustrezajo nam nakupovalni centri ali nagnetene ulice. Prav tako ne delo, v katerem se pogosto menjavajo različni obrazi.

Pojavljati se lahko začnejo simptomi anksioznosti in socialne anksioznosti, anksiozni ali panični napadi ter spremljajoče dogajanje: sram; strah, da se nam meša; strah, ker ne vemo, kaj se nam dogaja; morda tudi obup in žalost.

Kaj takrat narediti?
- Najprej je potrebno opaziti, kaj se nam dogaja, kdaj se nam dogaja in to, postopoma, sprejeti. Vedno znova opaziti, da zmoremo preživeti tesnobni ali panični napad in vedno znova opaziti, da večina niti ne opazi, kaj doživljamo znotraj ali opazi le minimalni del tega, kar doživljamo mi.
- Poskrbeti zase. Če vam nakupovalni centri ne ustrezajo, narava pa - sledite temu. Če ste v obdobju, ko potrebujete več časa za razmislek o sebi in svojemu življenju, mirne pogovore z ljudmi, ki so vam reees blizu - sledite temu. Če čutite, da bi vam prišla prav ˝tabletna pomagala˝, kot jih rada poimenujem - sledite temu. Res ne vem, zakaj si ne bi v težjih obdobjih pomagali tudi s tem. Ko nas boli glava, vzamemo lekadol - zakaj ne bi kdaj tudi antidepresive, antianksiolitike ali pomagala na naravni osnovi, ki jih lahko kupimo tudi v lekarnah ali drogerijah.
- Samopomirjanje. Preizkusite različne tehnike sproščanja oz. tehnike za spodbujanje sprejemanja tega, kar se dogaja znotraj nas (npr. čuječnost, meditacije, vizualizacije, lahen šport ipd.). Ali pa se spomnite svojih načinov sproščanja. Pomirjanje našega živčnega sistema je eden izmed ključnih korakov. 
- Ljubite sebe. Vem, da vam je težko, a brez sočutja do sebe in zavezništva sebi, boste še bolj ˝iz sebe˝. In se boste še bolj fokusirali na to, kaj mislijo in čutijo drugi.
- Sprejeti in ceniti svojo moč empatije, vživljanja, čutenja drugih (to sposobnost dejansko imamo, ne samo mi, celo podgane), hkrati pa si dovoliti
- NE čutiti drugih. Postaviti mejo. Dovoliti si brigati se le zase. Ker se boste v nasprotnem primeru izčrpali - in to čisto po nepotrebnem. Tudi, če je ključen del vašega dela vživljanje v druge - ni potrebe po tem, da ste ˝na delu˝ neprestano. Poleg tega - marsikdo NE želi, da ˝brskamo˝ po njem brez privolitve.
- v prijateljih, partnerju/-ki, družinskih članih in drugih ljudeh, ki so vam v podporo, poiskati zavetje in dovoliti si črpati energijo tudi od njih. Povedati svoje mnenje. Podeliti svoje misli. Ni nujno, da ste vedno le vi tisti, ki dajete. Uravnoteženo življenje je sestavljeno iz dajanja in prejemanja.
- najti načine za izražanje sebe (npr. pisanje, slikanje) ter 
- načine za krepitev povezave med umom in čustvi. Če smo nagnjeni zgolj k racionalnemu razmišljanju, čustev pa ne čutimo tako zelo, je naše življenje lahko prazno in sivo; če nas preplavljajo čustva, ne vemo pa, kdaj, kako in zakaj, je dobro, pa poskušamo opazovati, kaj nam čustva sporočajo. In jim dodati besede ter misli. Poskušati ne le čutiti, temveč tudi razumeti kaj čutimo. 
- prepoznavati lastne vzorce ter strahove; željo ugajati; strah pred tem kaj si mislijo drugi; občutek, da so drugi pomembnejši od nas. In si pri tem pomagati s psihoterapijo.

Prepoznavanje sebe, postavljanje meja, učenje izražanja sebe in dovoljevanje ˝zdravega egoizma˝, je ključen del za začetek bolj polnega življenja, za gradnjo lastne identitete in za negovanje občutka, da vedno bolj delujemo v skladu s sabo. Za uživanje v sebi in s sabo! V svojih močeh, darovih in talentih. Ni pa vedno lahko. Včasih - celo zelo težko.

Vam lahko pri tem pomagam? Rezervacija termina za psihoterapijo 
Poiskati podporo, ko jo potrebujemo, je moč, na katero smo lahko ponosni.



Strah me je smrti staršev

Veliko ljudi se je že srečalo s strahom pred smrtjo svojih staršev, najpogosteje pa s strahom pred smrtjo enega od staršev. Običajno nas je v večji meri strah smrti tistega starša, s katerim smo bolj povezani ali s katerim imamo nekaj nerazčiščenega.

Kot pri vseh strahovih, je tudi pri strahu pred smrtjo staršev dobro ozavestiti, ČESA TOČNO nas je strah. Zadevo konkretizirati. Strah se lahko zmanjša že z ozaveščanjem, ozaveščanje pa je hkrati tudi smerokaz za to, kaj bi bilo dobro predelati. Specifičnih strahov imamo lahko tudi več.

Naj naštejem nekaj možnih, specifičnih, strahov:

  • strah pred bolečo smrtjo staršev: strah nas je tega, da bi starši umirali v bolečini in trpljenju. Težko nam je videti ljubljeno osebo trpeti, zato bi ji takšno smrt raje prihranili.
  • strah pred nezmožnostjo nadaljevanja odnosa: še posebej, če imamo s starši nerazčiščene zadeve ali če je med nami ostalo kaj pomembnega neizračenega, nas je lahko strah, da se odnos ne bo nadaljeval. Ne glede na to ali temo odpremo ali ne, imamo, kadar so starši še živi, vsaj občutek, da obstaja možnost za razrešitev. Ko starši umrejo, te možnosti več ni. Lahko imamo tudi občutek, da ni možnosti za razrešitev nečesa globljega. Če smo tekom otroštva, v izkušnjah s starši, npr. ponotranjili občutek, da nismo dovolj dobri in da moramo staršem dokazati, da smo dovolj dobri, lahko priložnost za dokazovanje ob smrti popolnoma izgine. ˝Morda bodo za večno mislili, da smo slabi.˝ V tem primeru se psihoterapija nanaša na podobno razreševanje vzorcev in vsebin kot bi se, če bi bili starši še živi.
  • strah pred negativnim razpletom drugih sorodstvenih odnosov po smrti staršev: vemo, da so sorodstveni odnosi zapleteni. Ne le, da nas je lahko strah nerazčiščenih tem znotraj odnosa s starši, lahko nas je strah tudi posledic odsotnosti dogovora o npr. dedovanju nepremičnih in druge lastnine, skrbi za grob ipd. ali pa izgube varnosti, zaščite ali ˝zidu˝ med starši in ogrožajočimi sorodniki.
  • strah kaj bo s starši po smrti: ljudje imamo različne predstave in prepričanja, kaj se zgodi po smrti. V skladu s tem nas je lahko strah določene predstave o tem, kako se bodo starši počutili, kaj bodo počeli in kje bodo po smrti.
  • strah negotovosti: smrt lahko pride kadarkoli in na katerikoli način. Običajno ne vemo, kdaj in kako bomo umrli. Ta negotovost je lahko strašljiva.
  • izguba pomembne osebe vzbuja občutke osamljenosti: starš je ena izmed najpomembnejših oseb v našem življenju. S seboj nosi našo zgodovino, z njimi imamo skupne spomine, običajno imamo z njimi tudi posebno vez. Ne glede na to ali so bili starši do nas dobri ali ne, lik mame ali očeta, vsaj v svojih mislih, pogosto povezujemo s podobo varnosti in nekoga, ki bdi med nami. Ko starša oz. obeh staršev več ni, se lahko počutimo bolj sami na svetu kot smo se prej.
  • lojalnost do staršev: nekateri starši otroke močno vežejo nase, jim vzbujajo občutke krivde ali dajejo otrokom občutek, da morajo za njih poskrbeti. Otroci imajo posledično občutek, da je sreča staršev odvisna od njih in da jim nikoli ne morejo povsem zadostiti (sami niso nikoli dovolj dobri). V takšnih primerih se strah pred smrtjo staršev pojavi, ker se nikoli ni zgodila čustvena (pogosto pa tudi fizična) osamosvojitev od staršev, otrok pa se nikoli ni odtrgal in predelal dejstvo, da znajo in morajo starši poskrbeti tudi zase. V teh primerih je občutek ob smrti starša podobna predstavi o smrti otroka. Prisotna je lahko globoka žalost; občutek, da se smrt še ne bi smela zgoditi; skrb o tem kaj bo s staršem po smrti, iskanje lastnega smisla, žalovanje za tem, da starši, v očeh otroka, nikoli niso bili zares srečni in žalovanje za tem, česar od staršev nikoli ne bomo dobili. Ob tem običajno trčimo na nasprotujoča si čustva, ki jih nismo predelali prej (npr. ljubezen-jeza/bes).


Kaj pa je vaš razlog?


Ob smrti staršev običajno sledi globoko žalovanje, ki zajema raznovrstna čustva in predelave. Po eni strani je občutek, da je bil starš čudovit, večji kot je bil pred njegovo smrtjo, po drugi strani se lahko pojavijo čustva, o katerih ne govorimo pogosto in ki si jih morda ne dovolimo čutiti - npr. jeza, nezmožnost žalovanja zaradi zamere, olajšanje, strah, da se bo starš vrnil ipd. 

Psihoterapija je v teh primerih usmerjena tako na žalovanje kot tudi na čustveno osamosvajanje, pa tudi na predelavo vzorcev, ki jih je dobro predelati tudi ne glede na to ali so starši živi ali pa so že pokojni.

Moje sožalje vsem, ki se soočate z morebitno izgubo. 

Kaj sploh pomeni - skrb zase?

Poskrbite zase, negujte se, radi se imejte. 
Tu in tam me kdo vpraša: ˝Pa kaj sploh pomeni ˝skrb zase˝?? Ali pa je to zgolj novodobna fraza?˝

Na vprašanje - kaj je skrb zase - najlažje odgovorim tako, da najprej pogledamo, kako skrbimo za DRUGE. 

Veliko ljudi zna namreč ZELO DOBRO skrbeti za druge. Celo preveč. In velika večina teh se je tega naučila že v otroštvu. Za druge skrbijo s tem, da:
- poskušajo uganiti in prepoznati čustva druge osebe 
- poskušajo razumeti, zakaj se je oseba odzvala, kakor se je
- se empatično vživljajo v drugo osebo
- prisluhnejo drugi osebi
- sprejemajo napake druge osebe
- poskušajo drugim odvzeti del čustvenega bremena
- poskušajo drugim pomagati pri opravilih in odgovornostih

Rezultat iskanja slik za too much taking care of othersProblem nastane takrat, ko vse to počnejo preveč pogosto in na način, da sebe pretirano prilagajajo mnenjem, čustvom, počutju druge osebe; ter gredo pri tem čez svoje lastne meje. Kmalu ne ločijo več sebe od druge osebe, ampak ˝so srečni, kadar so drugi srečni˝. Če drugi niso srečni, pa je krivda za to, najverjetneje, na njihovi strani. Vsaj tako se jim zdi. Ker drugi osebi, tako ali drugače, niso ugodili. To pa je slabo. 
Posledično ne upajo pokazati sebe - da ne bi s tem ranili drugih. Ali jih razburili.

 Kadar v drugih izgubimo sebe, pa v resnici nimamo od tega nič ne mi in ne tisti na drugi strani. Ker ne moremo pokazati ter uporabiti naših pravih darov. Posledično opravljamo le vlogo podaljška drugih ali smetnjaka za druge. To pa je izčrpavajoče. 

Kako torej skrbeti zase? Vaditi SEBI dajati vse to, kar smo se naučili dajati drugim: 
- se učiti prepoznavati lastna čustva in misli
- se učiti sprejemati lastna čustva in misli ter prepoznavati, od kod izhajajo in kaj jih je vzbudilo 
- poskušati pristopati do sebe z razumevanjem, empatijo, sprejemanjem; vedno obstaja razlog in funkcija našega vedenja
- dopuščati si napake in jih videti kot priložnost za učenje
- prisluhniti lastnemu mnenju 
- poskrbeti za lastne psihične in fizične potrebe

Učimo se prevzemati odgovornost zase - tuja čustva in misli pa pustimo tistemu, kateremu pripadajo.

Le tako lahko resnično zaživimo sebe in le tako lahko največ damo tudi svetu. 
Kaj pa, če nam to ne gre?
Moj odgovor: psihoterapija, kakopak 😊💚

Vzgoja partnerstva

Ogromno se ukvarjamo z vzgojo otrok, beremo o njej, razmišljamo o njej, gledamo prispevke na to temo... Kaj pa vzgoja partnerstva? 

Povezana slikaKo pomislimo na ˝vzgojo˝ otrok, imamo pogosto v mislih privzgajanje določenih navad, uvajanje reda, discipliniranje. Kaj pa, ko pomislimo na vzgajanje rastlin? Takrat ciljamo na skrb za rastlino, redno in primerno  zalivanje, izpostavljanju večji ali manjši svetlobi (kar je različno od rastline in rastline), predvsem pa na namenjanje pozornosti in ljubezni. Saj je res, da kakšno rastlino tu in tam obrežemo - ali jo pritrdimo ob palico, da se lažje in bolj ravno vzpenja. A prvotno imamo v mislih prilagajanje okolja rastlini, skrb za rastlino... 
In če izhajamo iz tega pogleda, lahko poleg otrok vzgajamo tudi naše partnerstvo. 

Kaj lahko iz vzgoje otrok prenesemo partnerstvo? 
  • zavedamo se, da je vzgoja otroka odnos. In če želimo, da je vez med nami in otrokom dobra, moramo biti do njega ˝fer˝, sočutni; moramo paziti na svoje besede in na to, da ne prizadenemo njegove integritete; moramo se znati opravičiti, ko nam naše besede (včasih tudi prijemi) uidejo izpod nadzora. In tako je tudi pri partnerstvu. Če vidimo, da smo povzročili minus, moramo ta minus, počasi, s pogovorom, z opravičilom, z razumevanjem čustev drug drugega, obrniti na plus. Če se minusi preveč naložijo, bo vez postala prešibka. In bo ali izginila ali pa bomo morali vložiti ogromno truda ter vključiti pomagala (partnersko psihoterapijo), da se bo vez znova okrepila in da se bo zaupanje ter sproščenost znova razširilo.
  • tako otroku kot partnerju moramo nameniti čas. Če nimamo veliko časa, pa vsaj čim več nedeljene pozornosti takrat, ko ga najdemo. Pogovori, deljenje strahov, želja in drugih intimnosti, skupne aktivnosti in skupna zabava. Sicer se pogrešamo. Ko nas otrok pogreša, začne ˝noreti˝, ko se pogrešata partnerja, pa - v bistvu tudi :) Ali imamo izpade ob situacijah, ko jih sicer ne bi imeli, ali se partnerja preveč oklenemo, ali pa se od njega še bolj distanciramo in se tako zaščitimo pred bolečino. Nismo pa to zares mi. 
  • razumemo, da je otrok individualno bitje, z lastnostmi, ki so morda drugačne od naših, s svojimi ˝fintami˝, z lastnostmi, ki so nam morda enake, a nam niso preveč všeč :) Skratka, poskušamo upoštevati, da je otrok svoja oseba, ki ne ravna vedno tako, kot bi ravnali mi in ki nam kdaj (morda pogosto :) ) prekriža naše plane in pričakovanja... Pri vzgoji otrok se učimo spoštovati te lastnosti, učimo se potrpežljivosti, učimo se, da se moramo tu in tam ugrizniti v jezik in poskrbeti zase na drug način - tega se moramo učiti tudi pri partnerstvu! 
  • otrok se ne moremo kar znebiti. Rodili smo jih, spravili smo jih na svet in ostali bodo naši otroci ZA VEDNO. Ne glede na to kakšni so ali bodo, ali nas jezijo bolj ali manj, ali smo si podobni ali morda sploh ne - vedno bodo naši otroci. Ker se tega, globoko v sebi, zavedamo, vemo, da, da se bomo morali, če ne želimo otroka ravno zavreči (ali če ne želimo, da on zavrne nas), naučiti nekako voziti z njim. Ali ob njem. Zato vzgoja otroka ni nikoli le lahka, enostavna, sproščena. Velikokrat je naporna, zahteva konstantno učenje in zahteva, da se naučimo po padcu tudi pobrati. Vzporednice tega so, seveda, tudi pri partnerstvu. Ne pravim, da je treba vztrajati za vsako ceno, pravim pa, da je, če sled vezi še ostaja, vredno vložiti še zadnji procent energije za to, da poskusimo. 

Če ne gre, ne gre. Nič hudega. Če gre, pa smo bogato poplačani. Prav tako kot pri vzgoji otrok.
Povezana slika

Dva otroka, ISTA vzgoja, pa tako različna. Kako je to mogoče?

A veste, ko rečejo: ˝2 otroka, ISTA vzgoja, ISTA starša, ISTA družina, pa tako različna. Kako je to mogoče??˝

No... Jaz se s tem, da je vse ISTO, ne strinjam 

1. Dva otroka, ki se rodita v isto družino, imata različno izražene gene. Že njun temperament, potenciali, nagnjenost k določenim boleznim ipd. so lahko različni. Geni so pri dveh otrocih različno ˝pomešani˝ med seboj in posledično različno izraženi. V isti družini ima lahko en otrok npr. bolj izražene intelektualne sposobnosti, drugi pa v večji meri motorične spretnosti.

2. Ne samo, da imata že ˝naravne danosti˝ različne - vsak otrok v družini ima tudi potrebo po potrditvi in po tem, da, v vsaj določenih, lastnostih izstopa in je drugačen od sorojenca. V družinah namreč iščemo tako zagotovilo, da smo družinskim članom podobni, hkrati pa tudi lastno INDIVIDUALNOST, za katero si prav tako želimo, da bi bila v družini prepoznana, sprejeta in cenjena (več o odnosnih potrebah pišem v svoji knjigi Skupaj ali narazen? Zavestno partnerstvo - zavestno življenje. Če jo želite, mi pišite! http://www.zanos.si/p/zavestno-partnerstvo.html)

3. Dva otroka se sicer rodita v isto družino, a v času med rojstvom prvega in drugega otroka sta se starša spremenila. Pri prvem otroku nista imela nobenih starševskih izkušenj, sta se učila sproti in ne glede na vse, bo prvi otrok vedno tisti, ki bo starša PRVIČ pripeljal v določeno situacijo - ob prvem otroku bosta starša PRVIČ doživela razvojno trmo, prvo bolezen otroka, vstop v vrtec, vstop v šolo ipd. Ne glede na to, da bo pri drugem otroku izkušnja ob vstopu v vrtec morda drugačna kot pri prvem, imata starša vsaj neko izkušnjo, nek referenčni okvir, na katerega se lahko opreta. Konec koncev sta morda pri prvem otroku že predelala SVOJ strah pred vrtcem in pri drugem otroku tega ne bo.

4. Človekova osebnost naj bi bila rezultat genov in okolja. Hkrati pa starša NE MORETA reagirati na dva različna otroka enako. Otrok z eno osebnostjo bo pri starših vzbudil drugačne odzive ter lastne spomine in rane kot otrok z drugo osebnostjo.

5. Poleg vsega pa se drug otrok rodi v popolnoma drugačno situacijo - prvi otrok ni imel brata/sestre, drug ga bo; pri prvem otroku ste morda živeli v drugem stanovanju in imeli eno službeno situacijo, pri drugem drugačno. Pri prvem otroku ste lahko trebušček božali celo popoldne po tem, ko ste prišli iz službe, pri drugem tega časa ni toliko. Vam ni nosečnost nekaj novega, ob skrbi za prvega otroka pa tudi časa ni toliko, da bi imeli čas prebrati vse možne spletne strani, ki govorijo o tem, kaj se z otročkom v trebuhu dogaja v določenem tednu starosti  Morda je pri drugem otroku stresa manj in si lažje vzamemo bolj ˝na easy˝, po drugi strani se drugemu otroku ne moremo toliko posvetiti kot smo se prvemu, ko je bil še edinec.

Da ne omenjam odnosa med staršema samima, ki se lahko spreminja in ki je lahko, po izkušnji prvega otroka in tekom časa, boljši in bolj globok - ali pa ne.

ipd. ipd.

Koooliko stvari vpliva na nas, prav zanimivo  in na koncu vidimo, da noben otrok v bistvu ni rojen v ISTO družino.

Image may contain: one or more people

Po rojstvu otroka vsak v svojem svetu

Čas, ko par dobi otroka, je včasih/pogosto prvi čas, ko se partnerja počutita vsak v svojem svetu. Ko se sveta partnerjev ločita.
Pred otrokom sta ˝vse˝ počela skupaj, po službi sta imela ves čas na voljo za pogovore, konflikte, glajenje konfliktov, skupne hobije, pogovore o tem, kaj se je dogajalo v službi ali s prijatelji, nemoten čas za spolnost ipd.
Ko se rodi otrok, postane mama mama in oče oče.


Povezana slika
V praksi in v današnjem času to največkrat pomeni, da gre oče v službo, se tam trudi in uči, popoldan teče domov, da pomaga okoli otrok, vmes gre na kak šport, s prijatelji naokoli ipd. Mama je pa bolj ali manj neprestano doma, prevzame velik del opravil v zvezi z otroci in velik del gospodinjstva, redkeje gre ven, 11 mesecev ne dela...

Pustimo to, koliko in kdaj bi lahko oče pomagal oz. kar ˝očetoval˝. Narava je narava in po naravi je otrok bolj navezan na mamo, se doji, zahteva njeno bližino ipd. Dejstvo je, da se partnerja znajdeta vsak v svojem svetu, vsak v svojih naporih in v hektičnosti dni in tednov potrebujeta počitek, umiritev, pozornost, skrb drugega in posluh. OBA.

In ravno tukaj je zanka - ker potrebujeta to OBA, drug drugemu to s težavo nudita, še posebej, ko se utrujenosti pridruži zamera:
˝Nič mi ne pomagaš, nič se ne brigaš za to kako je z otroci in mano, vse ti je samoumevno, vse delo je na meni...˝
˝Vso svojo energijo namenjaš otroku in hiši, kaj pa jaz, kaj pa midva? Te sploh zanima kako je v službi? Sploh ne vidiš kako se trudim za vas in okoli vas.˝

