Kot pri vseh strahovih, je tudi pri strahu pred smrtjo staršev dobro ozavestiti, ČESA TOČNO nas je strah. Zadevo konkretizirati. Strah se lahko zmanjša že z ozaveščanjem, ozaveščanje pa je hkrati tudi smerokaz za to, kaj bi bilo dobro predelati. Specifičnih strahov imamo lahko tudi več.
Naj naštejem nekaj možnih, specifičnih, strahov:
- strah pred bolečo smrtjo staršev: strah nas je tega, da bi starši umirali v bolečini in trpljenju. Težko nam je videti ljubljeno osebo trpeti, zato bi ji takšno smrt raje prihranili.
- strah pred nezmožnostjo nadaljevanja odnosa: še posebej, če imamo s starši nerazčiščene zadeve ali če je med nami ostalo kaj pomembnega neizračenega, nas je lahko strah, da se odnos ne bo nadaljeval. Ne glede na to ali temo odpremo ali ne, imamo, kadar so starši še živi, vsaj občutek, da obstaja možnost za razrešitev. Ko starši umrejo, te možnosti več ni. Lahko imamo tudi občutek, da ni možnosti za razrešitev nečesa globljega. Če smo tekom otroštva, v izkušnjah s starši, npr. ponotranjili občutek, da nismo dovolj dobri in da moramo staršem dokazati, da smo dovolj dobri, lahko priložnost za dokazovanje ob smrti popolnoma izgine. ˝Morda bodo za večno mislili, da smo slabi.˝ V tem primeru se psihoterapija nanaša na podobno razreševanje vzorcev in vsebin kot bi se, če bi bili starši še živi.
- strah pred negativnim razpletom drugih sorodstvenih odnosov po smrti staršev: vemo, da so sorodstveni odnosi zapleteni. Ne le, da nas je lahko strah nerazčiščenih tem znotraj odnosa s starši, lahko nas je strah tudi posledic odsotnosti dogovora o npr. dedovanju nepremičnih in druge lastnine, skrbi za grob ipd. ali pa izgube varnosti, zaščite ali ˝zidu˝ med starši in ogrožajočimi sorodniki.
- strah kaj bo s starši po smrti: ljudje imamo različne predstave in prepričanja, kaj se zgodi po smrti. V skladu s tem nas je lahko strah določene predstave o tem, kako se bodo starši počutili, kaj bodo počeli in kje bodo po smrti.
- strah negotovosti: smrt lahko pride kadarkoli in na katerikoli način. Običajno ne vemo, kdaj in kako bomo umrli. Ta negotovost je lahko strašljiva.
- izguba pomembne osebe vzbuja občutke osamljenosti: starš je ena izmed najpomembnejših oseb v našem življenju. S seboj nosi našo zgodovino, z njimi imamo skupne spomine, običajno imamo z njimi tudi posebno vez. Ne glede na to ali so bili starši do nas dobri ali ne, lik mame ali očeta, vsaj v svojih mislih, pogosto povezujemo s podobo varnosti in nekoga, ki bdi med nami. Ko starša oz. obeh staršev več ni, se lahko počutimo bolj sami na svetu kot smo se prej.
- lojalnost do staršev: nekateri starši otroke močno vežejo nase, jim vzbujajo občutke krivde ali dajejo otrokom občutek, da morajo za njih poskrbeti. Otroci imajo posledično občutek, da je sreča staršev odvisna od njih in da jim nikoli ne morejo povsem zadostiti (sami niso nikoli dovolj dobri). V takšnih primerih se strah pred smrtjo staršev pojavi, ker se nikoli ni zgodila čustvena (pogosto pa tudi fizična) osamosvojitev od staršev, otrok pa se nikoli ni odtrgal in predelal dejstvo, da znajo in morajo starši poskrbeti tudi zase. V teh primerih je občutek ob smrti starša podobna predstavi o smrti otroka. Prisotna je lahko globoka žalost; občutek, da se smrt še ne bi smela zgoditi; skrb o tem kaj bo s staršem po smrti, iskanje lastnega smisla, žalovanje za tem, da starši, v očeh otroka, nikoli niso bili zares srečni in žalovanje za tem, česar od staršev nikoli ne bomo dobili. Ob tem običajno trčimo na nasprotujoča si čustva, ki jih nismo predelali prej (npr. ljubezen-jeza/bes).
Kaj pa je vaš razlog?
Ob smrti staršev običajno sledi globoko žalovanje, ki zajema raznovrstna čustva in predelave. Po eni strani je občutek, da je bil starš čudovit, večji kot je bil pred njegovo smrtjo, po drugi strani se lahko pojavijo čustva, o katerih ne govorimo pogosto in ki si jih morda ne dovolimo čutiti - npr. jeza, nezmožnost žalovanja zaradi zamere, olajšanje, strah, da se bo starš vrnil ipd.
Psihoterapija je v teh primerih usmerjena tako na žalovanje kot tudi na čustveno osamosvajanje, pa tudi na predelavo vzorcev, ki jih je dobro predelati tudi ne glede na to ali so starši živi ali pa so že pokojni.
Moje sožalje vsem, ki se soočate z morebitno izgubo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar