Predelujemo lahko travme in negativne izkušnje (o čemer se najpogosteje govori); predelujemo pa lahko tudi pozitivne in prijetne dogodke, ki jih še nismo ˝postavili na svoje mesto˝; izkušnje, ob katerih imamo mešane občutke; fantazije in sanje, ki so nam pustile pomembne vtise.
Kaj pomeni predelati?
Najočitnejša prispodoba za predelavo je prebava.
Če hrano dobro prebavimo, pomeni, da jo zaužijemo, prežvečimo; pustimo prebavnemu traktu, da opravi svoje; izčrpa iz hrane hranila, nas z njo napolni, nahrani, pozdravi; strupe in tisto, česar ne potrebujemo, pa pošlje naprej in izloči.
Na ta način nam hrana nudi nove gradnike in energijo za delovanje in obstoj; je za nas nujna. Nas krepi in ne uničuje.
Obstajajo pa tudi trije načini, ki nam onemogočijo, da bi hranila posrkali vase:
- Hrano pogoltnemo, a je ne prebavimo, temveč jo izbruhamo ali zgolj ˝spustimo skozi˝. Hrana se nas dotakne, a iz nje ne dobimo ničesar pomembnega. Ostanemo lačni in nenahranjeni.
- Hrano pogoltnemo, je NE ˝spustimo skozi˝ in je ne prebavimo, temveč se zatakne nekje v telesu, tam gnije in nas ˝moti.˝
- Lahko pa se zgodi, da hrane sploh ne vnašamo vase, pred njo postavimo obrambo in zaporo.
In točno tako je z našo psiho...
Izkušnje in spremembe - tako prijetne kot neprijetne lahko prebavimo:
jih začutimo v telesu; o njih fantaziramo, da začutimo nezavedno; ozavestimo najrazličnejše misli, dvome, upe, ne glede na to kako realni ali fantazijski so... Tako imamo dostop do lekcije, do uvida, ki jo ponotranjimo. Tisto, kar ni ˝naše˝, kar se nam zdi vsiljeno s strani drugih, pa spustimo, da gre naprej.
Lahko pa jih ne prebavimo oz. predelamo, temveč:
- Se jim izogibamo in takoj, ko začutimo tisto, kar nam ni všeč, s čimer se ne želimo spoprijeti - to pošljemo naprej, izvržemo, izločimo. Posledično se nam začne to, ˝česar ne želimo˝, v življenju pojavljati vedno pogosteje in očitneje; ˝pošiljanje naprej˝ pa nas izčrpava;
- izkušnjo ali dogodek lahko zakopljemo vase. Nekje pod površini jo čutimo in zaznavamo. Nas pika in povzroča zgago, ampak se delamo, da tega ni. Hkrati s tem nimamo dostopa do vsega lepega in za nas koristnega, kar pa izkušnja vendarle skriva;
- lahko pa naredimo zaporo in mejo ter se izogibamo okoliščinam, kjer bi se lahko pojavilo tisto, česar ne želimo. Na ta način si kratimo svobodo gibanja. In življenja.
O obrambah
Izogibanje temu, kar nas boli in ˝pika˝, nam jemlje ogromne količine energije. Obrambe so v nekem trenutku pomembne, nam omogočijo preživetje in bolj prijetno življenje, na točki, ko jih več ne potrebujemo nujno, pa nas vzdrževanje obramb izčrpava. Spuščati obrambe in stare vzorce delovanja, ki nam ne koristijo več in ki več ne izražajo nas samih, je tvegano in ranljivo. Za njimi nas čaka nekaj še nepoznanega. Hkrati pa je ravno to tisto, kar nam nudi lepoto osebnostne rasti - uvide, cenjenje, hvaležnost in raziskovanje novega.
Obramb pa se vendarle ne rabimo popolnoma znebiti. Včasih jih potrebujemo.
Lahko pa postanejo bolj fleksibilne. Kot ščit, ki ga izvlečemo samo, ko ga potrebujemo.
Ko je čas za objeme, pa brez zadržkov objemamo :-)
Različni deli nas
V nas so torej različni deli - tisti, s katerimi operiramo dnevno - in tisti, ki jih odcepimo od sebe, ker nas bolijo. A z vsakim delom, ki ga odcepimo in ne povabimo nazaj, izgubimo del sebe. Dobro ga je, prebavljenega in obdelanega, znova priključiti k sebi.
Pogosto potrebujemo pri tem pomoč in podporo, saj gre za lep, hkrati pa tudi boleč in, na trenutke, adrenalinski ter strašljiv proces. Obrnite se na psihologe in psihoterapevte. Za to smo pa tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar