˝Če si mu všeč, bo na sms odpisal kakor hitro bo lahko...˝

˝...tudi, če je zaseden.˝
No automatic alt text available.Aaam, ne?! 
Takšni in podobni članki, citati in filmi  v nas zasadijo pričakovanja in prepričanja, ki pa niso nujno resnična!
Nekateri ljudje so redni dopisovalci in jim je ta način komunikacije všeč, drugi pa pač ne.
Z mojim dragim sva skupaj okoli 11 let (okoli, ker nimava točnega datuma začetka  tako da vsake toliko računava, koliko je zdaj), pa mu razno, pretirano dolgo ali pogosto, dopisovanje, nikoli ni bilo povšeči. Prav tako telefoniranje ˝kar tako˝ najbolj ne. ŠE POSEBEJ, če je bil v službi, na faksu ali dogovorjen s prijatelji. Raje je i
mel druženje v živo. 
V začetku sem dvomila, se sekirala in ˝gnjavila˝. Manj je odpisoval, bolj sem pisarila.
Kasneje sem ugotovila, da takšen pač je. Z vsemi, tudi s prijatelji. In da sva si različna. Da si nerad dopisuje ali ˝visi˝ na telefonu. In da sem mu kljub temu iskreno všeč, me ima rad, je zvest in 100% tam zame, ko ga potrebujem. Že vrsto let, ne glede na vzpone in padce.

Kaj se lahko iz tega naučimo?
Da vsak človek prihaja iz svojega sveta. 
Ljudje, ki so nam blizu, imajo načeloma svetove, ki se, vsaj v določenem delu, skladajo z našimi in si delijo podobnosti, hkrati pa ne moremo pričakovati, da bo njihov svet popolnoma enak našemu. 
Bodo podobnosti, bodo pa tudi razlike. 

V začetku bomo, nezavedno in tudi zavestno, svoj fokus polagali zgolj na podobnosti in se s partnerjem zlili,
 hkrati bomo na drugega človeka projecirali svoja pričakovanja in tako ustvarili iluzijo, da je naš sanjski. Da sva eno.

Sčasoma bomo začeli opažati tudi razlike. Ki nas bodo v začetku motile. Ki bodo vzrok za konflikte. In ki so velikokrat razlog razhodov. Več o tem v knjigi Skupaj ali narazen?

A kaj bi bilo, če razlik ne bi dopustili? Izgubili bi sebe in omejili drugega. Tako zelo bi hlepeli po enakosti, da bi želeli zatreti vsak odklon drugega človeka in tudi naš lasten odklon od ˝dogovorjenega sveta˝. Uh, kako žalostno. 
Ja, v partnerski zvezi (in drugih odnosih) JE potrebno prilagajanje, a največje učenje pride, ko si začnemo dovoljevati svobodo in drug drugega spuščati.

When Two Worlds Meet by hjstory
Takrat začnemo zavestno spoznavati kdo sploh je oseba zraven nas - v čem sva si podobna, v čem sva si različna, v kaj se spreminjava - in graditi mostove med nama.

Takrat se začne zavestno delo - ko se trudimo dejansko slišati drugega človeka, verjeti temu, kar pove in pustiti, da misli kot misli.
Morda ga prvič, ko bo razkril sebe niti ne bomo sposobni slišali, ker bo to, kar bo povedal, tako daleč od naših izkušenj iz prepričanj...A tudi v partnerstvu moramo, tako kot v življenju, velikokrat poskusiti ZNOVA. 


Ni komentarjev:

Objavite komentar