Zdaj vem, da ni nujno tako.
Res je - psihiatri ne bi smeli predpisovati zdravil kar vsakemu pacientu.
Res je - zdravstveni sistem bi moral in bo mogel ljudi usmerjati tudi k psihoterapevtom, ki zdravijo s psihoterapevtskimi metodami in tehnikami, ne le k psihiatrom, ki predpisujejo zdravila.
Res je, namen zdravil ni, da jih jemljemo celo življenje ali da tečemo po t.i. happy pills ˝za vsako malenkost˝, ko nismo razpoloženi optimalno, temveč da čim bolj skrajšamo čas jemanja zdravil - seveda v skladu z našim fizičnim in psihičnim stanjem ter počutjem.
˝Namen zdravstvenega sistema
oz. celotnega državnega sistema podpore
bi moral biti točno to -
delati na celostni podpori in
razumevanju človeka.˝
Kaj pa JE namen zdravil in kdaj jih jemati?
Namen zdravil je podpreti človeka, ki ima v nekem obdobju tako močno izražene psihološke in telesne simptome, da mu to onemogoča (ali močno oteži) funkcionirati v vsakdanjem življenju - npr. čuti tako močno utrujenost, da ne more vstati iz postelje; ima pogoste nočne more in se ponoči pogosto zbuja; se ne more fokusirati in zato ne študirati ali delati... V takih primerih je človeka dobro podpreti tudi na fiziološki ravni, da bo nato na psihoterapiji lažje raziskoval vzroke za svoje težave, bolje razumel sebe, se naučil ˝ravnati s sabo˝ in prej vzpostavil sočutje do sebe, zaupanje vase ter notranjo stabilnost in integriteto.
Ko je stabilnost dovolj vzpostavljena, da človek lahko funcionira, da mu ni tako težko, da bi se mu edina rešitev zdela samomor, lahko zdravila, postopoma, ob spremljanju počutja človeka, ukinemo.
Najboljša rešitev? Kombinacija!
Če so simptomi močno izraženi, je tako najboljša kombinacija psihoterapije in zdravil, če simptomi niso izraženi tako močno in če so težave blažje, je dovolj že psihoterapija.
Vredno se je spomniti:
˝Preden polnimo kozarce drugih,
si vzemimo čas, da napolnimo sebe.˝
Ni komentarjev:
Objavite komentar