Ja, ampak - KAKO sprejeti sebe?!

...je vprašala udeleženka delavnice. ˝Govoriš o tem, da je NAJPREJ potrebno sprejeti sebe, da se lahko učinkovito spremeniš - KAKO pa to narediš?˝
Saj res - kako?
Proces sprejemanja sebe nikoli ni povsem zaključen. Tako kot pri doseganju sreče, tudi tukaj ne bomo prišli do točke, ko bomo lahko rekli: ˝Tako, sedaj sem pa povsem srečen/-a ali - sedaj pa se docela sprejemam - in tako bo ostalo do konca življenja.˝
Vedno znova se nam bodo, vsaj tu in tam, vsilile določene misli, ki so v nas zakoreninjene in se v naših glavah pojavijo avtomatsko. In vedno znova se bomo znašli v situacijah, ko se bo oglasil kritik v naši glavi. Ali saboter v naši glavi. Ali perfekcionist v naši glavi. Oz. vse troje. 
Vseeno pa je razlika ali si, na dimenziji sprejemanja sebe, bolj proti levi strani - ko te kritika preplavi, otopi, se v njej izgubiš, ji verjameš in jo celo hraniš ter ji sam prilivaš olje na ogenj; si na glas govoriš, da si slab, nesposoben, neumen in to razlagaš celo drugim - ali si pa bolj na desni strani, ko se kritike zavedaš, ampak je ne vzameš kot resnico. In lahko, ko si opomoreš, nadaljuješ.

In kako se začeti premikati od levega pola proti desnemu? 

  • Morda ti mora v začetku kdo pomagati. Psiholog, psihoterapevt - ki ti skozi pogovor pokaže psihologične povezave med ljudmi ter dogodki v tvojem življenju in da nisi ˝kriv/-a˝ ali ˝slab/-a˝, ker nimaš motivacije; ker čutiš preveč (jeze, žalosti, sramu...) ali ker ne čutiš ničesar. Po eni strani ti pokaže, da je čisto normalno biti včasih zmeden, po drugi strani pa, skupaj, počasi, odmotavata nepregleden klobčič čustev, misli in občutkov. 
  • Ko so stvari malenkost bolj jasne in ko se, vsaj v določenem obdobju, sprijazniš tudi z ˝NE VEM˝, je lažje opaziti avtomatične misli, ki se pojavijo v glavi. Pogosto so ponavljajoče se. Ko jih prepoznamo, ubesedimo in ˝pripnemo˝ tja, od koder prihajajo, je lažje. Do misli, sčasoma, ustvarimo tudi distanco. Zakaj distanco? Zato, da jih lažje opazujemo, o njih razmišljamo ter da jih ne vzamemo ˝zdravo za gotovo˝. Misli niso dejstva. In čeprav se pojavljajo v naših glavah avtomatično, se lahko odločimo ali se z njimi strinjamo ali ne. Pri tem nam lahko pomagata tudi čuječnost ali čuječnostna meditacija. Misli opazujemo kot oblake na nebu, ki prihajajo in odhajajo. Poslušajte -->   
  •  Nato (ali vzporedno) najdeš načine za ventilacijo svojih misli in čustev. To je nujno! Šport, ustvarjalnost, meditacija, pogovor, kričanje sredi gozda? Karkoli, samo, da spraviš čustva v gibanje; adrenalin, ki se je nabral tekom dneva, ven iz telesa; in da skrbiš za redno psihično higieno. Da se nam čustva, misli, hormoni, ne nabirajo v telesu. In da si naslednji dan, lahko, znova, odprt. 

Hkrati pa iščeš tudi svoja veselja, nadarjenost, to, kar lahko daš drugim. Svetu. 
Na poti usvojiš še uvide:
- napake niso nič strašnega. So del učenja.
- radovednost, zanimanje, učenje in nadaljevanje v smeri, ki te veseli, so bistvene
- ko je moje zadovoljstvo (fizično in psihično) na prvem mestu, se tudi spreminjam (npr. hujšam) lažje in iz pravih razlogov

Neprestano pa neguješ ljubezen ter tisto, kar RESNIČNO nosiš v sebi. Kar DEJANSKO misliš. Neguješ svojo ranljivost ter, hkrati, svojo moč.

Takrat začneš igrati na prave strune - ki zazvenijo tudi navzven...



Ni komentarjev:

Objavite komentar