Vzgoja partnerstva

Ogromno se ukvarjamo z vzgojo otrok, beremo o njej, razmišljamo o njej, gledamo prispevke na to temo... Kaj pa vzgoja partnerstva? 

Povezana slikaKo pomislimo na ˝vzgojo˝ otrok, imamo pogosto v mislih privzgajanje določenih navad, uvajanje reda, discipliniranje. Kaj pa, ko pomislimo na vzgajanje rastlin? Takrat ciljamo na skrb za rastlino, redno in primerno  zalivanje, izpostavljanju večji ali manjši svetlobi (kar je različno od rastline in rastline), predvsem pa na namenjanje pozornosti in ljubezni. Saj je res, da kakšno rastlino tu in tam obrežemo - ali jo pritrdimo ob palico, da se lažje in bolj ravno vzpenja. A prvotno imamo v mislih prilagajanje okolja rastlini, skrb za rastlino... 
In če izhajamo iz tega pogleda, lahko poleg otrok vzgajamo tudi naše partnerstvo. 

Kaj lahko iz vzgoje otrok prenesemo partnerstvo? 
  • zavedamo se, da je vzgoja otroka odnos. In če želimo, da je vez med nami in otrokom dobra, moramo biti do njega ˝fer˝, sočutni; moramo paziti na svoje besede in na to, da ne prizadenemo njegove integritete; moramo se znati opravičiti, ko nam naše besede (včasih tudi prijemi) uidejo izpod nadzora. In tako je tudi pri partnerstvu. Če vidimo, da smo povzročili minus, moramo ta minus, počasi, s pogovorom, z opravičilom, z razumevanjem čustev drug drugega, obrniti na plus. Če se minusi preveč naložijo, bo vez postala prešibka. In bo ali izginila ali pa bomo morali vložiti ogromno truda ter vključiti pomagala (partnersko psihoterapijo), da se bo vez znova okrepila in da se bo zaupanje ter sproščenost znova razširilo.
  • tako otroku kot partnerju moramo nameniti čas. Če nimamo veliko časa, pa vsaj čim več nedeljene pozornosti takrat, ko ga najdemo. Pogovori, deljenje strahov, želja in drugih intimnosti, skupne aktivnosti in skupna zabava. Sicer se pogrešamo. Ko nas otrok pogreša, začne ˝noreti˝, ko se pogrešata partnerja, pa - v bistvu tudi :) Ali imamo izpade ob situacijah, ko jih sicer ne bi imeli, ali se partnerja preveč oklenemo, ali pa se od njega še bolj distanciramo in se tako zaščitimo pred bolečino. Nismo pa to zares mi. 
  • razumemo, da je otrok individualno bitje, z lastnostmi, ki so morda drugačne od naših, s svojimi ˝fintami˝, z lastnostmi, ki so nam morda enake, a nam niso preveč všeč :) Skratka, poskušamo upoštevati, da je otrok svoja oseba, ki ne ravna vedno tako, kot bi ravnali mi in ki nam kdaj (morda pogosto :) ) prekriža naše plane in pričakovanja... Pri vzgoji otrok se učimo spoštovati te lastnosti, učimo se potrpežljivosti, učimo se, da se moramo tu in tam ugrizniti v jezik in poskrbeti zase na drug način - tega se moramo učiti tudi pri partnerstvu! 
  • otrok se ne moremo kar znebiti. Rodili smo jih, spravili smo jih na svet in ostali bodo naši otroci ZA VEDNO. Ne glede na to kakšni so ali bodo, ali nas jezijo bolj ali manj, ali smo si podobni ali morda sploh ne - vedno bodo naši otroci. Ker se tega, globoko v sebi, zavedamo, vemo, da, da se bomo morali, če ne želimo otroka ravno zavreči (ali če ne želimo, da on zavrne nas), naučiti nekako voziti z njim. Ali ob njem. Zato vzgoja otroka ni nikoli le lahka, enostavna, sproščena. Velikokrat je naporna, zahteva konstantno učenje in zahteva, da se naučimo po padcu tudi pobrati. Vzporednice tega so, seveda, tudi pri partnerstvu. Ne pravim, da je treba vztrajati za vsako ceno, pravim pa, da je, če sled vezi še ostaja, vredno vložiti še zadnji procent energije za to, da poskusimo. 

Če ne gre, ne gre. Nič hudega. Če gre, pa smo bogato poplačani. Prav tako kot pri vzgoji otrok.
Povezana slika

Ni komentarjev:

Objavite komentar