Ne odganjajte čustev. Nazaj bodo udarila s še večjo silo!

Velikokrat vidimo ter iščemo nasvete in načine - kako nehati biti žalostni, kako se znebiti strahu, kako ukiniti jezo. Da se v gnus, sram in krivdo, ki jih čutimo VSI, niti ne spuščamo. 

In - seveda - tehnike so dobrodošle! In tudi jaz se jih poslužujem! Dobro se je naučiti, kaj narediti z jezo, kako jo zaznati, ampak ji ne impulzivno slediti v prvem trenutku, ko udari. Kako preusmeriti čustva, tako, da lahko nadaljujemo z delom ali pa jih ˝prestaviti˝ in se jim posvetiti takrat, ko bomo imeli za to čas ter primeren, varen prostor. Kako ločiti primarna in sekundarna čustva. In videti, kdaj nam je resnično hudo, kdaj se pa valjamo v ˝stari navadi˝. Jih zaznati, jih začutiti v vseh polnosti, dojeti, kaj nam sporočajo o nas ali o svetu okoli nas ter jih nato zventilirati.

Vidite poudarek? 

  • ZAZNATI - kar pomeni, sprejeti jih v vsej polnosti; začutiti, kje v telesu jih čutimo, na kakšen način (kot topo bolečino, zbadanje, mravljinčenje); morda tudi, kakšne oblike in barve je;
  • se jim ODPRETI in slišati sporočilo - lahko jih celo neposredno povprašate: ˝Čustvo, kaj mi govoriš? Katero zgodbo mi predajaš?˝;
  • ter jih nato ZVENTILIRATI na telesni ravni - s športom, umetnostjo, meditacijo, predihavanjem oz. dihanjem v del telesa, kjer čutite bolečino, napetost ipd. Telesna ventilacija je pomembna, saj poskrbi za to, da se čustvo ne bodo ˝ustavila˝ in zamrznila v določenem delu telesa in nam, posledično, povzročala bolezni, trzanje mišic ipd..

Pogosto pa vse, kar želimo, je, da bi se čustev v trenutku znebili. Kar je logično. Neprijetna čustva (sram, gnus, žalost, strah, jeza ipd.) so to, kar pove že ime - NEPRIJETNA! Ni jih PRIJETNO čutiti. Poleg tega, da so neprijetna, so velikokrat tudi STIGMATIZIRANA in okrašena s krivdo, torej:˝Če čutiš neprijetna čustva, to pomeni, da TI delaš nekaj narobe!˝
A to ni res! Ravno predelava neprijetnih čustev, poslušanje njihovih sporočil in zgodb, ki jih pripovedujejo čustva bodisi naši preteklosti bodisi prihodnosti ali sedanjosti - so naši smerokazi. Naši svetilniki. Naše lekcije.

 Poleg tega pa - če se jim želimo izogniti, jih tudi na dolgi rok preslišati, imamo možnost, da si bomo ustvarjali psihosomatske bolezni (bolezni, ki se odražajo na telesu, vzrok pa imajo v naši psihi), ne živeli v skladu s sabo, spregledali sporočila in DARILA naših čustev in - se oddaljili od sebe


Vsa čustva, ki jih odrinemo, NE izginejo. Ostanejo v nas. Ohranijo se v našem telesu in mislih. Morda zaspijo. Zamrznejo. A če so močna in če nam govorijo pomembno zgodbo o nas in naši okolici, bodo prihajala vedno znova in znova. V takšni ali drugačni obliki. Kazala se bodo skozi raznovrstne situacije. Vedno močneje in močneje. ZAHTEVALA bodo, da jih slišimo. Spremenila se bodo v UPORNIŠKEGA otroka, ki mu je vseeno ali dobi pozitivno pozornost (našo ljubezen pohvalo) ali negativno pozornost (kritiko, karanje, jezo, žalost, razočaranje) - samo, da dobi pozornost. Samo, da so VIDENA!

Ampak veste kaj? Na koncu koncev nas pogosto niti ni strah neprijetnih čustev. Pogosto začutimo paniko, ker VEMO, da bomo, ko bomo začutili neprijetna čustva, ZAPUSTILI sebe. Da se bomo oddaljili od sebe. Da bomo zavrgli sebe. Da si ne bomo stali ob strani. Tukaj pa je vzrok tudi našega NEZAUPANJA vase. SEBI ne zaupamo, da si bomo STALI OB STRANI ne glede na to, kaj bomo doživeli. Ne glede na to, kaj bomo čutili. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo. 
In to je razumljivo - morda smo se tega naučili? Od staršev v otroštvu? Od nam bližnjih? Videli smo, kako so ONI zapustili sebe in niso izražali ter predelovali svojih čustev, hkrati smo zapustitev čutili na lastni koži ali videli, kako si niso stali ob strani med sabo.
 Morda so nas ignorirali ali neposredno kritizirali ter nas na takšne ali drugačne načine ˝vlekli stran od nas samih˝ - ko smo čutili jezo, strah, sram. In sedaj to počnemo sebi.
Za nekatere pa morda to ne drži in so se tega naučili kasneje, drugače; morda ste to na nek način že ˝prinesli na svet.˝

Morda niti ni tako pomembno, vseeno pa je dobro, da ozavestite, se danes pogledate v ogledalo in si rečete:
˝Zaupam ti. Vedno bom ob tebi. Ne glede na to kaj se bo zgodilo, kaj boš čutil/-a, če te zapusti cel svet - JAZ BOM VEDNO OB TEBI!˝ 






*predelava ter odmrznitev močnih, dolgo zamrznjenih čustev je lahko neprijetna in celo travmatična, še posebej, če nimamo podpore; prav tako je za predelavo blagih čustev dobro spoznati tehnike in usvojiti PSIHOLOGIČNO RAZMIŠLJANJE, zato spodbujam, da se v teh primernih obrnete na strokovnjake - psihoterapevte, psihologe.



Več o poteku psihoterapije -->
Več o meni kot psihologinji/psihoterapevtki -->

Ni komentarjev:

Objavite komentar