Kako poteka psihoterapija?



  • Pišeš mi na mail mojca.majerle@zanos.si. 

Dogovoriva se za termin.

  • 1. srečanje ali prvih nekaj srečanj

 je namenjenih medsebojnemu spoznavanju, temu, da se ˝začutiva˝ in vidiva, ali sva kompatibilna/-i. 
Zanimajo me osnovne informacije o tebi, ki mi pomagajo lažje razumeti tebe, kaj si doživel/-a in od kod prihajaš. Zanima me, zakaj prihajaš. Kaj te je pripeljalo. Kaj bi si želel/-a zase.
Tebe verjetno zanima, kako delam, kdo sem in kakšna sem ter predvsem - kako se ob meni počutiš.
Če ugotoviva, da nisva kompatibilna/-i ali če jaz ugotovim, da bi bil za tvoje težave bolj specializiran kdo drug, lahko v roku treh srečanj sodelovanje prekineva, jaz pa ti predlagam drugega psihoterapevta/-ko;
načeloma pa s srečanji nadaljujeva.

  •  Podpiševa dogovor o delu, 

kjer so izpostavljene tako tvoje kot tudi moje odgovornosti in pravice. 
Vidiš, da sem zavezana k molku. 
Skleneva ustni dogovor o delu, o skupnih ciljih in načinih za doseganje teh ciljev.
Vidiš, da je najin odnos zavezništvo, zveza. Ti aktivno sodeluješ pri raziskovanju sebe in reševanju svojih težav, jaz ti pa pri tem pomagam. Te usmerim, ti predlagam to ali ono tehniko, te poučim, ti nastavim ogledalo. Te podpiram in spodbujam. Ti prisluhnem in ti omogočim, da srečaš sebe. Brez prisil ali vlečenja.

  • Psihoterapija je dolgotrajen ali dolgotrajnejši proces,

 ki poteka redno, tedensko ali na 14 dni, pri čemer določiva dan in uro v tednu. To je tvoja ura. Takrat sem tam zate. 

  • Ob začetku vsakega srečanja 

te običajno vprašam nekaj takšnega kot: ˝Kako si? Kaj bova danes?˝ 
Dam ti besedo in prostor, da ti poveš, kaj prinašaš in o čem želiš danes govoriti. 
In tudi če ne veš, o čem bi govoril/a, je to v redu. In razumljivo. Včasih se iz ˝ne vem˝ srečanj razvije največ, saj je več prostora, da priplava na dan nezavedno.  

  • Na vsakem naslednjem srečanju se zaupanje med nama veča. 

Košček za koščkom sva si vedno bliže, besede lažje tečejo in upam, da čutiš mojo podporo. Da se počutiš varno in da postaja najin čas tisti čas, v katerem lahko svobodno izraziš svoje misli, dileme, skrbi, razočaranja, dvome. Kjer prideš v stik s sabo in kjer ti jaz, prav tako, nastavim ogledala. Kjer prihajaš do novih, pomembnih uvidov. 
 To je čas, v katerem lahko izraziš tudi občutke, ki jih čutiš do mene - morebitno jezo ali napetost, morebitno razočaranje ali pa hvaležnost in naklonjenost.           
Psihoterapevtski odnos je odnos, zato je podoben ostalim odnosom v našem življenju. Normalno je, da smo kdaj razdražljivi in da se kdaj počutimo zgrešene, preslišane - s to razliko, da je v psihoterapevtskem odnosu to dovoljeno in celo spodbujano izraziti, povedati in pri tem dobiti občutek svobode in vrednosti. Občutek, da ni potrebno ugajati ali pa občutek, da moramo upoštevati določene, medsebojne meje. To je tisto, kar je velikokrat zdravilno. To so izkušnje, ki popravijo naše pretekle izkušnje z ljudmi in posledično - spremenijo naše dojemanje in vedenje. 
V pristnih odnosih se razkrijejo deli nas, ki jih še nismo videli ali nismo hoteli videti. In pristni, bližnji odnosi, so tisti, v katerih spoznavamo sebe. In rastemo.

  • Psihoterapija ni vedno prijetna. 

Včasih bo na samem srečanju neprijetno, napeto in hkrati - transformativno. Ni lahko videti določenih vidikov sebe in čutiti določenih čustev. Pa vendar nam ravno odklepanje in taljenje zamrznjenega, dolgoročno vnaša občutek svobode, živosti in nas navdihuje. Ko smo zamrznjeni, smo apatični. Ko smo pretirano vznemirjeni, ne zmoremo opaziti sveta okoli sebe in lepot življenja. Se nismo zmožni učiti in rasti. Čeprav tajanje (ali umirjanje) včasih boli, nam dolgoročno koristi. Vedno pa skrbim za to, da ostaneš v svoji meji tolerance. 

  • Namen psihoterapije 

je spodbujati rast posameznika, integrirati različne dele sebe, odkleniti lastne potenciale in pomagati reševati vsakodnevne dileme in stiske. Spodbujati uvide in se dotakniti individualnih lepot vsakega posameznika.  




Ni komentarjev:

Objavite komentar