Pred časom sem napisala nekaj o tem, KAKO, vsaj do določene mere, poteka proces sprejemanja sebe - do zapisa dostopate TUKAJ.
Danes bi dodala še določeno lingvistično posebnost.
Mene je besedica ˝sprejeti˝ vedno nekoliko motila, kljub temu da sem jo poskušala zaobiti in spoznati tisto zadaj, tisto, kar naj bi predstavljala. Niti ne znam natančno povedati, kaj me je motilo. Morda se mi je zdela preveč konkretna/materialna, direktna in enostavna ter hkrati preveč nerodna, nejasna in s pomanjkanjem nežnosti.
Ko govorijo o sprejemanju svojega telesa, angleško govoreči narodi pogosto uporabijo besedo EMBRACE. Prevodi in konteksti, v katerih lahko uporabimo besedo embrace, so različni.
Ko govorimo o svojem telesu in sebi v celoti, pa bi jo sama prevajala kot ˝zaobjemanje˝.
ZAOBJEMI SVOJE TELO!
ZAOBJEMI SEBE!
Beseda zaobjeti veliko jasneje pove, kaj pri sprejemanju sebe dejansko naredimo.
V svojih mislih si naslikamo sebe, svoje telo, svoje lastnosti in vse drugo, kar se nam ob tem pojavi (čustva, asociacije).
Pri tem si ne poskušamo zatiskati oči, si zanikati določenega dela sebe in ga odriniti stran ali potiskati stran od sebe,
temveč dovolimo vsemu, kar pride, prosto pot in možnost, da JE.
Nato se prelevimo v prijazno in sprejemajoče bitje, razširimo svoje roke in v naših mislih popestujemo celotno naše telo, celotnega sebe. Kot dobra babica ali dedek. Kot vila. Kot modrec, ki je dal skozi že veliko. Kot angel. Kot kakršnokoli, realno ali imaginarno bitje, ki nam je blizu. S svojimi mislimi tako ZAOBJAMEMO celotno svojo podobo, celotnega sebe, brez prekrivanj in izmikanj in ji pošljemo ljubezen.
Čisto vsem delom sebe. Ni pomembno ali so nam všeč ali ne. Ali so svetli ali temni. Preprosto jim dovolimo, da SO tam.
Če vam vendarle ne bo šlo in če čutite, da potrebujete dodatne veščine in podporo pri raziskovanju tako svetlih kot tudi temnejših delov sebe - vabljeni k meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar