Je hrana tvoja prijateljica in sovražnica hkrati? Transformiraj svoj odnos do hrane tako, da postane to, kar je - hrana.

Kakšen odnos do hrane imaš?
Oz., morda je bolje, če vprašam - kakšen odnos S hrano imaš.
Če si čustvena jedka (ali jedec), je morda to, da imaš odnos S hrano in ne DO hrane bolj natančen opis. Kako vem? Ker sem bila tudi sama včasih čustvena jedka. 

Tako tudi vem, da, če si čustvena jedka, ˝greš k hrani˝, ko:

  • te prevevajo določena čustva, s katerimi je trenutno težko biti: žalost, strah, osamljenost, jeza, neizmerno veselje
  • čutiš v sebi neke potrebe, ki jih trenutno nočeš ali ne moreš zadovoljiti - ali pa se jih niti ne zavedaš: zaspanost, utrujenost, žeja, fizični nemir 
  • ti je dolgčas; bi morala nekaj početi (študirati, delati za službo...), a trenutno za to nisi motivirana; moraš nekaj razmisliti ...
Po tem, ko ˝greš k hrani˝, jo poješ in se čustvo/občutek/potreba/misel znotraj tebe odvrti ter umiri, pa se začneš počutiti krivo. In se spomniš na svoje telo in na tehtnico in na to, kako zelo nisi zadovoljna s sabo. In se začneš počutiti slabo. In... morda se spet zatečeš k hrani. 

Hrana je torej tvoja prijateljica - ˝z njo˝ preživiš veliko časa, vedno je tam zate, vedno zna pomiriti tvoja čustva in občutke;
hkrati pa - tvoja sovražnica. Kliče te, ko je nočeš videti; ko že zelooo dolgo nisi pomislila nanjo, te vabi; iz vsakega vogala diši njena vsebina. Poskrbi za to, da ješ tudi takrat, ko nisi več lačna. Kliče in vabi te, nato pa se zaradi nje počutiš še slabše kot si se prej. 

Si pripravljena prekiniti tvojo vez s hrano?
  • prvi korak je, da ozavestiš, kakšen odnos do hrane imaš. In ta odnos ti res mora iti že na živce. Mora ti biti na vrhu glave. Ljudje namreč pogosto delujemo tako, da smo motivirani za spremembo komaj, ko smo tako stisnjeni v kot, da več nimamo druge izbire
  • drugi korak je, da postaviš SEBE na prvo mesto in začneš graditi odnos S SABO. Več o tem TUKAJ. 
  • tretji korak pa je, da se posloviš od hrane. Kako? 
Lahko ji napišeš pismo. In se v pismu pogovarjaš z njo kot s človekom. Napišeš, kaj ti je dajala, kaj ti je jemala; in na kakšen način si se odločila skrbeti zase sedaj. Se ji zahvališ, ji poveš, da jo boš pogrešala, a hkrati, da si sedaj na 1. mestu ti. In da znaš poskrbeti zase drugače. In da bo hrana od zdaj naprej le hrana - ki bo dajala gradnike za tvoje telo in življenje; ob kateri boš sčasoma spet uživala. Ampak ne bo presegla te vloge. (ta proces zna seveda trajati in pomembno je, da se ne sekiramo, če kdaj spet pademo nazaj. Sicer bomo hitro znova v istem kolesju)

Smešno, kako se lahko navežemo na svoje navade in kako sčasoma, tudi, ko nam začnejo škoditi in ne več koristiti, postanejo del nas. In jih kar pogrešamo, ko si predstavljamo, da jih ni. Ker so vendarle postale tako pomemben del nas. Zato se moramo na koncu od njih posloviti.
Pa naj bo to odnos do hrane, 
odnos do denarja 
ali celo odnos do naših skrbi. Če smo navajeni, da nas mora neprestano nekaj skrbeti, nam je kar čudno, ko to opustimo - dokler ne najdemo druge poti.
Pri vsem tem pa pomaga tudi PSIHOTERAPIJA!

Vse dobro vam želim,
Mojca Majerle,
psihologinja in specializantka psihoterapije 

Ni komentarjev:

Objava komentarja