Čutim (pre)več

Se ti zdi, da čutiš več kot kdaj prej?
Imaš občutek, da čutiš čustva drugih ljudi, fizične občutke, ki jih v telesu čutijo oni, hkrati pa te preplavljajo tudi tvoja lastna čustva?
In ali ti je to morda PREveč?

Človeka sestavlja več delov, ki mu pomagajo živeti in osmišljati svet. Ti so čustva, misli, vedenje, fizični občutki v telesu, nekateri pa k tem štirim dodajo še naš duhovni del.
Najbolj super je, če imamo vrata v vse dele nas odprta ter bolj ali manj uravnotežena (k temu teži tudi integrativna psihoterapija).

Če smo v otroštvu iz takšnega ali drugačnega razloga čustva in občutke od sebe odrezali, se lahko zgodi, da smo večji del svojega življenja preživeli predvsem v delovanju na racionalnem nivoju nas.

V določenih obdobjih našega življenja  se lahko zgodi, da se naš čustveni del znova okrepi. Razlogov za obuditev čustvenega dela je lahko več. Včasih je to posledica dela na sebi, psihoterapije, ozaveščanja svojega delovanja, ko, v najbolj idealnem primeru, določen del sebe obujamo dovolj postopoma, da se na spremembe tudi sproti privajamo.  Včasih pa je ˝obuditev˝  posledica močnega stresnega ali travmatičnega dogodka, v katerem smo se znašli in s katerim nam je bilo težko operirati. V to sodijo tudi velike spremembe v našem življenju (smrti družinskih članov, rojstvo otroka, poroka, prva zaposlitev ipd.), ki so ne glede na to, da so navzven dojete kot pozitivne, tudi stresne. V teh obdobjih je vznemirjenosti več in takrat je pogosto na ˝preži˝ več delov nas.


Kar naenkrat začeti čutiti (pre)več je težko. Veliko bolj smo lahko vznemirjeni in pod stresom; ne ustrezajo nam dogodki, kjer je veliko ljudi (še posebej, če se ob njih ne počutimo varno); ne ustrezajo nam nakupovalni centri ali nagnetene ulice. Prav tako ne delo, v katerem se pogosto menjavajo različni obrazi.

Pojavljati se lahko začnejo simptomi anksioznosti in socialne anksioznosti, anksiozni ali panični napadi ter spremljajoče dogajanje: sram; strah, da se nam meša; strah, ker ne vemo, kaj se nam dogaja; morda tudi obup in žalost.

Kaj takrat narediti?
- Najprej je potrebno opaziti, kaj se nam dogaja, kdaj se nam dogaja in to, postopoma, sprejeti. Vedno znova opaziti, da zmoremo preživeti tesnobni ali panični napad in vedno znova opaziti, da večina niti ne opazi, kaj doživljamo znotraj ali opazi le minimalni del tega, kar doživljamo mi.
- Poskrbeti zase. Če vam nakupovalni centri ne ustrezajo, narava pa - sledite temu. Če ste v obdobju, ko potrebujete več časa za razmislek o sebi in svojemu življenju, mirne pogovore z ljudmi, ki so vam reees blizu - sledite temu. Če čutite, da bi vam prišla prav ˝tabletna pomagala˝, kot jih rada poimenujem - sledite temu. Res ne vem, zakaj si ne bi v težjih obdobjih pomagali tudi s tem. Ko nas boli glava, vzamemo lekadol - zakaj ne bi kdaj tudi antidepresive, antianksiolitike ali pomagala na naravni osnovi, ki jih lahko kupimo tudi v lekarnah ali drogerijah.
- Samopomirjanje. Preizkusite različne tehnike sproščanja oz. tehnike za spodbujanje sprejemanja tega, kar se dogaja znotraj nas (npr. čuječnost, meditacije, vizualizacije, lahen šport ipd.). Ali pa se spomnite svojih načinov sproščanja. Pomirjanje našega živčnega sistema je eden izmed ključnih korakov. 
- Ljubite sebe. Vem, da vam je težko, a brez sočutja do sebe in zavezništva sebi, boste še bolj ˝iz sebe˝. In se boste še bolj fokusirali na to, kaj mislijo in čutijo drugi.
- Sprejeti in ceniti svojo moč empatije, vživljanja, čutenja drugih (to sposobnost dejansko imamo, ne samo mi, celo podgane), hkrati pa si dovoliti
- NE čutiti drugih. Postaviti mejo. Dovoliti si brigati se le zase. Ker se boste v nasprotnem primeru izčrpali - in to čisto po nepotrebnem. Tudi, če je ključen del vašega dela vživljanje v druge - ni potrebe po tem, da ste ˝na delu˝ neprestano. Poleg tega - marsikdo NE želi, da ˝brskamo˝ po njem brez privolitve.
- v prijateljih, partnerju/-ki, družinskih članih in drugih ljudeh, ki so vam v podporo, poiskati zavetje in dovoliti si črpati energijo tudi od njih. Povedati svoje mnenje. Podeliti svoje misli. Ni nujno, da ste vedno le vi tisti, ki dajete. Uravnoteženo življenje je sestavljeno iz dajanja in prejemanja.
- najti načine za izražanje sebe (npr. pisanje, slikanje) ter 
- načine za krepitev povezave med umom in čustvi. Če smo nagnjeni zgolj k racionalnemu razmišljanju, čustev pa ne čutimo tako zelo, je naše življenje lahko prazno in sivo; če nas preplavljajo čustva, ne vemo pa, kdaj, kako in zakaj, je dobro, pa poskušamo opazovati, kaj nam čustva sporočajo. In jim dodati besede ter misli. Poskušati ne le čutiti, temveč tudi razumeti kaj čutimo. 
- prepoznavati lastne vzorce ter strahove; željo ugajati; strah pred tem kaj si mislijo drugi; občutek, da so drugi pomembnejši od nas. In si pri tem pomagati s psihoterapijo.

Prepoznavanje sebe, postavljanje meja, učenje izražanja sebe in dovoljevanje ˝zdravega egoizma˝, je ključen del za začetek bolj polnega življenja, za gradnjo lastne identitete in za negovanje občutka, da vedno bolj delujemo v skladu s sabo. Za uživanje v sebi in s sabo! V svojih močeh, darovih in talentih. Ni pa vedno lahko. Včasih - celo zelo težko.

Vam lahko pri tem pomagam? Rezervacija termina za psihoterapijo 
Poiskati podporo, ko jo potrebujemo, je moč, na katero smo lahko ponosni.



Ni komentarjev:

Objavite komentar