Bi rad osebnostno rastel? Postavi si osebni cilj!

˝Najprej moram še malo osebnostno zrasti... POTEM bom pa delal/-a na tistem, kar si resnično želim.˝

Ja? 
NE! 

Osebnostna rast in doseganje osebnih ciljev gresta  z roko v roki. 
Bolj kot osebnostno rastemo, bolj smo v stiku s svojimi čustvi, mislimi in intuicijo. Posledično vedno bolje zaznavamo, kaj je tisto, kar nas veseli in prižiga iskrico v nas, kaj (ali kdo) pa je tisto, kar nas izčrpava in pri čemer imamo občutek, da smo zašli v slepo ulico. 


Začne se lahko z malenkostmi. Po mesecih ali morda celo letih apatije zaznamo, da nam sončni žarki na koži vzbudijo lepe občutke. In morda kanček nostalgije. Da imamo radi rože. Ali da nas zima spomni na čas iz otroštva, ko smo se morali zbujati, ko je bilo še temno. 

Nato zaznamo, da sanjarimo o določenem poklicu. Da z očmi požiramo ljudi, ki delajo to, kar bi radi počeli tudi sami. Da čutimo, da smo za to POKLICani. Morda začutimo tudi kanček ljubosumja. 

In potem se odločimo, da bomo začeli nečemu slediti. 
K nečemu stremeti.
Da se bomo za NEKAJ ali NEKOGA trudili. 

In komaj takrat, ko rečemo DA in se nečemu resnično predamo,  komaj zares opazimo sebe. V čem smo dobri. V čem smo drugačni. In kaj nam ne leži tako zelo.
Komaj takrat resnično pridejo na plan vzorci, ki nas ovirajo in vzorci, ki nas izstrelijo naprej. In komaj takrat smo prisiljeni, če smo dovolj motivirani, resnično DELATI na sebi in rušiti lastne ovire, če želimo doseči tisto, po čemer hrepenimo.

Če prej nismo bili znani po vztrajnosti, se je sedaj učimo in jo treniramo.
Če vidimo, da sabotiramo sebe (sami sebi mečemo polena pod noge), od zdaj naprej krepimo tisti del nas, ki verjame, da nam bo uspelo. Da zmoremo. 
Če nas je prej oviral strah, se sedaj oklepamo strasti.

Osebnostno ne rastemo (zgolj) z ležanjem na kavču. Osebnostno rastemo, ko se angažiramo in neizogibno zapletemo v nekaj, od česar se ne moremo več umakniti, ne da bi pri tem žrtvovali našo lastno življenjsko moč, ljubezen in ŽIVOST.

Ko se odločimo, da bomo šli le še naprej, čeprav nimamo pojma, kaj vse nas še čaka. In ali nas čakajo lepe ali težke stvari.

Več o predajanju sebe --> 
Piši mi na mojca.majerle@zanos.si


Ni komentarjev:

Objavite komentar