Moje mnenje je, da ležijo vzroki za to predvsem v:
- strahu pred psihoterapijo in nepoznavanju, kako psihoterapija poteka in kaj lahko pričakujejo
- sramu in občutku, da hodijo na psihoterapijo zgolj čudni
- želji po hitri in magični razrešitvi težav
1. Da bi razblinila strah pred psihoterapijo in obrazložila potek le-te sem že napisala prispevek, ki ga lahko preberete tukaj, na kratko pa lahko rečem, da je psihoterapija zdravljenje s pogovorom, psihoterapevtska ura pa naj bi bila za klienta prostor, kjer lahko v VARNEM okolju (etična zavezanost terapevta k molčečnosti in k podpori klientu) RAZISKUJE sebe. Kaj to pomeni? Prideš v terapevtski prostor, sedeš na stol (ali fotelj ali kavč) in govoriš o kateremkoli problemu, ki te trenutno muči oziroma o čemerkoli, kar je trenutno na površju. S tem: razbistriš svoje misli, psihoterapevt pa ti s psihoterapevtskimi znanji in intervencijami pomaga do hitrejših uvidov in rešitev težav, hkrati pa te lahko nauči različnih tehnik, ki ti pomagajo doseči TVOJE cilje (npr. vizualizacije, meditacije, čuječnost, avtogeni trening, razne tehnike sproščanja...). Kaj je namen tega? To, da boš lahko svoje težave v prihodnje reševal samostojno, lažje in bolj konstruktivno - brez zatekanja v odvisnosti ali zapadanja v depresivna razpoloženja in druga zate škodljiva stanja. Posledično boš bolj učinkovit in zadovoljen.
Saj veste, da psihologe in psihoterapevte najema tudi večina športnikov. Lahko si predstavljate, zakaj.
2. Sram je dejansko strah pred tem, kaj si o nas mislijo drugi in predvidevanje, da si mislijo o nas slabo. V naši družbi še vedno, kot povedano že tolikokrat, velja tabu pred psihologi, psihoterapevti in psihoterapijo nasploh. In kaj naredimo, ko nas je sram in strah; ko nečesa ne poznamo? Jah, najlažje se neprijetnih čustev znebimo tako, da začnemo obsojati tiste, ki so v to kakorkoli vpleteni - torej psihoterapevte in kliente. Prispevek o napačnih prepričanjih je tukaj.
3. Ko imamo ljudje kakršnokoli težavo, želimo težavo rešiti takoj in zdaj. To je popolnoma legitimna in razumljiva želja. A vemo, da tudi, če je želja popolnoma razumljiva, njena uresničitev vedno ni možna :) Če se odločite za psihoterapevtski proces, je ta dolgotrajnejši. Poleg tega da se mora najprej ustvariti s terapevtom odnos, v katerem se počutimo dovolj dobro (za kar je potreben čas), raziskovanje sebe ni lahko. Odpiranje na hitro in prehitro lahko rezultira v dodatni travmi, preplavljenosti s čustvi in begu - kot če bi plastenko kokakole, ki je že pretresena, odprli v trenutku. Odsvetovano.
Za razrešitev večine težav je potrebno prehoditi določeno pot, v kateri spoznamo množico stvari (ne le eno). Le množica koščkov sestavi mozaik, zato lahko le več psihoterapevtskih srečanj pripomore k spremembi.
Popolnoma enako je pri duhovnosti - določeno spoznanje, stavek ali srečanjem z duhovnim vodnikom, lahko predstavlja košček na naši poti. Zelo pomemben košček, a le košček. Kaj kmalu ugotovimo, da en obisk takšnega ali drugačnega duhovnega vodnika ne bo dovolj in da je to zgolj obliž na rano -
Če ne bomo na sebi delali tudi SAMI, lahko duhovne vodnike obiskujemo dnevno, naš občutek praznine in panike pa bo le še naraščal.
Magična palčka torej ne obstaja in tako pri duhovnosti kot pri psihoterapiji je osnova: priznati si in naučiti sprejemati lastna čustva, občutke in sebe nasploh ter naučiti se upravljati z njimi in s sabo tako, da dosežemo več zadovoljstva in da bolj učinkovito dosegamo cilje, ki nas napolnjujejo.
Na koncu koncev pa ljudi spodbujam, da za podporo sebi uporabijo tisto, kar jim v tistem trenutku pomaga. Naj bo to psihoterapija, določen vidik duhovnosti, narava ali šport. Vse dokler je to v korist in podporo - ne obratno.
Več o meni in psihoterapijah z mano tukaj.
Čakalna vrsta za psihoterapijo.
Srečno na vaši poti! Naj bo zanimiva dogodivščina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar