A veste, ko rečejo: ˝2 otroka, ISTA vzgoja, ISTA starša, ISTA družina, pa tako različna. Kako je to mogoče??˝
No... Jaz se s tem, da je vse ISTO, ne strinjam
1. Dva otroka, ki se rodita v isto družino, imata različno izražene gene. Že njun temperament, potenciali, nagnjenost k določenim boleznim ipd. so lahko različni. Geni so pri dveh otrocih različno ˝pomešani˝ med seboj in posledično različno izraženi. V isti družini ima lahko en otrok npr. bolj izražene intelektualne sposobnosti, drugi pa v večji meri motorične spretnosti.
2. Ne samo, da imata že ˝naravne danosti˝ različne - vsak otrok v družini ima tudi potrebo po potrditvi in po tem, da, v vsaj določenih, lastnostih izstopa in je drugačen od sorojenca. V družinah namreč iščemo tako zagotovilo, da smo družinskim članom podobni, hkrati pa tudi lastno INDIVIDUALNOST, za katero si prav tako želimo, da bi bila v družini prepoznana, sprejeta in cenjena (več o odnosnih potrebah pišem v svoji knjigi Skupaj ali narazen? Zavestno partnerstvo - zavestno življenje. Če jo želite, mi pišite! http://www.zanos.si/p/ zavestno-partnerstvo.html)
3. Dva otroka se sicer rodita v isto družino, a v času med rojstvom prvega in drugega otroka sta se starša spremenila. Pri prvem otroku nista imela nobenih starševskih izkušenj, sta se učila sproti in ne glede na vse, bo prvi otrok vedno tisti, ki bo starša PRVIČ pripeljal v določeno situacijo - ob prvem otroku bosta starša PRVIČ doživela razvojno trmo, prvo bolezen otroka, vstop v vrtec, vstop v šolo ipd. Ne glede na to, da bo pri drugem otroku izkušnja ob vstopu v vrtec morda drugačna kot pri prvem, imata starša vsaj neko izkušnjo, nek referenčni okvir, na katerega se lahko opreta. Konec koncev sta morda pri prvem otroku že predelala SVOJ strah pred vrtcem in pri drugem otroku tega ne bo.
4. Človekova osebnost naj bi bila rezultat genov in okolja. Hkrati pa starša NE MORETA reagirati na dva različna otroka enako. Otrok z eno osebnostjo bo pri starših vzbudil drugačne odzive ter lastne spomine in rane kot otrok z drugo osebnostjo.
5. Poleg vsega pa se drug otrok rodi v popolnoma drugačno situacijo - prvi otrok ni imel brata/sestre, drug ga bo; pri prvem otroku ste morda živeli v drugem stanovanju in imeli eno službeno situacijo, pri drugem drugačno. Pri prvem otroku ste lahko trebušček božali celo popoldne po tem, ko ste prišli iz službe, pri drugem tega časa ni toliko. Vam ni nosečnost nekaj novega, ob skrbi za prvega otroka pa tudi časa ni toliko, da bi imeli čas prebrati vse možne spletne strani, ki govorijo o tem, kaj se z otročkom v trebuhu dogaja v določenem tednu starosti Morda je pri drugem otroku stresa manj in si lažje vzamemo bolj ˝na easy˝, po drugi strani se drugemu otroku ne moremo toliko posvetiti kot smo se prvemu, ko je bil še edinec.
Da ne omenjam odnosa med staršema samima, ki se lahko spreminja in ki je lahko, po izkušnji prvega otroka in tekom časa, boljši in bolj globok - ali pa ne.
ipd. ipd.
Koooliko stvari vpliva na nas, prav zanimivo in na koncu vidimo, da noben otrok v bistvu ni rojen v ISTO družino.
No... Jaz se s tem, da je vse ISTO, ne strinjam
1. Dva otroka, ki se rodita v isto družino, imata različno izražene gene. Že njun temperament, potenciali, nagnjenost k določenim boleznim ipd. so lahko različni. Geni so pri dveh otrocih različno ˝pomešani˝ med seboj in posledično različno izraženi. V isti družini ima lahko en otrok npr. bolj izražene intelektualne sposobnosti, drugi pa v večji meri motorične spretnosti.
2. Ne samo, da imata že ˝naravne danosti˝ različne - vsak otrok v družini ima tudi potrebo po potrditvi in po tem, da, v vsaj določenih, lastnostih izstopa in je drugačen od sorojenca. V družinah namreč iščemo tako zagotovilo, da smo družinskim članom podobni, hkrati pa tudi lastno INDIVIDUALNOST, za katero si prav tako želimo, da bi bila v družini prepoznana, sprejeta in cenjena (več o odnosnih potrebah pišem v svoji knjigi Skupaj ali narazen? Zavestno partnerstvo - zavestno življenje. Če jo želite, mi pišite! http://www.zanos.si/p/
3. Dva otroka se sicer rodita v isto družino, a v času med rojstvom prvega in drugega otroka sta se starša spremenila. Pri prvem otroku nista imela nobenih starševskih izkušenj, sta se učila sproti in ne glede na vse, bo prvi otrok vedno tisti, ki bo starša PRVIČ pripeljal v določeno situacijo - ob prvem otroku bosta starša PRVIČ doživela razvojno trmo, prvo bolezen otroka, vstop v vrtec, vstop v šolo ipd. Ne glede na to, da bo pri drugem otroku izkušnja ob vstopu v vrtec morda drugačna kot pri prvem, imata starša vsaj neko izkušnjo, nek referenčni okvir, na katerega se lahko opreta. Konec koncev sta morda pri prvem otroku že predelala SVOJ strah pred vrtcem in pri drugem otroku tega ne bo.
4. Človekova osebnost naj bi bila rezultat genov in okolja. Hkrati pa starša NE MORETA reagirati na dva različna otroka enako. Otrok z eno osebnostjo bo pri starših vzbudil drugačne odzive ter lastne spomine in rane kot otrok z drugo osebnostjo.
5. Poleg vsega pa se drug otrok rodi v popolnoma drugačno situacijo - prvi otrok ni imel brata/sestre, drug ga bo; pri prvem otroku ste morda živeli v drugem stanovanju in imeli eno službeno situacijo, pri drugem drugačno. Pri prvem otroku ste lahko trebušček božali celo popoldne po tem, ko ste prišli iz službe, pri drugem tega časa ni toliko. Vam ni nosečnost nekaj novega, ob skrbi za prvega otroka pa tudi časa ni toliko, da bi imeli čas prebrati vse možne spletne strani, ki govorijo o tem, kaj se z otročkom v trebuhu dogaja v določenem tednu starosti Morda je pri drugem otroku stresa manj in si lažje vzamemo bolj ˝na easy˝, po drugi strani se drugemu otroku ne moremo toliko posvetiti kot smo se prvemu, ko je bil še edinec.
Da ne omenjam odnosa med staršema samima, ki se lahko spreminja in ki je lahko, po izkušnji prvega otroka in tekom časa, boljši in bolj globok - ali pa ne.
ipd. ipd.
Koooliko stvari vpliva na nas, prav zanimivo in na koncu vidimo, da noben otrok v bistvu ni rojen v ISTO družino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar