Na svetovanje/psihoterapijo samo ˝čudni˝?...in druga napačna prepričanja

Ne, na psihoterapijo ali svetovanja ne hodijo le ČUDNI!
To je napačno prepričanje, ki še vedno vztraja. V Sloveniji je, v primerjavi z razvitejšimi državami, takšna miselnost še posebej zakoreninjena. 

Vsak ima takšno ali drugačno napačno prepričanje, težava pa nastane, ko je prepričanje tako zelo razširjeno ter močno, da vpliva na to:
- da razvijemo tabuje, torej občutek, da moramo določeno zadevo prikrivati - bodisi to, da smo se znašli v določeni stiski mi ali nam bližnji; bodisi to, da obiskujemo psihologa/psihoterapevta; bodisi da razmišljamo o tem, da bi ga obiskali
- da začnemo ljudi, ki obiskujejo psihologa/psihoterapevta obsojati, jih žaliti, jih obrekovati ali se jim izogibati
- da začnemo ljudi z drugačnimi prepričanji prepričevati v nasprotno oz. ˝jim soliti pamet˝ (˝Ah, saj ne rabiš k psihologu, prijatelji so čisto dovolj!˝)
in, na koncu koncev, ter velikokrat najbolj destruktivno,
da sami ne upamo poiskati pomoči, ki jo (ali ko jo) potrebujemo

Moja prednost je v tem, da mi, ko mi klienti začnejo vedno bolj zaupati, svoje strahove jasno izrazijo. To je super! Tisti, ki ima svoje strahove, ali zgolj pomisleke in dileme, ozaveščene, hkrati pa si jih upa deliti z drugimi, jih tudi hitreje premaguje in, posledično, sprejema odločitve, ki so zanj najbolj koristne ter dobre!
Prav tako pa sem se, ob lastnem obiskovanju psihoterapije (ter specialističnega izobraževanja iz psihoterapije) tudi sama srečevala z lastnimi strahovi, pomisleki in z mnenju drugih.
Na ta način imam širši vpogled v to, s čim se, na področju psihološkega zdravja ter psihološke podpore, srečujemo prav VSI!

V nadaljevanju bom predstavila samo nekaj primerov iz prakse, ki pokažejo, kako se naša družbena prepričanja o obiskovanju psiholoških svetovanj/psihoterapije lahko odražajo v realnem življenju:

  •  ˝Če hodim na psihoterapijo, pomeni, da sem čuden/-a!˝ Veliko, če ne vsi klienti, so prišli na prvi razgovor z močnimi ter mučnimi občutki sramu ali krivde. Zdelo se jim je, da je z njimi nekaj zelo narobe, da so drugačni/čudni/nori, da morajo svoje stanje skrivati ter da so manjvredni. Kasneje so omenjene občutke (oz. čustva) predelovali, le-ti pa se hitreje razblinijo, če naletimo na razumevajoč ter sprejemajoč odnos, torej na človeka, ki razume, kaj se nam dogaja, ki ga to zanima in ki nam pomaga, da tudi sami razumemo, kaj se nam dogaja.
  • ˝Na psihoterapijo gredo le tisti, ki imajo hude težave˝ in, posledično, ˝na psihoterapijo grem lahko le, če imam hude težave˝ Govorila sem z ljudmi, katerih družinski člani/prijatelji ipd. so oboleli ali se znašli v težavah, kar je vplivalo tudi na njih same; govorila sem z ljudmi, ki so se znašli v prehodni stiski; govorila sem z ljudmi, ki so se znašli ˝v slepi ulici˝ in raziskovali kdo so, ter kako naprej. Vsi ti ljudje niso imeli HUDIH težav. V življenju so normalno funkcionirali, vseeno pa so izrazili, da bi si želeli neke vrste podporo. Presenečeni so bili in dejali: ˝Saj res!˝ ko sem jim nežno (nežno ter previdno ravno zaradi naših prepričanj in tabujev) povedala, da psihologa ali psihoterapevta ne rabimo obiskati komaj takrat, ko NE MOREMO VEČ, temveč je lahko pogovor s psihologom ali psihoterapevtom naša podpora ter varen prostor, ki nam omogoča, da gremo skozi določeno obdobje našega življenja z manj stresa in z več ozaveščenosti. Ravno ZATO, da ne bi prišlo do hudih težav. ALI pa da naše, morebitno dobro ter cvetoče obdobje, izkoristimo za to, da SVOJ POTENCIAL ŠE BOLJ RAZVIJEMO TER POTENCIRAMO
  • ˝Na psihoterapiji moram neprestano govoriti o svojih težavah˝Klienti, ki so psihoterapijo obiskovali dlje časa, so imeli, kadar je prišel dan ˝brez težav˝, slabo vest. Zdelo se jim je, da morajo, če hodijo na psihoterapijo, venomer govoriti le o svojih težavah. A to je težko, hkrati pa tudi nepotrebno in nezdravo! Pridejo obdobja, ko veliko raziskujemo ali ko nas veliko reči teži ter se želimo olajšati, pridejo pa tudi tedni, ko se počutimo dobro! In kaj na psihoterapiji počnemo takrat? Dobra obdobja so lahko super iztočnica, da raziskujemo, kako nam je, ko se počutimo DOBRO. Kako se počutimo v telesu? Kaj nas veseli? Za kaj smo hvaležni? Kako je, ko se počutimo ljubljeni? Kaj nam daje občutek zadovoljstva? Ta občutek si lahko poskusimo tudi zapomniti in si ga kasneje, zavedno, znova priklicati. Podobno počnejo tudi športniki, ko morajo, v trenutku nastopa na tekmi, biti v dobri psihični kondiciji, pozitivno naravnani, fokusirani. V sebi morajo vzbuditi ZMAGOVALNO STANJEPogosto pa ljudje počnemo ravno obratno: ko nam je hudo, jamramo, ko nam je lepo, pa se niti ne ukvarjamo veliko s tem, da nam je lepo. Posledično pozornost, energijo in čas, namenjamo le neprijetnim občutkom, prijetni pa, kar nekako ˝zletijo mimo˝.

Več o poteku psihoterapije -->
Več o meni kot psihologinji/psihoterapevtki -->

Ni komentarjev:

Objavite komentar