In rešitve?
- poskusita razumeti in sprejeti, kar se vama dogaja. Razjasnitev prinese sprejemanje in odpre vrata ljubezni
- poskusita, vsaj psihično, čim pogosteje in čeprav le za trenutek, vstopiti v svet drugega: povprašajta se, kako se počutita; kakšen je bil vajin dan; vprašajta se, kako si lahko pomagata
- ponudita si roko, kadar lahko: žena doji? Zmasiraj ji ramena. Sesa? Vzemi ji sesalec iz rok, če le imaš čas. Otrok joka? Dvigni ga. Partner se zdi napet? Povprašaj ga o službi. Prisluhni skrbem. Prinesi mu čaj.
- ustvarjajta nov skupen svet. Poljubi in objemi? Pogled na vajine otroke, ki so vajin svet. Film? Sprehodi v dvoje ali troje? 5 min pogovora o dnevu? Malenkosti štejejo. Sanjarita o vajini prihodnosti. O času, ko bo časa več. Imata kakšne želje?
- potrpežljivo počakajta 3 ali 4 leta, ko bo otrok postal vsaj malo samostojen :) - z zavedanjem, da vajin svet obstaja in da JE tam. Da ljubezen je. Da vidva še vedno sta. In s čim večjim razumevanjem za svet drugega.

Ni vedno lahko, se pa vsi trudimo, da nam je čim več časa lepo. In da opazimo svet drug drugega.
Povezana slika

Ste se kdaj spraševali, kako je živeti z eno roko?


Mamica z majhnim otrokom resnično ve, kako je živeti z eno roko. 


Rezultat iskanja slik za meditation while breastfeeding
Opozorilo: nasmešek ni vedno prisoten. :)
Ker je prisiljena naučiti se. 
Pripravljati hrano z eno roko.
Jesti in piti z eno roko. 
Pospravljati perilo v omare z eno roko.
Tolažiti drugega otroka z eno roko. 
Včasih celo iti na stranišče z eno roko. 

Mamica z majhnim otrokom se nauči ceniti malenkosti. In samoumevnosti:  Počitek. Sončen dan za vozičkanje. 
In tudi velike stvari: Ljubezen. Smeh otroka. Pomoč partnerja. Življenje.

Bravo, mamica!

Mamica z majhnim otrokom resnično ve, kako je živeti v trenutku.

Kako se trenutek, ko naredi otrok naslednji korak, raztegne v večnost. 
In kako ceni tisti trenutek, ko zatisne oči. 
Resnično začuti tudi trenutek (ali obdobja) napora, ko otrok joka in joka, ona pa je zaspana ali lačna ali naveličana ali vse troje. 
Rezultat iskanja slik za meditation while breastfeedingPrisiljena je naučiti se preživeti trenutek. In vzdržati tudi, ko je neprijetno. Včasih je težje, včasih lažje, sčasoma pa se da izpiliti tudi meditacijo ob naporu. In slednje je vredno. 
Vredno, ker je otrok vreden čim mirnejšega skrbnika.
Vredno, ker je trenutek napora lahko najčudovitejši trenutek zbližanja z bitjem ob sebi in s sabo.
In vredno, ker bo ta trenutek nekoč za vedno minil.
Vprašajte tiste, ki hodijo v gore.
So si z goro najbližje, ko so na njej? Ne. Trenutki napora, ko so ob njej in se prebijajo naprej, zbližajo in dodatno ovenčajo nagrado na vrhu. Ta trenutek bo zbliževal za vedno. 

Kaj pa, ko je ena roka vendarle premalo? 

Prosim, prosite za pomoč partnerja, prijateljico, sorodnika. Če se notranjost lomi, tudi psihologa ali psihoterapevta ali osebnega zdravnika. In se oprite na druge, lastne vire moči. Zaradi otroka pa tudi za vas. Da bodo trenutki zgodnjega otroštva in zgodnjega materinstva ostali - all in all - v čim prijetnejšem spominu.

˝Skupaj v dobrem in slabem˝ se tudi rodi, ne le poroči. V obeh primerih pa - se tega dan na dan uči.💞

Rezultat iskanja slik za love

Pogrešal/-a sem te, sedaj mi greš na živce

Image may contain: one or more people˝Joj, a se še komu to dogaja... Ker nama namreč se  
S partnerjem imata polne dneve, tekom delovnega tedna se vidita bolj malo, ko pa se, pa si želita malo miru tudi vsak zase...
 Dan mine, drugi dan mine, ko pride tretji, pa ob snidenju, po prihodu iz službe, čutita intenzivno mešanico čustev - nekaj med jezo in hrepenenjem. Partner ti gre na živce in bi ga najraje odbil, po drugi strani nočeš, da gre stran... A veste, kaj takrat čutimo? 
Pogrešanje. Željo po povezanosti. Željo po obnovitvi odnosa, ki pa ga ne znamo začutiti in izraziti na primeren način. A ne bi bilo bolje - namesto čudne živčnosti, zamere, jeze zaradi občutka, da smo zanemarjani (čeprav smo tudi sami delali oz. počivali in nismo imeli časa) ali strahu pred oddaljevanjem - pokazati prava čustva in povedati partnerju, da smo ga pogrešali, da smo veseli, da sva sedaj znova skupaj, ga objeti ter sprejeti objem in bližino? Dajati in prejemati, ker običajno to potrebujeva oba? Je ranljivo, še posebej po ˝ločitvi˝, a TOLIKO bolj pristno  Čustva pač morajo nekam iti. Lahko v jezo in agresijo, lahko pa v ljubezen  - pa tudi, če kdaj ne uspe: smo ˝samo˝ ljudje, v dolgotrajnem partnerskem odnosu pa bo možnosti za piljenje odzivov in osebnostno rast še veliko.˝

A kaj bi bilo potrebno za to, da bi zmogli pokazati prava čustva in povedati partnerju, da smo ga pogrešali ter ga znova sprejeti k sebi?
Najprej se moramo zavedati, kaj se nam sploh dogaja. Ozavestiti. 

Potem moramo zaznati IMPULZ po tem, da bi partnerja ˝napadli˝ in na tak način sprostili našo frustracijo.
Med zaznavanjem impulza in dejansko akcijo ter udejanjanjem pa mora biti dovolj PROSTORA, da rečemo sebi STOP in da mu mirneje povemo, kaj čutimo. Več o tem

Seveda ne bo uspelo vedno, vseeno pa se je dobro truditi, da spoštujemo svoja občutja, hkrati pa, da spoštujemo partnerjevo integriteto. Ne moremo ga kriviti za naša čutenja.

Vendarle pa smo ljudje odnosna bitja in POTREBUJEMO povezanost. Če povezanost ni, reagiramo različno. Nekateri z napadom, drugi s še večjo distanco in umikom. Nekateri torej odnos ZAHTEVAJO drugi svoje potrebe (in sebe) raje umaknejo, da ne bi izzvali še večjega prepira. Oboji pa to počnemo, ker želimo OHRANITI odnos.

Vsak od nas torej dela najbolje, kaj lahko, z dobro namero ter s srčno željo ohraniti. Le da ne uspe vedno.

Kako lahko, po dolgem dnevu, na miren način obnovite povezanost?
Če zmorete, če je med vami dovolj bližine in razumevanja - podelite čustva ter misli drug z drugim in morda posezite po povezovalnih vprašanjih - tukaj


Vedno pa je pravi čas za raziskovanje tega, kaj se nam dogaja. Kako točno se počutimo, ko partnerja ni? Katere misli se nam pojavljajo? Kaj čutimo? In kaj čutimo, ko pride? Se takrat počutimo mlajši? Koliko stari se počutimo? Obstajajo kakšne rane iz našega otroštva, ki morda vplivajo na naše reakcije? 

Srečno!