Drugi ljudje - izziv na poti spreminjanja

Ljudje okoli nas želijo, da se spremenimo. 
Pravijo, da bi morali biti manj leni in bolj aktivni. Bolj samokontrolirani. Da bi morali jesti manj in bolj počasi. Da bi morali manj jamrati. Da bi se morali več gibati.

Komentarji nam postavijo ogledalo, a bolijo in pogosto ne pomagajo. Kritizirajo in ne spodbujajo. Pokažejo cilj, ne pa poti do cilja. Predvsem pa ne nudijo razumevanja in sprejemanja. Ne spodbujajo raziskovanja. 


Nato nekoč, nekje, najdemo globoko v sebi lastno motivacijo za spremembo. Po 1000-ih neuspelih poskusih se zgodi nekaj novega. Želimo jesti in živeti drugače. Ne želimo se spremeniti, želimo pa zaživeti tako, da bo v našem življenju manj megle in več sonca. Najdemo našo notranjo luč, naše notranje vire.

Ker je postal naš cilj dobro počutje in zadovoljstvo s sabo in ker se nekje na poti zavemo, da SMO vredni. In da ni z nami nič narobe. Da pa želimo zaživeti kvalitetneje in s tem tudi ljudem okoli nas nuditi več.
Sprememba je zato lahkotnejša in bolj spontana. 

A ljudje okoli nas, ki so nas silili v spremembo, sedaj opazujejo naše novo počutje, vedenje in ravnanje. Silili so nas v spremembo, sedaj, ko se spreminjamo, pa nas ne gledajo z iskreno veselimi očmi. 

Vidijo, komentirajo, sprašujejo in pozornosti sledi pajčevina pikrosti, morda jeze in nevoščljivosti. Žalosti? 
Zasluge za našo spremembo želijo pripisati sebi.

Zakaj?  

Ljudem okoli nas predstavlja to, da ˝vedo˝, da smo leni, nekontrolirani in da jemo preveč, varnost. ˝Vedo˝ kakšni smo, kakšni so oni v primerjavi z nami in tako imajo že ustaljen vzorec kako se do nas vesti.
Ko se spreminjamo in najdemo za to notranjo motivacijo, željo, voljo - se morajo spremeniti tudi oni.
Spremeniti morajo svoje predstave o nas, svoje predstave o sebi in svoje vedenje do nas (seveda, če želijo ostati v odnosu z nami). Ne morejo se več počutiti večvredne, ko opazujejo nas. In čeprav bi si tako želeli, se zavedajo, da zaslug za našo spremembo ne morejo pripisati (le) sebi. Odvisnost in nezdrava povezanost (čeprav nezdrava, nas povezanost vedno pritegne) se  s tem, ko smo postali samostojnejši, prekine. In to boli. 
Neradi spreminjamo lastna prepričanja in lastne navade, ne glede na to ali so to prepričanja o nas ali o drugih. Neradi spreminjamo naše odnose. Neradi ostanemo sami, brez nekoga, ki bi nam vlival občutek, da smo boljši (ali slabši). Neradi prekinemo povezanost.

Zato se je dobro zavedati, da določeni ljudje okoli nas morda ne bodo tisti, ki nas bodo spodbudili, ki nas bodo osvobodili in ki nam bodo dali krila. Včasih moramo poleteti na lastno pest. To pa še ne pomeni nujno, da moramo stike z njimi prekiniti. Dobro se je zavedati, da tudi oni potrebujejo čas, da se prilagodijo. Čas, da prestrukturirajo svoje miselne in vedenjske vzorce in da se soočijo 

- z lastnim nezadovoljstvom, s samokritiko in z ogledali, ki jim jih je naša sprememba nastavila. 

Ko naše spremembe vzbudijo neodobravanje, zato ne vrzimo puške v koruzo. Podvomimo. Se podredimo.


Sami dobro veste, da se v nekatera ogledala ni lahko pogledati. 





Ni komentarjev:

Objava komentarja