Predam se.

          ˝Sedanji trenutek je edini čas,

ko moramo negovati sebe, 

se poslušati, podpreti, 

se raziskovati, učiti, rasti, zdraviti, 

izražati sebe, ljubiti, živeti.˝ 

(Kabat - Zinn)

Pri raziskovanju sebe je dobro spustiti vse, kar mislimo, da smo in da nismo; 

kar mislimo, da bi morali biti;

kar mislimo, da bi morali odstraniti in spremeniti. 

V resnici se poskušamo samo opazovati in hkrati to razumeti. 

Želja po razumevanju sebe je pomemben del. Ko se želimo razumeti, pristopimo sprejemajoče in ljubeče. Ne prepiramo se s sabo, da ne smemo biti takšni kot smo, ampak zgolj ugotavljamo, kaj točno se nam dogaja. Podobno kot pri vzgoji majhnega otroka. Dokler smo mi živčni, bo tudi otrok vedno bolj živčen. Ko se ustavimo in pogledamo, kaj se dogaja, vklopimo naše razumevanje in ljubezen, se tudi otrok umiri, hkrati pa se počuti ljubljenega, razumljenega in tudi sam lažje razume kaj se mu dogaja.

To, da se lahko sprejmemo in, da se poskušamo razumeti, pa zahteva, da se predamo. To, da se predamo, ne pomeni, da obupamo in da smo depresivni, ampak, da se PREDAMO - Da predamo vso svojo kontrolo, notranje boje, siljenje sebe ipd. nečemu višjemu; da zaupamo, da je za nas nujno, da osvojimo lekcijo, ki je pred nami; da se prepustimo usodi. Običajno to naredimo komaj, ko izčrpamo vse ostale možnosti. Ampak ni nujno, da je tako - če ozavestimo, kaj nam predajanje nudi. V ang. se uporablja izraz – to surrender. 

Da lahko skočimo v neznano, se moramo predati. Če skočimo in v zraku mahamo z rokami, želimo nazaj in se obremenjujemo z vprašanjem zakaj smo sploh skočili, v skoku niti ne uživamo niti ne opazimo, kaj se dogaja, za katero vejo bi se lahko prijeli, v katerem razgledu bi lahko uživali… Krila nam ne morejo zrasti.

Dokler se znotraj nas bojujemo, torej ne moremo resnično in ljubeče razumeti, kaj se dogaja. Ker se preveč ukvarjamo z jezo na sebe, frustracijo, obupom. S prihodnostjo. In zavračamo, kar smo, in kar je - v tem trenutku. 

Predanost pa je potrebna tudi za učinkovito delo in učinkovite medosebne odnose. Dokler ne želimo videti kdo smo mi, kdo je delodajalec in kaj lahko doprinesemo; ali dokler ne vržemo vseh kart na mizo, ko nasproti sedi naš partner, naš sopotnik, se ne more zgoditi nič globokega. Samo bojujemo se, in želimo, ter zahtevamo, nič pa ne damo - oz. PREdamo.

Hkrati pa se je fino naučiti tudi, KAKO raziskovati sebe –to počnemo skozi celoten Trening Zavestnega prehranjevanja in to spodbujam z vprašanji pri psihoterapiji – kako si se počutil/-a; kakšen je bil občutek; kaj si potreboval/-a. Ko osvojimo raziskovanje sebe, niti ne potrebujemo nujno, da je ob nas psihoterapevt. Ampak se sami povprašamo in poiščemo rešitve. Sami sebi nudimo razumevanje.