Uvidov ne moremo izsiliti...

Žal mi je, ampak uvidov ne moremo izsiliti.
Kljub temu da vam je težko, da bi radi čim prej razrešili, kar vas teži in da želite čim prej NAPREJ, zahteva vsak uvid in vsak proces svoj čas. 

Žanjemo lahko komaj takrat, ko je kaj za žeti... 
Pred tem moramo zemljo prekopati, razrahljati in ob pravem času vanjo položiti seme. 
Če seme položimo vanjo pozimi, bo zmrznilo... 
Če jeseni, rastline, ki bodo morda pognale, ne bodo pokukale na plan. 
Ko seme posejemo, moramo seme in zemljo zalivati, negovati, zanjo skrbeti - tudi potem, ko so rastlinice že vzklile iz težke zemlje. 
Če se ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega - vremenski pojavi, napad živali ali bolezen rastline, bomo lahko želi...

In nič od omenjenega ni zanemarljivo. 
Priprava zemlje je naporno delo, prav tako negovanje semena in rastline.
Ko smo celoten proces pripeljali že tako daleč, je žetev še najlažja stvar.

Informacija ali intelektualno znanje še ni uvid. 
Tudi, če isto informacijo ali stavek slišite 100x, bo iz nje vzklil uvid bodisi 1., če ste za to v tistem trenutku že pripravljeni bodisi komaj stotič, ko bo proces že dovolj daleč, da boste uvid zmogli ter premogli.

Informacija nam lahko pomaga. Pomaga nam  racionalno razumeti, kaj se dogaja. Če informacijo nosimo s seboj, kot orodje, kot pomagalo, se bo, ko bomo tudi čustveno dovolj odprti in ko se bodo vse koščki sestavili pravilno, tudi uvid zgodil hitreje.
Takrat bo AHA, ki ga bomo izustili, popolnoma drugačen. 
Ne bo naznanjal: ˝Mhm, mislim, da razumem...˝
Ampak bo govoril: ˝Ja, na to sem čakal/-a. Jasno mi je. Situacijo sem UVIDEL-A v globino. Z dušo in telesom sem začutil/-a, kaj se dogaja.˝

Slednji uvidi so tisti, ki povzročijo v nas največjo spremembo. So drobni zakladi na naši življenjski poti. 

Da se do zaklada dokopljemo, pa moramo, tako kot v pravljicah, pogosto mimo zmaja - mimo strahov, dilem, lastnih ovir in dvomov. 

Eden od zmajev pa je pogosto tudi zahtevnost do sebe. In posledično do zakladov ter do semen, ki se skrivajo v nas. Bolj kot zaklad zahtevamo; bolj kot v zemljo kričimo: ˝Rastlina, rasti!!!˝, slabši bo učinek. Če že ne slabši, pa bomo za isti učinek porabili veliiiiko več energije. Ter se čustveno zapirali in ne odpirali.

Sprejemanje, sočutje in razumevanje... Iščemo ljudi, od katerih ga lahko črpamo od zunaj, hkrati moramo neizogibno dovoliti, da se razraste od znotraj...

Kaj pa je vloga psihoterapevta pri vsem tem? Odpirati, informirati, sočutno nositi in vzdržati z vsem, kar prinesete (t.i. holding), hkrati pa delček tega, kar prinesete, tudi vračati - in spodbujati vaše uvide. 
Psihoterapevti smo kot vrtnarji, ki negujemo in spodbujamo rast (rastete pa sami) 
ali kot trenerji, ki vas spremljamo ob borbi z zmajem. Ne moremo se boriti namesto vas, lahko pa vam pomagamo posredno - ubiti zmaja. Ali bolje - udomačiti ga. 

In še to: čeprav obiskujete psihoterapijo, ni nujno, da se uvid zgodi na psihoterapiji. Lahko se zgodi dan, dva, teden dni kasneje. Med obešanjem perila se intuitivno spomnite dogodka, hkrati besed psihoterapevta. In zasijete. Ali čez par let pomislite: ˝Saj res, to mi je psihoterapevtka rekla že takrat... Zdaj razumem...˝

Ne glede na to, kako želimo hiteti, se vsaka knjiga bere stran za stranjo...

A ste uvideli? :) 

Ni komentarjev:

Objavite komentar