Kako začeti prijateljski odnos s sabo - in biti vzor svoji hčerki?

Pozdravljena!
Si tudi ti med tistimi, ki delajo tole?


Tudi jaz sem bila.
Pa nisem več.
Kaj se je spremenilo?
Prišla sem do točke, ko sem začela opažati, kaj počnem sebi in nisem želela, da bi to počela moja hči! Takrat otrok še nisem imela, sem si pa predstavljala, da jih bom. In da bo hči, če bom v svojih vzorcih še naprej, gledala nezadovoljno mamo, ki ˝ščipa˝ sebe v rit in stegna, ki sebi ni všeč in ki ji je zelooo neprijetno iti npr. na bazen. Ki vsak dan (ali vsakih par ur!) stopi na tehtnico in paničari ter se počuti groozno slabo, če se je teža povečala.

Hkrati sem od vseh strani prejemala informacije (seveda, študirala sem psihologijo), kako pogosto starši nezavedno prenesejo svoje vzorce na otroke. Eno izmed raziskav sem navedla tudi v svoji knjigi Zakaj diete ne delujejo?! Zavestno prehranjevanje - zavestno življenje:
Vedenja, povezana z odnosom do hrane, so
tako zelo integrirana v naše življenje, da matere,
ki hujšajo, popolnoma nehote in nezavedno svoje
obnašanje prenesejo na svoje hčere, kar pa vpliva
na hčerin odnos do lastnega telesa, teže in hujša-
nja nasploh ter je lahko dejavnik, ki doprinese k
razvoju motenj hranjenja v puberteti (Šolar, 2006).

Seveda ne moreš vedeti, kako se bo odzivala hčerka, koliko si bo vzela k srcu komentarje, vzorce ter predsodke iz okolice. Vseeno pa sem se odločila, da če lahko JAZ nekaj pripomorem k temu, da ne gleda tovrstne negotovosti vase še doma, bom to naredila. Začela sem obiskovati psihoterapijo.

Kaj pa lahko narediš ti?
Seveda, psihoterapija je zeloo priporočljiva. Ker gre običajno za globok ter dolgotrajen proces, skozi katerega greš težko sam. Potrebuješ nekoga, ki te vodi, nekoga, ki ti postavi ogledalo in nekoga, ki je do tebe ljubeč - in ti je s tem vzor, kako biti ljubeča do sebe tudi sama. A tudi, če zaenkrat še nisi pripravljena na psihoterapijo, ti bodo spodnje besede v pomoč.
Ampak jih moraš RES slišati in vzeti resno. In sprobat v praksi. A prav?! :) 

Katera so tri najpomembnejša vprašanja, ki si jih lahko zastaviš, večkrat, tekom dneva?
To so:
1. Kaj čutim v tem trenutku?
2. Kaj potrebujem v tem trenutku?
3. Kako bi se odzvala, če bi bila do sebe ljubeča?

Če večkrat kar malo pozabiš nase, je nuuujno, da se večkrat v dnevu vprašaš, kako se počutiš. Še posebej, ko čutiš nekaj močnejšega, a ne veš kaj. Zakaj? Ker se tako čustva ne bodo nabirala in te težila, hkrati ne boš zmedena, ko bo na koncu dneva v tebi preveč vsega. To sta pa 2 izmed mnogih situacij, ko se, če smo čustveni jedci, zapodimo v hladilnik.

Drugo vprašanje je prav tako pomembno, če ob zadovoljevanju pričakovanj drugih pozabiš nase. Pozabiš počivat. Pozabiš piti. Pozabiš na sprostitev in užitek. Konec koncev pozabiš na svoje srčne želje in na to, kaj si TI želiš. Ko pozabiš to, pa izgubiš sebe... Kaj torej potrebuješ v tem trenutku?

Če hočeš biti vzor hčerki in vzor sinu, kako ljubeča je lahko ženska do sebe - ne glede na obliko telesa, ne glede na to ali je naredila vse, kar je imela danes na seznamu ali ne; ne glede na to ali ima 5 kg več kot pred dvema mesecema, pa je pomembno 3. vprašanje. Če bi bila do sebe ljubeča - a bi se gledala v ogledalo tako kot na zgornjih slikah? Kaj bi pa naredila, da bi bila do sebe dovolj ljubeča?

Včasih je ogromen korak že to, da opazimo svoje grde poglede in kritizirajoče besede, ki si jih namenjamo in jih ustavimo. Preusmerimo pozornost. Se spomnimo, kako nepomembni so v bistvu nabrani kilogrami napram lastnemu dobremu počutju. Se spomnimo na nekaj, kar nam je všeč in kar nas običajno dvigne. Smeh otrok; narava; sonce; dosežek v službi; morda mož...

Na ta način počasi, vedno bolj, postavljamo na 1. mesto sebe.
Ne telesa. Ali hrane. Ali mnenja drugih.



VIRI:
Šolar, V. (2006). Individualna doživljanja oseb
z motnjami hranjenja. V: Oblikovanje celostnega
pristopa k ohranjanju in krepitvi zdravja: prehrana,
gibanje in pozitivna samopodoba: strokovni semi-
nar. Ljubljana, november 2006. Pandel Mikič, Kvas
(ur.). Ljubljana, Strokovno združenje nutricionistov
in dietetikov: 35 — 45.