Najboljša dieta? Prijaznost!

Prijaznost do koga? 
Do samega sebe!

Ko se odločimo za dieto, se zanjo pogosto odločimo, ker nam je dovolj. Ker želimo narediti konec temu. Ker ne želimo biti več takšni, kot v sebi verjamemo, da smo: slabi, ogabni, debeli, ˝poredni˝. Do sebe postanemo strogi in se odločimo, da je zdaj pa res že skrajni čas, da se spremenimo! Kdo nas bo pa gledal takšne.
A opazite ton?
Za dieto se pogosto odločimo iz mesta, kjer sami sebe kritiziramo, ponižujemo in zasmehujemo. Kjer ne premoremo niti kančka sočutja in prijaznosti do sebe. Sami sebe želimo izgnati in postati popolnoma drugačni kot smo! Ker takšni, kot smo, nismo vredni.

Nekaj časa vztrajamo, a ko strog ter odločen del potihne, počasi spolzimo nazaj, na stare tire. In se sprašujemo: ˝Od kod je prišla prejšnja odločnost in strogost? In kam je izginila sedaj?˝

Sedaj je potihnila. Namesto nje čutimo velike količine krivde; gnus do samega sebe in sram pa znova rasteta. Morda se delamo, da ni to nič takšnega. Da nismo razočarani. A globoko v sebi smo. In v naslednjem navalu jeze nase, bo ta le še večja. In želja po uničenju sebe - močnejša. 

Kje se začnejo spremembe? 
Najpogosteje, ko imamo možnost v pomembnem, varnem in zaupnem odnosu (običajno s psihoterapevtom ali psihoterapevtko), spoznavati sebe in raziskovati sebe. Takrat lahko jasneje vidimo, kaj si govorimo, kaj si delamo ter kaj čutimo do sebe, pa tudi do drugih ljudi in do sveta. Kaj nas straši, kaj nas veseli, s kom se počutimo dobro in s kom (ter zakaj) ne. Na plan privre vse uničevalno v nas, a psihoterapevt/-ka še vedno ostaja in vzdrži. Ne le to - poleg tega je še sočuten/-a, razumen/-a in nas spodbuja, da poskrbimo zase. 

Ko bolj zdrav in bolj sočuten odnos do sebe ponotranjimo tudi sami, se začne prava dieta. Takrat ne jemo, da bi zadušili naša čustva ali da bi pozabili na vse slabo, kar se dogaja okoli nas. Takrat jemo, da bi sebe nahranili in okrepili. Privoščimo si tudi kaj, v običajni dieti prepovedanega, a vemo, kdaj imamo dovolj. S priboljškom se ne kaznujemo in ga ne uporabljamo kot sredstvo za otopitev dogajanja. Predvsem pa - na vsakem koraku vadimo ter negujemo sočutje, razumevanje, potrpežljivost, zaupanje vase in prijaznost do sebe. Ter zdravo spodbudo. 

Vedno bolj se zavedamo, da napadi lakote po dogodku, zaradi katerega se grizemo ali pred dogodkom, ki nas skrbi, pomenijo: 

˝Strah me je;˝ 
˝nisem dovolj dober/-a;˝
˝kako sem lahko to naredil/-a in rekel/-a;˝
˝zakaj ne morem biti boljši/-a?!?!˝
˝ne verjamem vase;˝
˝sram me je,˝
in delamo s tem. Se soočimo s strahovi, jih ubesedimo in ugotovimo, kaj nam sporočajo ter kaj jih pomiri. Kaj nas podpre. Vprašamo se, kaj je tisto, kar si resnično želimo in zaslužimo. 

Zavedamo se, da pretirano hranjenje zvečer, ko je dan že mimo, ko se lahko KONČNO sprostimo, govori: 
˝Nisem zadovoljen/-a s seboj;˝ 
˝moji dnevi niso v ravnotežju - ne hranijo me sproti;˝
˝globoko v sebi imam nekaj, kar me skeli; kar čez dan pozabim, a ponoči pride na plan;˝
˝počutim se krivega/-o.˝

Vemo, da čakanje na obroke in sanjarjenje o obrokih tekom dneva sporoča:
˝Ne živim svojega življenja, ni mi v izziv;˝
˝zapadel/-a sem v rutino;˝
˝dolgočasim se ali: ne znam se soočiti z izzivi.˝

Takrat, korak za korakom, odstiramo tančice resnice in odkrivamo, kaj je DEJANSKO v nas. Kako trpimo in kako si, nehote, povzročamo trpljenje ter tudi, koliko ljubezni, navdiha in življenja najdemo tam - v globinah. 

In takrat nas ne skrbi toliko, kaj si bodo o nas ter o našem spremenjenem prehranjevanju, mislili drugi, ker nam je bolj pomembno, da prijazno poskrbimo zase. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar