Da nimajo (in ne rabijo imeti) nadnaravnih sposobnosti, da imajo tudi oni potrebo po ljubezni, pripadnosti, času zase in druženju;
da nam ne morejo biti na razpolago neprestano in da tudi njih marsikaj skrbi.
Pred časom mi je eden izmed klientov, s katerim sem delala, rekel: ˝Veš, čeprav sem v službi močan in glasen in samozavesten, potrebujem, ko pridem domov, vseeno prostor, kjer sem lahko ranljiv, kjer me objamejo in kjer so me veseli.˝
V enem izmed tujih blogov je mož, oče, partner, napisal: ˝Zelo težko je biti princ na belem konju. Biti zaskrbljen in na tleh, hkrati pa neprestano paziti, da ne boš padel s konja. Ker če bi padel s konja - ne bi prenesel razočaranih pogledov žene ter otrok.˝
Ženske začnemo iz strahu, da se bo ˝zgodovina ponavljala˝ (oz. da se bo sedanjost ter realnost nekaterih žensk prikradla tudi v naše domove) ali iz strahu, da ne bomo dobile tega, kar si zaslužimo, nevede, kratiti pravice naših moških. Pozabimo na razumevanje NJIHOVE situacije. Pozabimo pogledati TUDI skozi njihove oči. Prizadenemo jih. Žalimo jih. Rečemo jim: ˝Kakšen moški pa si?˝
In to boli.
Pozabimo, da so tudi moški tarča množice pritiskov - od rojstva naprej.
Fantki so pogumni, fantki ne jokajo, fantki ne smejo biti nežni.
Fantki ne izražajo čustev.
Fantki morajo biti glasni in že v vrtcu dokazati kako zelo ˝alfa˝ so!
- vsaj tako se nam zdi.
V sodobni družbi se odnosi prevešajo in čeprav še vedno obstajajo NEDOPUSTNA neenakovrednost, pomanjkanje cenjenja ter zlorabe žensk, se pojavlja vedno več NEDOPUSTNIH zlorab, neenakovrednosti in pomanjkanje cenjenja moških.
In, saj veste - ko ženska psihično zlorablja - zna RESNIČNO psihično zlorabljati (žaliti, manupulirati, ignorirati, prezirati ipd.), hkrati pa to tudi dobro prikriti.
In to se kaže - kot vedno - tudi v javnih medijih. Filmih, nanizankah, risankah.
Še v Pujsi Pepi se norčujejo iz Očija Pujsa, ker ima velik trebušček!
Tudi zlorabe moških so resna problematika in tudi moški potrebujejo razumevanje, pomoč, vživljanje vanje. Vabim vas tudi k ozaveščanju skupnega med nami. Kako zelo smo si v resnici podobni. Kako zelo človeški smo. Čeprav v enem trenutku ne čutimo in ne mislimo enako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar