Ste se kdaj spraševali, kako je živeti z eno roko?

Mamica z majhnim otrokom resnično ve, kako je živeti z eno roko. 

Ker je prisiljena naučiti se. 

Pripravljati hrano z eno roko.

Jesti in piti z eno roko. 

Pospravljati perilo v omare z eno roko.
Tolažiti drugega otroka z eno roko. 

Včasih celo iti na stranišče z eno roko. 

Mamica z majhnim otrokom se nauči ceniti malenkosti. In samoumevnosti:  Počitek. Sončen dan za vozičkanje. 

In tudi velike stvari: Ljubezen. Smeh otroka. Pomoč partnerja. Življenje.

Bravo, mamica!

Mamica z majhnim otrokom resnično ve, kako je živeti v trenutku.

Kako se trenutek, ko naredi otrok naslednji korak, raztegne v večnost. 

In kako ceni tisti trenutek, ko zatisne oči. 

Resnično začuti tudi trenutek (ali obdobja) napora, ko otrok joka in joka, ona pa je zaspana ali lačna ali naveličana ali vse troje. 

Prisiljena je naučiti se preživeti trenutek. In vzdržati tudi, ko je neprijetno. Včasih je težje, včasih lažje, sčasoma pa se da izpiliti tudi meditacijo ob naporu. In slednje je vredno. 

Vredno, ker je otrok vreden čim mirnejšega skrbnika.

Vredno, ker je trenutek napora lahko najčudovitejši trenutek zbližanja z bitjem ob sebi in s sabo.

In vredno, ker bo ta trenutek nekoč za vedno minil.

Vprašajte tiste, ki hodijo v gore.

So si z goro najbližje, ko so na njej? Ne. Trenutki napora, ko so ob njej in se prebijajo naprej, zbližajo in dodatno ovenčajo nagrado na vrhu. Ta trenutek bo zbliževal za vedno. 

Kaj pa, ko je ena roka vendarle premalo? 

Prosim, prosite za pomoč partnerja, prijateljico, sorodnika. Če se notranjost lomi, tudi psihologa ali psihoterapevta ali osebnega zdravnika. In se oprite na druge, lastne vire moči. Zaradi otroka pa tudi za vas. Da bodo trenutki zgodnjega otroštva in zgodnjega materinstva ostali - all in all - v čim prijetnejšem spominu.

˝Skupaj v dobrem in slabem˝ se tudi rodi, ne le poroči. V obeh primerih pa - se tega dan na dan uči.💞