Spontani splav in izguba otroka

Neizmerno veselje ob črtici in veselo pričakovanje prvega pregleda.
Besede zdravnice: ˝Vse je v redu, samo malo manjši je kot bi naj bil... Pridite naslednji teden še enkrat.˝
Zaskrbljenost, a vendarle optimizem. Zdravnica ni delovala zaskrbljeno.
Naslednji teden znova. S strahom. 
Uležem se na mizo, zdravnica pogleda v ekran in njen obraz se spremeni.
Gleda neobičajno dolgo.
Vedela sem, kaj to pomeni. 
˝Srček ne bije,˝ je rekla. ˝Morda ni nič, včasih se kasneje pojavi,˝ govori o srčku 8-tedenskega bitjeca. Pridite v ponedeljek, da vidimo, sicer vam dam napotnico za čiščenje.˝
Upanje ostaja, realnost pa je čutiti vedno močneje. 
V ponedeljek so sledile solze, v torek čiščenje.
Komentar zdravnika, tik preden me je uspaval: ˝Tako, mlada srca-vroča srca, a ne?˝
Čakajte, a je mislil, da sem mlajša kot dejansko sem, da se mi je ˝ponesrečilo˝ in da sem naredila splav namenoma?! Pa tudi, če bi - bi že vedela, zakaj bi. Takšni komentarji res niso potrebni...
Nimam možnosti odziva, ker me že odnese...

Tukaj piše: O spontanem splavu govorimo, kadar mati izgubi svojega otroka, še preden je ta sposoben samostojnega življenja - to je do približno 24. tedna nosečnosti. Večina splavov se zgodi v prvih desetih tednih nosečnosti. Raziskave so pokazale, da se kar 30 % spočetij konča s spontanim splavom.

1/3 nosečnosti se konča s splavom, a se o tem govori tako malo. 1/3 žensk (in moških) začuti pomembno izgubo, a smo o tem tiho. 
Zakaj?

Med drugim verjetno zato, ker je dojemanje zgodnje nosečnosti in zgodnjih splavov različno. Posledično so tudi komentarji različni: 
˝Ah, pa saj to še niti ni otrok.˝
˝Pa daj, saj to se zgodi vsem vsaj enkrat v življenju...˝
˝Ne kompliciraj, optimizem in naprej v boj.˝ (če je spočetje otroka in zanositev boj?)
Komentar: ˝Ja, razumem, to je resnično izguba... In je težko...Vzemi si čas,˝ je zelo, zelo redek. 

Pa vendarle - to JE izguba. Nekateri tovrstno izgubo predelajo in razumejo drugače (in tudi to je čisto v redu in legitimno), spet drugi potrebujejo čas za žalovanje. Žalujejo za bitjecem in dušico, ki je odšlo; za svojo sedanjostjo, ki so se je veselili in je že bila tukaj; hkrati pa za prihodnostjo, ki je bila tako oprijemljiva in resnična. Sedaj se vse prestavi najmanj nekaj mesecev naprej. In sedaj se morata zaceliti telo in srce... 


Pri prekinitvi nosečnosti do 16. tedna običajno (iz zdravstvenega vidika) ne potrebujemo več kot nekaj dni do tedna dni počitka - in posledično bolniške odsotnosti. 
Iz psihološkega vidika pa včasih potrebujemo več časa, da si opomoremo in da lahko misli znova osredotočimo na službo. V takšnem primeru lahko osebno zdravnico prosimo za podaljšanje našega bolniškega staleža. Če nam pa opravljanje poklica koristi ter nudi podporo pa seveda ni nobenih zadržkov, da z delom ne začnemo čim prej. 
Ne bojmo se sprejeti in si vzeti podpore, ki jo potrebujemo... 
<3

Še težje je soočanje z zaporednimi splavi, postopki za umetno oploditev, še posebej, če se pri tem srečamo še z neprijaznim ter nesočutnim osebjem in ljudmi, ki nas obkrožajo. Valovi nemoči, obupa, žalosti, strahu pred tem, da ¨nikoli ne bo¨, pa tudi upanja, neprestano butajo na obalo naše zavesti... Izredno pogosto čustvo pri splavu in pri drugih težavah z nosečnostjo pa je sram ženske in občutek, da je pokvarjena - da je pokvarjeno njeno telo; da je pokvarjena ona kot ženska. TED govor na to temo
O čudežu iz epruvete z Zvezdano Mlakar.

Po spontanem splavu ali drugih izgubah otroka oz. težavah z nosečnostjo, se pogosto pojavijo tudi simptomi posttravmatske stresne motnje, kot posledica hudega stresnega dogodka, npr: izogibanje vsemu, kar spominja na dogodek (ljudje, kraj, misli, situacije...), lahko se počutimo otopeli in se dogodka niti ne spomnimo ali smo bolj kot običajno jezni ter razdraženi; vsakodnevno funkcioniranje je oteženo. Če se dogodek ponavlja ali če dogodek ter doživljanje ni ustrezno predelano, se lahko posttravmatska stresna motnja nadaljuje v depresijo ali generalizirano anksioznost. 

Zato je izredno pomembno najti oporo - v partnerju, prijateljih, hobijih, delu, ne bojte pa se poiskati niti strokovno pomoč. Psihoterapevta ali psihologa lahko namreč ¨najamemo¨ tudi za krajša obdobja, ko se znajdemo v stiski in ko potrebujemo podporo ter nekoga nevtralnega za pogovor, ki je zavezan, da ne bo ničesar ˝povedal naprej˝ in ki ima več izkušenj ter znanj.  Pišite mi. 

Kaj nam lahko ŠE pomaga?
  • Pisanje pisma nerojenemu otroku, kjer mu povemo vse, kar mu želimo in mu zaželimo srečno pot;
  • meditacija in sprehod;
  • izjokanje svoje žalosti in izražanje svojih čustev na najrazličnejše načine (šport, ustvarjanje, pisanje, kričanje...);
  • pogovor s pomembno osebo v našem življenju.

Kaj pa načrtovani splavi? Tudi ti imajo svojo zgodbo in svoj prav. Preberite zgodbo najstnice in se dotaknite mnogoterih ter različnih zgodb spolnih zlorab.




Ni komentarjev:

Objavite komentar