Prijatelj ≠ psihoterapevt

Ljudi je pogosto strah obiskati psihoterapevta ali psihologa. Kar je logično - morda ne poznajo našega dela in ne vedo, kaj jih čaka, torej jih je strah nepoznanega, morda se bojijo razkritja podatkov, morda jih je strah tega, kaj bodo ugotovili o sebi, najpogosteje pa jih je strah obsojanja. Obisk psihoterapevta ali psihologa v naši družbi je namreč še vedno tabu. Več o tem --> 
Velikokrat jih je strah tudi priznati, da jih je strah in se namesto tega - problemu izognejo. Namesto, da bi rekli: ˝Oh, čutim, da bi mi obisk psihologa/psihoterapevta prišel prav, a me je strah!˝, rečejo: ˝Ah, saj psihološko svetovanje in psihoterapija sta tako ali tako brezvezni.˝ ali: ˝K psihologu/psihoterapevtu hodijo tisti, ki nimajo prijateljev!˝
In vse to je legitimno. Vsak ima pravico ustvariti si svoje mnenje, škoda je le, ko z določenim mnenjem in ravnanjem škodimo tako samim sebi kot tudi drugim


Zakaj prijatelj ≠ psihoterapevt/psiholog?
Psiholog/psihoterapevt
Prijatelj (lahko tudi družinski član, partner, sorodnik)
Psihoterapevt/psiholog je po službeni dolžnosti zavezan k zaupnosti. Od tega dogovora se lahko na podlagi etičnega kodeksa odstopi le v primerih, ko: je ogrožen otrok; če obstaja nevarnost, da klient ogroža življenje sebi ali komu drugemu; če je bilo ali bo izvršeno kriminalno dejanje 
Za prijatelja profesionalna zavezanost k zaupnosti ne velja.  
Psihoterapevt/psiholog na srečanjih ne razpravlja o lastnih težavah. Občasno, ko presodi, da je to v dobrobit klienta, lahko podeli drobec svoje lastne izkušnje. 
Pogovor med prijateljema/znancema/sorodnikoma/partnerjema je in, za dober odnos, MORA BITI, uravnotežen.
Čas ter prostor, namenjen za psihoterapijo/svetovanje, je tako le klientov. Veliko ljudi dojema to kot osvobajajoče in pogosto je to edini prostor, kjer nam ni potrebno skrbeti za druge, temveč je namenjen zgolj nam in raziskovanju ter podpori sebe.
Čas ter pozornost tako ni namenjena le enemu, temveč se, vsaj povprečno gleda, porazdeli na oba prijatelja.
Psiholog/psihoterapevt s povpraševanjem, uglaševanjem ter drugimi psihoterapevtskimi metodami in tehnikami ter strokovnim znanjem, klienta vzpodbudi k raziskovanju samega sebe, doseganja uvidov, ter uravnoteženja različnih področij njegovega življenja. Prav tako ga uči tehnik, namenjenim olajšanju določene težave, npr. tehnik sproščanja, tehnik za izboljšanje pozornosti in koncentracije, tehnik učenja… S svojo odprtostjo in pristopom je klientu podpora, ki pa ima redkokdaj zgolj tolažilno funkcijo.
Prijateljstvo ter drugi podobni odnosi, so namenjeni medsebojni podpori, pomoči in imajo velikokrat tolažilno funkcijo.
Pogosta je tudi normalizacija – ko se prijatelju zaupamo, ta nam pa podeli svojo, podobno izkušnjo, se počutimo bolje, saj vidimo, da ima tudi prijatelj podobne težave kot mi sami.
Prijateljski odnosi niso in ne morejo biti enostranski ter usmerjeni v spreminjanje osebe zraven nas ali učenje te osebe. Če se to zgodi, začne običajno, ena ali druga stran, izražati nezadovoljstvo, enakovrednost ter medsebojna naklonjenost pa sta ogroženi.
Psiholog/psihoterapevt svoje strokovno znanje, tehnike ter pristop neprestano izpopolnjuje. S pomočjo supervizorstva (mentorstva) in svoje, osebne psihoterapije skrbi za vedno nove in nove lastne uvide.
Prijatelj nima in ne rabi imeti strokovnega znanja. Prijatelj, ki je že psihoterapevt ali psiholog, lahko svoje prijatelje informira, vseeno pa ne more ter ne sme izvajati psihoterapije. Ti odnosi so med seboj strogo ločeni. Če potrebuje prijatelj strokovno pomoč, ga lahko prijatelj-psihoterapevt napoti k drugemu strokovnjaku.
Psiholog/psihoterapevt klientu ni na voljo neprestano, temveč ob vnaprej dogovorjenem terminu. Meje so jasno zastavljene.
Prijatelj je drugemu prijatelju LAHKO na voljo neprestano – seveda, če to sam želi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar