Perfekcionizem je oblika zlorabe samega sebe!

Perfekcionist ima predstavo o tem, kaj je idealno. Vse, kar je slabše od idealnega, pa je katastrofalno.
V svojih mislih drži ter neguje predstavo o idealnem telesu, idealni osebnosti, idealnem partnerju, idealnih prijateljih, idealnem delu, idealnem življenju... 
Hkrati pa se zelo jasno zaveda (saj je pogosto natančen in pronicljiv), kakšna je realnost ter da se trenutno stanje ne sklada z idealom.


Zaveda se svojih napak, partnerjevih napak, napak sorodnikov in prijateljev. Zaveda se, kdaj je nezadovoljen na delovnem mestu, v razmerju in življenju in ugotavlja, da prav na nobenem področju svojega življenja ne dosega ideala.

Če pa ga kdaj doseže, je to trenutno stanje, trenutna iskrica, trenuten oddih in olajšanje - ˝Oh, končno je uspelo˝, ki kaj kmalu ugasne in se spremeni v ˝Že spet. Saj vem vedel/-a, da sem zanič!˝

Napake, nepopolnosti, razočaranja, jezo in globoko v sebi - obup ter žalost in utrujenost - spremlja velika mera kritiziranja samega sebe. Žaljenja sebe. Poniževanja. Primerjanja z drugimi. Sramu in krivde. 


Lastni perfekcionizem in kritika se nato prenese na ljudi, ki perfekcionista obkrožajo, saj enačijo področja svojega življenja s sabo.

Primer:
Predstavo imam, kakšen naj bi bil idealen prijatelj/partner.
Prijatelj/partner ni idealen, saj opazim pri njem napake. 
MOJ prijatelj/partner ni idealen, torej tudi JAZ/moje življenje ni idealno. 

To sproži v meni veliko stisko, jezo ter žalost, ki jo moram zventilirati, napake pa nujno, radikalno in kar se da hitro odpraviti.


Pritisk nase se spremeni v pritisk na druge - bodisi neposredno, s kritiko ter jezo - bodisi  čustva obrnemo vase in jih sproščamo na druge načine, lahko tudi s samopoškodbenim vedenjem. 


Hkrati pa velja tudi obratno: perfekcionizem se najpogosteje razvije ob ponotranjenju perfekcionizma staršev ali drugih, za nas pomembnih oseb. (Ne)posreden pritisk drugih na nas, pričakovanja in ideale ponotranjimo in začnemo sami s sabo početi tisto, kar so drugi počeli z nami - ali s sabo. 




In kaj storiti?

V prvi vrsti je dobro, da se perfekcionist zaveda svojih prepričanj, v katere je ujet ter idealov, za katerimi se žene. 
Nič  ni narobe s tem, da imamo cilje, ki nam nudijo navdih ter približno predstavo o tem, kaj bi si želeli doseči, dobro pa je, da je ta predstava resnično približna ter da dopuščamo možnost, da se predstave ne bodo uresničile oz. si damo DOVOLJENJE za to, da nismo idealni.

Dobro je, da kultiviramo koncept DOVOLJ DOBREGA. 
Torej: zavedam se, kakšna je idealna postava ali idealni rezultat v šoli/službi, ampak: 
kaj pa je zame, v tem trenutku, s trenutnimi možnostmi, ki jih imam, DOVOLJ dobro? Katere so moje prioritete?
Česar si resnično ne želim, kaj je moj ideal, kaj pa je tisto, s čimer bom zadovoljen/-a?
Dobro se je tudi vprašati: za koga to počnem? Komu se dokazujem? Bom, če bom dosegel/-a ideal, resnično srečen/-a?

Zavedati se moramo, da si misli pogosto premislijo in da bosta kritik v nas ter perfekcionist v nas, vedno iskala ˝luknje˝ ter področja, ki dokazujejo, da nismo dovolj dobri. 

Zato: naj kritik ter perfekcionist v nas kar govorita... Lahko se jima zahvalimo za njuno skrb ter še naprej počnemo tisto, kar nas veseli in opazujemo lepote sveta okoli nas. In v nas. 
Na koncu dneva lahko  gremo v mislih skozi dan in opazimo tudi lepe dogodke, ki so se zgodili. Ter si dovolimo začutiti hvaležnost za to, kar je in za to, kar smo - v tem trenutku.

-

Ni komentarjev:

Objavite komentar