S partnerjem imata polne dneve, tekom delovnega tedna se vidita bolj malo, ko pa se, pa si želita malo miru tudi vsak zase...
Dan mine, drugi dan mine, ko pride tretji, pa ob snidenju, po prihodu iz službe, čutita intenzivno mešanico čustev - nekaj med jezo in hrepenenjem. Partner ti gre na živce in bi ga najraje odbil, po drugi strani nočeš, da gre stran... A veste, kaj takrat čutimo?
Pogrešanje. Željo po povezanosti. Željo po obnovitvi odnosa, ki pa ga ne znamo začutiti in izraziti na primeren način. A ne bi bilo bolje - namesto čudne živčnosti, zamere, jeze zaradi občutka, da smo zanemarjani (čeprav smo tudi sami delali oz. počivali in nismo imeli časa) ali strahu pred oddaljevanjem - pokazati prava čustva in povedati partnerju, da smo ga pogrešali, da smo veseli, da sva sedaj znova skupaj, ga objeti ter sprejeti objem in bližino? Dajati in prejemati, ker običajno to potrebujeva oba? Je ranljivo, še posebej po ˝ločitvi˝, a TOLIKO bolj pristno
Čustva pač morajo nekam iti. Lahko v jezo in agresijo, lahko pa v ljubezen - pa tudi, če kdaj ne uspe: smo ˝samo˝ ljudje, v dolgotrajnem partnerskem odnosu pa bo možnosti za piljenje odzivov in osebnostno rast še veliko.˝A kaj bi bilo potrebno za to, da bi zmogli pokazati prava čustva in povedati partnerju, da smo ga pogrešali ter ga znova sprejeti k sebi?
Najprej se moramo zavedati, kaj se nam sploh dogaja. Ozavestiti.
Potem moramo zaznati IMPULZ po tem, da bi partnerja ˝napadli˝ in na tak način sprostili našo frustracijo.
Med zaznavanjem impulza in dejansko akcijo ter udejanjanjem pa mora biti dovolj PROSTORA, da rečemo sebi STOP in da mu mirneje povemo, kaj čutimo. Več o tem
Seveda ne bo uspelo vedno, vseeno pa se je dobro truditi, da spoštujemo svoja občutja, hkrati pa, da spoštujemo partnerjevo integriteto. Ne moremo ga kriviti za naša čutenja.
Vendarle pa smo ljudje odnosna bitja in POTREBUJEMO povezanost. Če povezanost ni, reagiramo različno. Nekateri z napadom, drugi s še večjo distanco in umikom. Nekateri torej odnos ZAHTEVAJO drugi svoje potrebe (in sebe) raje umaknejo, da ne bi izzvali še večjega prepira. Oboji pa to počnemo, ker želimo OHRANITI odnos.
Vsak od nas torej dela najbolje, kaj lahko, z dobro namero ter s srčno željo ohraniti. Le da ne uspe vedno.
Kako lahko, po dolgem dnevu, na miren način obnovite povezanost?
Če zmorete, če je med vami dovolj bližine in razumevanja - podelite čustva ter misli drug z drugim in morda posezite po povezovalnih vprašanjih - tukaj.
Vedno pa je pravi čas za raziskovanje tega, kaj se nam dogaja. Kako točno se počutimo, ko partnerja ni? Katere misli se nam pojavljajo? Kaj čutimo? In kaj čutimo, ko pride? Se takrat počutimo mlajši? Koliko stari se počutimo? Obstajajo kakšne rane iz našega otroštva, ki morda vplivajo na naše reakcije?
Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar