Kaj sploh pomeni - skrb zase?

Poskrbite zase, negujte se, radi se imejte. 
Tu in tam me kdo vpraša: ˝Pa kaj sploh pomeni ˝skrb zase˝?? Ali pa je to zgolj novodobna fraza?˝

Na vprašanje - kaj je skrb zase - najlažje odgovorim tako, da najprej pogledamo, kako skrbimo za DRUGE. 

Veliko ljudi zna namreč ZELO DOBRO skrbeti za druge. Celo preveč. In velika večina teh se je tega naučila že v otroštvu. Za druge skrbijo s tem, da:
- poskušajo uganiti in prepoznati čustva druge osebe 
- poskušajo razumeti, zakaj se je oseba odzvala, kakor se je
- se empatično vživljajo v drugo osebo
- prisluhnejo drugi osebi
- sprejemajo napake druge osebe
- poskušajo drugim odvzeti del čustvenega bremena
- poskušajo drugim pomagati pri opravilih in odgovornostih

Problem nastane takrat, ko vse to počnejo preveč pogosto in na način, da sebe pretirano prilagajajo mnenjem, čustvom, počutju druge osebe; ter gredo pri tem čez svoje lastne meje. Kmalu ne ločijo več sebe od druge osebe, ampak ˝so srečni, kadar so drugi srečni˝. Če drugi niso srečni, pa je krivda za to, najverjetneje, na njihovi strani. Vsaj tako se jim zdi. Ker drugi osebi, tako ali drugače, niso ugodili. To pa je slabo. 
Posledično ne upajo pokazati sebe - da ne bi s tem ranili drugih. Ali jih razburili.

 Kadar v drugih izgubimo sebe, pa v resnici nimamo od tega nič ne mi in ne tisti na drugi strani. Ker ne moremo pokazati ter uporabiti naših pravih darov. Posledično opravljamo le vlogo podaljška drugih ali smetnjaka za druge. To pa je izčrpavajoče. 

Kako torej skrbeti zase? Vaditi SEBI dajati vse to, kar smo se naučili dajati drugim: 
- se učiti prepoznavati lastna čustva in misli
- se učiti sprejemati lastna čustva in misli ter prepoznavati, od kod izhajajo in kaj jih je vzbudilo 
- poskušati pristopati do sebe z razumevanjem, empatijo, sprejemanjem; vedno obstaja razlog in funkcija našega vedenja
- dopuščati si napake in jih videti kot priložnost za učenje
- prisluhniti lastnemu mnenju 
- poskrbeti za lastne psihične in fizične potrebe

Učimo se prevzemati odgovornost zase - tuja čustva in misli pa pustimo tistemu, kateremu pripadajo.

Le tako lahko resnično zaživimo sebe in le tako lahko največ damo tudi svetu. 
Kaj pa, če nam to ne gre?
Moj odgovor: psihoterapija, kakopak 😊💚