Prehodi - pospremljeni z dobrodošlico in slovesom


Vsaka separacija, vsak prehod, je pomemben korak, poln ponosa, veselja, pa tudi strahu pred neznanim ter žalovanja. 


Ko, npr., otrok vstopi v vrtec, se odpre popolnoma nov svet - tako za otroka, kot tudi za starša.
Otrok se lahko boji neznanega okolja; je žalosten ali jezen, ker ne more biti ob mami in še ni čisto prepričan ali se bo mama resnično vsak dan vrnila ponj. 
Starš je prav tako lahko prestrašen, ker spušča otroka prvič, iz svojega naročja, v svet, za katerega ne ve kako bo ravnal z njegovim otrokom; težko mu je, ker otrok joče, prav tako pa mora transformirati svoj svet in ga zapolniti z dejavnosti, ki ne vključujejo otroka. 

A kaj bi se zgodilo, če bi se bolečini in vznemirjenju ob prehodu poskušali izogniti?
Ostali bi tam, kjer smo bili. Otrok ne bi šel v vrtec in mu ne bi bilo težko ob uvajanju, hkrati bi bil zaprt v svoj znan svet, ne bi spoznal novih ljudi in novih prijateljčkov, tudi njegove dejavnosti bi bile omejene.
Starš ne bi rabil dati otroka v drugo okolje, hkrati pa bi težje razvijal lastne karierne želje, vzdrževal stike s prijatelji in negoval stik s sabo.

Prehodi so in prehodi bodo. Pogosto niso lahki in vključujejo določeno mero žalovanja (pa tudi veselega pričakovanja), kar še posebej zaznajo tisti, bolj senzitivni posamezniki.

Začne se že - čisto na začetku.
Ko se par odloči za prvega ali novega otročka in povabi novo dušico v svojo družino, je poleg veselja, načrtovanja in priprav, čas tudi za slovo od življenja v zgolj dvoje ali slovo od časa, ko smo vso pozornost in ljubezen namenjali le enemu otroku.
Ko se otrok, ki je 9 mesecev rasel na varnem, toplem in udobnem, pripravlja na rojstvo in se rodi, se mama, poleg tega da pozdravi novega otročka in ga vpelje v življenje, poslavlja od obdobja, ko je otroka čutila v sebi, ko še ni bilo možno, da ga prizadene kdo ali kaj iz okolja in ko sta imela posebno ter predvsem, drugačno vez kot sedaj. 
In če mama ne bi zmogla spustiti ter dopustiti, da se zgodi? In če se otrok ne bi upal roditi? 
Bi ostal, hipotetično, zataknjen v svetu, ki je sicer prijeten, a če bi bilo zgolj to - skrajno utesnjujoč?
In tudi ta prehod je boleč - fizično in psihično - tako za mamo kot za dojenčka. 
A si ga kljub temu želimo. 

Sledi veliko drugih življenjskih prehodov - prehod v osnovno šolo, srednjo šolo, v študentsko življenje in/ali prvo zaposlitev; selitev od doma in čustveno osamosvajanje; čas, ko otroci dobijo otroke in starši vnuke. In tudi čas smrti.

In prav vsak prehod je pospremljen z dvojim:
z dobrodošlico prihajajočemu in slovesu od tistega, kar je minilo.
Prav je, da damo prostor obojemu in vsemu, kar pride zraven - strahovom, žalosti, jezi, veselju...
Le tako bo prehod ter prihajajoče obdobje bolj celovito, polno in lažje ga bomo doživeli ˝tukaj in sedaj˝.
Vzemimo si čas, hkrati - skočimo v neznano, za svojimi željami.





Ni komentarjev:

Objava komentarja