Pozitivno mišljenje vs. sprejemanje doživljanja



V zadnjem času večkrat opazim poudarjanje enega ali drugega, nekakšno borbo med enim in drugim, ki lahko poteka tako med nami (prijateljica reče: ˝Pa neee, poglej na to pozitivno,˝ ko mi želimo samo, da nekdo začuti in sprejme, kako se trenutno počutimo) ter tudi znotraj nas (en del nas se želi zgolj prepustiti, drug del nas pa želi iz nas iztisniti še zadnje atome energije in zanosa).

Ne vemo, kaj je ˝prav˝, kako ravnati in koga poslušati - te, ki poudarjajo pozitivizem ali one, ki poudarjajo sprejemanje in čuječnost. Na koncu ostanemo z občutkom, da je vse brezveze, izmišljeno in da nas vsi samo ˝nategujejo˝.

˝Če zgolj sprejemaš, kar se ti dogaja, to pomeni, da si obupal.˝

Rezultat iskanja slik za toddler tantrumKadar zmoremo, s perspektive tretjeosebnega opazovalca, opaziti kaj se z nami dogaja in ko zmoremo to LJUBEČE sprejeti (ter se ne obtoževati in misliti, da bi morali biti drugačni, če čutimo jezo, žalost in imamo določene misli) smo ČUJEČI. 
Takrat smo v stiku s sabo in se počutimo dovolj notranje mirni, da zmoremo to opaziti.

Saj veste, kako je, ko ste z otrokom in je ta nemiren ali izraža določena čustva. Če ste spočiti in zadovoljni, boste ob otrokovem izbruhu lažje:
- opazili ter si predstavljali kaj doživlja on; 
- opazili, kaj se dogaja v vas in 
- si vzeli čas, da se odločite, kakšna reakcija bi bila najbolj sočutna in primerna ter v skladu z otrokom ter z vami.

Če se otrokov izbruh zgodi, ko ste utrujeni, pa boste nervozni, nemirni, zdelo se vam bo, da se izbruh dogaja v VAŠI (ne v otrokovi) glavi in boste želeli TAKOJ zdaj, na silo, dogajanje ustaviti. Ne boste zmogli empatije do otroka, kaj šele do sebe; reagirali boste impulzivno, otrok bo jokal (ali pa tudi ne), vam bo pa takrat, ko bo zaspal in se boste umirili, žal, da ste reagirali, kot ste.

Kaj bi torej rekli - a sprejemajoče opazovanje vodi v obup in resignacijo? Neaktivnost? Nemoč? Ne! Velikokrat zahteva veliko več moči, pozornosti in ˝duha˝, dolgoročno pa tudi več zadovoljstva in novih spoznanj.  

˝Ljudje, ki razmišljajo pozitivno, so plehki in s plašnicami na očeh˝

Veseli, optimistični in pozitivni ljudje so pogosto dojeti kot plehki. Kot da ne vidijo celotne slike. Ali kot da nočejo videti, kar se resnično dogaja.

Pa je to res? 

LAHKO je res, ni pa nujno. 
Če zgolj bezljamo od enega problema k drugemu, se pri ničemer zares ne ustavimo, poglobimo in si ogledamo, kaj se dogaja, nismo čuječi. Lahko smo navzven nasmejani, nismo pa v stiku s tem, kar se dogaja znotraj. Če se dogaja to, zamudimo naš stik z bolečino ali skrbmi, ki nas lahko vodijo k novim uvidom ter k dejanskemu spoznanju, kaj nam je za narediti, da se bo problem rešil ali da bomo na dobri poti k rešitvi problema.
Bezljanje in izogibanje lahko tako povzroči, da se začnejo težave množiti in da nas naloge, ki smo jih imeli za razrešiti, pa jih nismo, ˝ulovijo˝ in zahtevajo razrešitev na veliko bolj zoprn način kot če bi se jih lotevali sproti.

Če pa uvid v situacijo zmoremo, če zmoremo začutiti, kaj se dogaja, hkrati pa imamo lastne strategije in tehnike, kako se s situacijo spopasti, pa pozitivno mišljenje postane SPRETNOST, ne le beg pred težavami.

Spretnosti se lahko priučimo

Če nekaj ni zgolj dana, genetsko prirojena (ali neprirojena) lastnost, na katero nimamo vpliva, temveč se lahko tega naučimo, to imenujemo spretnost, veščina oz. kompetenca. 

In nekatere spretnosti/veščine/kompetence pozitivne psihologije nam pridejo zelo prav. Npr.:
- zmožnost samoregulacije (čustev, vedenja, misli)
- zmožnost spodbujanja in motiviranja sebe
- zmožnost osredotočanja na pozitivne cilje
- zmožnost pomirjanja sebe
- zmožnost videti v sebi tudi pozitivne lastnosti
- zmožnost vizualizacije tega, kar si želimo
Rezultat iskanja slik za grateful- zmožnost obrniti naš notranji dialog, ki poteka v naših glavah in je lahko spodbujajoč ali zavirajoč, sebi v prid
- zmožnost videti izkušnje kot priložnost za osebnostno rast, ne kot grozne napake
- pozitivna skrb zase in za svojega notranjega otroka
- gojenje hvaležnosti
- negovanje stika z drugimi
...


Čuječnost in pozitivna psihologija hodita z roko v roki

Eno brez drugega torej ne gre. 
Če ne zmoremo biti v stiku s sabo in začutiti, kaj se nam dogaja, kje je težava in ob tem sebe podpreti na ljubeč način, tudi ne bomo vedeli, kaj nam je za storiti. 

Če pa zmoremo čuječnost, pa zmoremo nato tudi stopiti 3 korake nazaj ter pri sebi ali drugih uporabiti tehnike za večjo podporo sebi in regulacijo sebe. Te tehnike smo bodisi prevzeli od drugih bodisi smo jih ˝iznašli˝ sami. 

V tem primeru pozitiven pogled na situacijo ne bo ˝zatiskanje oči˝, temveč pozitivno in konstruktivno reševanje problema, ki se ga pa vendarle zavedamo. 

Ko imamo določene kompetence že tako dobro usvojene, da postanejo del nas, resnično pogosteje hodimo po svetu lahkotneje, svobodneje in bolj ljubeče. Nekaterih problemov, ki so nas prej pestili, morda niti opazili ne bomo, saj ob njih resnično ne bomo doživljali tolikšne drame in občutka nemoči.

Navzven bo morda videti kot da nimamo problemov in bomo pri nekaterih posameznikih spodbudili ˝iskanje˝ težav. Morda bomo izpadli nepristni.

Dejstvo pa je, da ima vsak svoje ovire, ki jih odpravlja in težave, čez katere se poskuša prebresti. Odvisno je le, na kakšen način. Ali v mlaki obsedimo za vedno ali pa, ko si naberemo moči, bredemo naprej.

Spodbujam slednje in hkrati vem, da je včasih zelo, zelo boleče in vse prej kot lahko. 💟 



Ni komentarjev:

Objavite komentar