Veliiiko mojih zapisov je bilo namenjenih normaliziranju čutenja, ozaveščanja in govorjenja o - neprijetnem - neprijetnih čustvih, neprijetnih dogodkih, neprijetnih misli.
Pisala sem o tem, kakšne so posledice, če si NE dovolimo čutiti, katera darila nam lahko prinese PREČUTENJE stvari (zapis z naslovom Kaj pomeni PREDELATI in Uvidov ne moremo izsiliti) ter zabeležila celo mojo osebno zgodbo s čutenjem neprijetnega. Diskutirala sem o tem ali je bolje sprejeti, kar je ali se usmeriti v prihodnost in v pozitivno mišljenje.
In vse to je nuuujno vedeti in znati. Ali se priučiti: doživljati neprijetno in z njim ostati; neprijetno ozavestiti; neprijetno ubesediti; zaznati pomembne uvide in jih uporabiti v prihodnje.
Tudi tuje neprijetne zgodbe so dobrodošle. Dajo nam uteho; dajo nam vedeti, da nismo sami in edini. Nudijo nam informacije o možnih scenarijih in s tem čas, da se na njih pripravimo; povežejo nas s človekom, ki si je upal razgaliti se in nam pokazal ranljiv košček sebe ter s tem odprl vrata nam - da podelimo sebe. Ranljivost jača vezi med ljudmi, je lahko izvor širjenja ljubezni in empatije. Zavedanja, da smo v istem čolnu.
Kaj pa pozitivne zgodbe?
Ste se kdaj izognili nekomu razkriti svojo pozitivno zgodbo?
Zakaj?
Ko sem, po porodu, ležala v porodnišnici in je moje dete prvi dan pridno prespalo :) , sem naletela na tujo spletno stran s porodnimi zgodbami. Pisalo je, da je namenjena izključno pozitivnim porodnim zgodbam, ker je le-teh premalo. Bila sem presenečena.
Na spletni strani so menili, da je temu tako, ker je mame strah, da bi s svojo lastno pozitivno porodno zgodbo povzročile žalost, ljubosumje ali drug negativen odziv pri drugih mamah; ker se jim zdi, da to ni nič takšnega - da so pozitivne zgodbe samoumevne ali celo, da pozitivne zgodbe niso zanimive. V smislu: bolj trpiš, večja carica si :) Nekatere so doživele tudi, da jim druge niso verjele ali da so njihovo pozitivno zgodbo degradirale ter njeno izkušnjo pomanjšale ter jo posredno izločile iz ˝trpečega˝ kroga, v smislu: ˝Ja, ja, ti bodi tiho, ti si itak imela vse v redu, ne razumeš, kako je nam.˝
A kaj se začne dogajati, če pozitivnih zgodb primanjkuje?
Verjeti začnemo, da so pozitivne zgodbe tako redke, da se nam ITAK ne bodo zgodile. Ker: ˝A veeeš, kaj se je zgodilo temu in temu in temu.˝
Tako da - prav tako kot je pomembno, da imamo prostor, varno okolje in pogum za to, da čutimo in delimo neprijetno, je pomembno, da imamo prostor in varno okolje za prijetno in pozitivno.
Pozitivne zgodbe lahko navdihujejo, dajo vedeti, da je mogoče, dvigujejo našo energijo in nas napolnijo z optimizmom in veseljem. Počutimo se lahko, da se nam dogaja to, kar se drugemu. Če pa ob pozitivnih zgodbah, ki niso namenjene načrtnemu hvaljenju in poniževanju drugega, čutimo veliko neprijetnega, je to ogledalo za nas -
A SI TO, KAR SE JE ZGODILO DRUGEMU, ŽELIMO TUDI MI?
Zgodba na zgodbo, palača :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar