Ljudje smo kompleksna bitja in tudi svet, v katerem živimo, je kompleksen. Znotraj nas se odvija množica procesov, tako telesnih kot tudi miselnih, čustvenih in vedenjskih. Zmoremo se učiti, zmoremo plavati in tekati, zmoremo izvajati zapletene miselne operacije ter z njimi spreminjati človeštvo in svet. Tudi svet je kompleksen in nikoli ne bomo prišli do stopnje, ko bodo odgovorjena vsa vprašanja, ko bomo nehali raziskovati in si postavljati izzive in ko bomo zmogli kontrolirati vse pojave zunaj ter znotraj nas. Hvala bogu! Tako smo narejeni.
Da bi se v svetu lažje znašli ter da bi lažje upravljali s sabo, imamo že v zibelko položeno danost, ki jo kasneje še dodatno razvijamo - poenostavljanje, iskanje vzorcev, delanje zaključkov.
To danost nujno potrebujemo! Da lahko živimo, da si organiziramo naš svet ter da lažje krmilimo v življenju. Če se naučimo, da, kadar splezamo na mizo in stopimo z nje, pademo in se udarimo, tega ne bomo več počeli. Zavarovali se bomo in pazili nase ter zato raje počepnili in počasi splezali z mize.
Naučimo se tudi katera barva je rdeča, katere odtenke rdeče barve poznamo in kaj pomeni rdeča barva na semaforju. Naučimo se, da se je potrebno avtomobilom izogibati in da vsaka žival ni prijazna. Hkrati se naučimo, da so mucke mehke in da se psi radi igrajo. Naučimo se, da nas imajo naši starši radi (če nas imajo), da pa se vsi ljudje do nas ne odzovejo tako pozitivno kot naša mama.
In vse našteto nam v življenju koristi. V naših glavah oz. glavicah (pa čeprav so bile še tako majhne in tako otroške) naredimo zaključke in se naučimo kako ravnati.
Lahko pa naredimo tudi zaključke, ki nam v prihodnosti škodijo. Lahko pademo, sovrstniki v vrtcu se nam smejijo, mi pa lahko (tudi v skladu z našo biologijo oz. dednostjo) naredimo različne zaključke, npr.:
˝Neroden/-a sem!˝
˝Bolje, da se ne izpostavljam!˝
˝Vrstniki me ne marajo.˝
˝Skupine ljudi so lahko nevarne.˝
ali različne kombinacije naštetega oz. nenaštetega.
Lahko se pa odločimo tudi:
˝Drugi ljudje so neumni!˝
˝Braniti se moram in jih prestrašiti!˝
˝Naslednjič se bom jaz smejal/-a njim!˝
Drug otrok ali isti otrok v drugačnem čustvenem stanju, pa bi lahko rekel:
˝Ha-ha, res je bilo smešno,˝ in se smejal z njimi.
Če se določeni vzorci ponavljajo, se še bolj utrdijo, sebe, druge in življenje na sploh, pa razvrstimo v različne kategorije in predalčke. Otroci to delajo bolj ali manj nevede, izkušnje (še posebej močno čustvene) pa se jim utrdijo in avtomatizirajo. V isti situaciji se bo telo avtomatsko napelo, čustva ter misli, ki bi nam naj koristila (pa nam vseeno ne vedno!), pa pridejo na plan. Nas želijo ubraniti.
Kljub temu da se to zgodi bolj ali manj nevede, pa imamo odrasli dovolj razvite miselne procese in zato zmožnost ter, dodatno, znanje, ki nam pomagajo pri tem, da različne vzorce ozavestimo. Da se usedemo pred našo omaro v možganih in rečemo:
˝Hm, pa naj pogledam, kaj je v tem predalu. To je predal, v katerem so prepričanja o moških/ženskah/denarju/meni/uspehu/delu/drugih ljudeh/prijateljih/šoli ipd. ipd. ˝
˝Se z njimi še vedno strinjam? Kako so nastala? Katere spomine imam o njih? Kako regira moje telo?˝
Brskanje po naših omarah in predalih ni vedno prijetno. Je pa nagrajujoče in polno živosti! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar