Ne predalčkaj se. Spoznavaj se. (2.del)

Del tega, da se ne predalčkamo oz. da predalčkov ne zafiksiramo, temveč da si jih dovolimo odpreti, pogledati, kaj je v njih, vreči kaj ven ali dati vanje nekaj drugega, je tudi to, da se ne ustalimo pri določenem mnenju o sebi.

Seveda je dobro, da imamo izgrajen občutek sebe, da imamo izgrajeno identiteto, da vemo, kakšni smo načeloma ter v splošnem. Vseeno pa je dobro tudi, da si dovolimo in dopustimo nekaj prostora in svobode, v katerem lahko preizkušamo druge vidike sebe in pridobivamo nove izkušnje. 

Prostor za spoznavanje in odločanje

Morda smo malo bolj introvertno usmerjeni, a to še ne pomeni, da si družbe nikoli ne želimo; morda smo premalo ali preveč aktivni, a to še ne pomeni, da ne potrebujemo počitka ali pa, obratno, večje mere aktivnosti in doseganja ciljev. Morda ne maramo tihe glasbe, a to še ne pomeni, da moramo reči: ˝Jaz poslušam glasbo venomer na glas!˝ in si ne dovolimo okusiti tišine. 

Ustvarjanje rigidne predstave o sebi je sicer zelo pripravno, saj lahko na ta način tako drugim kot sebi natančno povemo, kakšni smo. Kaj imamo radi in česa ne. Kaj počnemo tekom dneva in s kakšnimi ljudmi se družimo. Problem rigidnosti pa je v tem, da je - rigidna - in da si sčasoma zaželimo drugačnega vetra v jadrih ter popestritve. A ker smo se navadili in pilili ter pred drugimi ljudmi (ne)vede celo promovirali idejo o tem, kakšni smo, je spremembo težko narediti. 

Za spremembo pa je v prvi vrsti potrebno sprejemanje - čeprav se sliši še tako absurdno.


V redu in nujno je, da sprejmemo sebe takšne, kot smo. Da sprejmemo, da smo kdaj žalostni, jezni ali prestrašeni, a to, da določeno stanje sprejmemo, ne pomeni, da ga ne raziskujemo ter da se iz tega stanja ne zmoremo premakniti. 


Dejstvo je: 



  •  če ne sprejmemo, da se v tem trenutku počutimo tako, kot se, tega ne moremo opazovati, saj se neprestano in ihtavo trudimo, da bi stanje minilo
  •  če ne zmoremo opazovati ter posledično - raziskovati, kar je v tem trenutku prisotno, kako se počutimo, kako to, da se tako počutimo ipd., se ne moremo iz tega ničesar naučiti
  •  če se ničesar ne naučimo, temveč dragoceno energijo vlagamo v to, da nečesa ne bi videli, slišali in čutili, oz. se branimo pred trenutnim stanjem, ostanemo:
  • tako brez energije kot tudi brez
  • dragocene lekcije
Brez dovoljevanja učenja v sedanjosti, ostanemo brez spremembe v prihodnosti

Oseba, ki je premalo ali pretirano aktivna, mora na neki točki, ko je pripravljena, sprejeti dejstvo, da ima trenutno premalo ali preveč energije. Začutiti mora, kako se počuti in od kod izhaja pomanjkanje oz. presežek energije. Dovoliti, da priplavajo na dan misli in asociacije, pa tudi čustva. Jo je morda strah naslednjega koraka, ker se ji zdi, da ji ne bo uspelo, ali pa se boji ustaviti, ker ve, da bo vse, pred čemer je z opravili bežala, znova trčilo obnjo? Ali morda njeno neaktivnost poganjajo izkušnje iz preteklosti, ki so govorile: ˝Bolje, da ne naredim ničesar, kot da naredim kaj, kar bo kritizirano;˝ ali pa zaključek iz otroštva: ˝Neprestano je potrebno delati, sicer nisi vreden/-a ljubezni!˝

Ko ugotovimo, kaj se skriva za določeno ˝lastnostjo˝, smo na dobri poti k iskanju ravnotežja.
Več o ravnotežju pa - v 3. delu. 




Ni komentarjev:

Objavite komentar