Kaj naj počnejo starši in kaj otroci, ko le-ti odrastejo?

Po včerajšnjem, daljšem in bolj esejističnem zapisu na temo staršev in (odraslih) otrok še krajša navodila.

Starši:
- pustite otroka (ki sedaj več ni otrok, ampak je najverjetneje star že 25, 30, 35, 40 ali celo več), da odraste. Otrok ni tukaj zato, da bi ohranjal vaš dober občutek o sebi skozi vašo identifikacijo s starševsko vlogo, hkrati ni tukaj zato, da bi vam dajal občutke moči ob podrejanju vaši kontroli. Ja, tudi pretirana skrb je lahko dobro prikrita oblika kontrole - kar začutite znotraj.
- dovolite otroku samostojnost, lastno mnenje, lastno čustvovanje in lastno vedenje. Ni ga hujšega kot prepoved vsega tega in ravno te stvari so tiste, ki nas delajo človeške in ŽIVE.
- otrok ni podaljšek vas in vam ne rabi biti podoben - zato bo v svoji družini najverjetneje razvil drugačne navade in to tudi na podlagi tega, da bo pogledal, kaj mu je bilo všeč in kaj ne pri svoji primarni družini. V tem primeru:
- ne podležite vlogi žrtve in ne doživite tega kot izdajstva. A ni krasno, da ima otrok svojo lastno identiteto in da ste k njej pripomogli tudi vi? 
- prisluhnite otroku in temu, kaj ga je motilo v otroštvu ali ga morda moti še sedaj. Poskusite zadržati svoj obrambni odziv in resnično premislite ter začutite to, kar vam je povedal. Lahko se celo opravičite. In se naučite o sebi kaj novega - možnost učenja imamo celo življenje. In nikoli ni prepozno. Celo na smrtni postelji ne.
- spoštujte otroka in njegove posebnosti. Ob tem boste verjetno naleteli na lastne zadržke, stereotipe in trdno ponotranjena prepričanja, ki niso nujno pravilna. Ni le enega pravilnega pogleda na svet in tudi vaš ima pomanjkljivosti. Rasti skupaj z otrokom in truditi se sprejemati njega ter pri tem vedno bolj spoznavati sebe in svojo preteklost, je nekaj neprecenljivega. 
- otrokova izkušnja je NJEGOVA izkušnja. Ki ni identična vaši. Čeprav ste tudi vi imeli partnerja, ki je na nek način spominjal na otrokovega partnerja; čeprav ste imeli tudi vi otroke; čeprav ste tudi vi hodili v službo - vsak človek doživlja enaka področja različno. Spoštujmo izkušnjo drugega.
- če se vam zdi, da otrok preveč posega v vas, da npr. avtomatsko sklepa, da boste pazili na vnuke tudi, ko nimate časa - še vedno lahko postavite mejo in sočutno poveste, kako se počutite in česa ne morete sprejeti. Čeprav je otrok že odrasel in prihaja do vas v ˝kompletu˝ z novo družino
- in ne glede na to koliko odrasel je že vaš otrok - še vedno potrebuje vašo ljubezen in podporo. Venomer. Občutek, da ste tam, ko bo vstopal v novega obdobja svojega življenja in bo prvič izkušal tisto, kar ste vi že dali skozi (a morda v drugačni obliki)

Poleg tega vam želim uspešno soočanje z novimi vlogami - z vlogo babice in dedka. In tudi pri tem - veliko ljubezni ter fleksibilnosti. Hvaležni bodite, da imate, kar imate!

Otroci:
- ozaveščajte, kaj vam je ostalo iz primarne družine. Kateri so vzorci, ki jih prenašate na svoje otroke in partnerje. Kaj vas je močno ranilo in kateri dogodki ter besede so bile tiste, ki so vam poslali veter v jadra. To bo prineslo več jasnosti v zvezi z vašimi trenutnimi odnosi in življenjem na sploh.
- morda so prisotne zamere, ki še niso bile izrečene in izčutene; morda je iz otroštva obstalo še kaj nedokončanega, kar zmanjšuje občutek pristnosti in povezanosti s starši (ali drugimi družinskimi člani). Stare zamere je fino izraziti in se o njih pogovoriti, če imate zaradi manjše povezanosti s starši občutek, da to ni možno, pa jih vsaj prečutiti pri sebi ali ob podpori psihoterapevta ter partnerja/prijateljev.
- nekatere stvari se morda ne bodo nikoli spremenile. Starši so kot so. Imajo svojo zgodovino, travme in vzorce, ki so vplivali na njih. Glede nekaterih stvari se bodo morda, še posebej, če so bolj fleksibilni, lahko prilagodili in jih spremenili, drugih ne. In tako je ok. Vaša naloga ob tem je odžalovati za tem, česar niste dobili, a ste si želeli in zaslužili in sprejeti možnost, da do konca življenja ne bo drugače. Ventilirajte jezo. Vdih, izdih in - postopno spuščanje... Ni vse v vaših rokah (na srečo!)
- pazite, da ne boste podlegli mnenjem svojih staršev. OK je, če imate svoje mnenje, svoja stališča in v svoji sekundarni družini svoje navade. Vaše življenje je VAŠE življenje in vi ga morate živeti ter izkušati. Otresajte se morebitne krivde, ki vam jo vzbujajo. Ni vaša. 

- če niso starši tisti, ki spodbujajo vašo samostojnost - odtrgajte se sami! Nihče od vas ne bo zadovoljen s svojim življenjem, če boste do konca življenja živeli doma in če ne boste vi (ter vaši starši) preizkušali novih vlog. Življenje gre naprej, spremembe so nujne, čeprav včasih strašljive. Včasih morajo prvi korak narediti otroci. 

- če si želite več stika - poiščite ga. Morda ne boste naleteli na pozitiven odziv, a boste vsaj vedeli, da ste poskusili in sami naredili največ, kar lahko. In to je vse, kar lahko naredimo. Odziv pa je odgovornost druge strani. 
- uživajte življenje, veselite se, ne bojte se napak. Tudi življenje vaših staršev ni bilo popolno. Dovoljene so vam lastne izkušnje. Tukaj smo za to, da si nudimo kar največ podpore, ljubezni kolikor lahko. In da drug ob drugem rastemo in se učimo (kar je včasih tudi neprijetno).

Za oboje:
Vaši starši so na koncu koncev le ljudje. 
Vaši otroci so na koncu koncev le ljudje.
S svojo izkušnjo in s svojimi načini.
Niso vsi ljudje kot vaši starši/otroci
in niso vaši starši/otroci takšni, kot vsi ljudje. 
Povezana slikaDano vam je bilo, da ogrooomen del poti prehodite skupaj. Da ste skupaj v najtesnejši in najkompleksnejši vezi na svetu. Da se ob tem učite. In uživate, če le lahko. Bodite odprti za oboje. Če le gre.

Srečno!


Več o teh temah
Želim si, ampak 
Poleteti iz gnezda ali se odtrgati od njega
Prehodi - pospremljeni z dobrodošlico in slovesom

Ti procesi so vse prej kot lahki. Si želite ob tem podpore in vodenja? Pišite.


Ni komentarjev:

Objavite komentar