Te je strah imeti otroka?

Odločitev za otroka je pogosto težka in nikoli 100% procentna. 
Kdo bi se pa razumsko odločil za neprespane noči, veliko manj prostega časa, tega, da si za nekoga odgovoren in te zanj skrbi praktično celo življenje? :-)
Vse to sicer odtehta ljubezen, smeh, igrivost. Prestop v družino. Skupni, novi trenutki, ki si jih delimo s partnerjem. Nova vloga, ki je sicer ne bi izkusili.

Hkrati pa je tu še toliko neznanega. Ne veš, kako se boš počutila v novi vlogi. Ne veš ali bosta s partnerjem res skupaj do konca življenja. Ne veš kakšen oče bo in kakšna mama boš
(on se morda sprašuje podobno).

In teh odgovorov ne dobiš vnaprej, lahko jih dobiš le za nazaj... 

Lahko se pa vprašaš kako bi ti bilo na koncu svojega življenja, če si ne bi drznila "tvegati" in sprejeti odločitve za otroka. Če bi ti bilo žal... Če ne - ljudje smo različni. Vsak daje svoje svetu in vsak v življenju izkusi nekaj svojega. Kje pa piše, da bi morali imeti vsi otroka.

Če pa čutiš, da bi ti bilo žal, je dobro razmišljati naprej.

Česa KONKRETNO te je strah? Strah se pogosto pojavi kot nek splošen občutek, ki ni prijeten. Zato hočemo od njega zbežati.
 Ampak če si mu drznemo pogledati v oči, nam lahko razkrije marsikaj - ter se zmanjša.

Česa konkretno te je torej strah? Lahko so to racionalni strahovi, lahko neracionalni, ni pomembno. Česa konkretno te je strah? Kaj bi se lahko zgodilo? Kaj bi lahko rekla/naredila narobe? Včasih pomaga, če si strahove napišeš na list.

Ko si jih našteješ, lahko opaziš, da so nekateri strahovi takšni, ki jih zlahka pomiriš s stavkom ali dvema.
Nekateri te morda nasmejejo.
Nekateri so takšni, ki razkrivajo tvoje otroštvo. Kar si ti doživela. In kar nočeš, da doživi otrok. Ti strahovi zahtevajo začutenje rane, odžalovanje tega, kar te je bolelo. In celjenje. V resnici so darilo in če razmišljaš o tem - hej, si že na poti starševstva. Si ŽE dobra mama. Ker ti je mar. ♡

Nekateri strahovi pa zahtevajo, da daš sebi dovoljenje ter da se odločiš.
Dovoljenje, da ne rabiš biti popolna mama. Dovoljenje za napake. Dovoljenje, da ne rabiš vsega vedeti takoj.
In odločitev - da se boš, čeprav boš delala napake in ne bos vsega vedela, trudila razumeti.
Da se boš učila.
Da se boš pripravljena opravičiti se otroku.
Da boš odprta zanj.

Če bi rada o tem z mano govorila še naprej, mi piši kar preko obrazca.
Pišite tudi moški, ki je zapis rezoniral z vami. Zaradi lažje komunikacije sem pač pisala v ženski obliki. :)

Vse dobro!
Mojca Majerle, psihologinja in special.psihoterapije

Ni komentarjev:

Objava komentarja