Poleteti iz gnezda ali se odtrgati od njega?

Ta teden sem že pisala o raznovrstnih prehodih v življenju, tokrat se bom posvetila osamosvajanju od primarne družine.
Le-to je nujno, dogaja pa se tako na finančni in stanovanjski ravni, kot tudi na čustveni ravni. 
Osamosvajanje od družine zajema oblikovanje lastnega mnenja, lastnega življenjskega stila in sposobnosti lastnega odločanja, brez sramu in občutkov krivde. 

Kaj pa vi? Kako se počutite, ko pomislite na svojo primarno družino, na svoje starše? Imate občutek, da ste svobodni in da lahko živite po svoje? 
Ali pa imate neprestane občutke krivde, ker ste doma manj, kot bi starši pričakovali ali ker ravnate v nasprotju z njihovim mnenjem? 
S čim starši pridonesejo k vašim občutkom krivde? Tarnajo, ker vas ni? Se postavljajo v vlogo žrtve? Morda celo grozijo? Ali pa ˝zgolj˝ pretirano kritizirajo in poskušajo kontrolo ohranjati na ta način?

Razvojni proces osamosvajanja se začne dogajati že v obdobju najstništva, ob razvoju lastne identitete, nadaljuje pa se v 20ih letih, lahko tudi kasneje. Do določene mere se odnos otrok-starš transformira in prehaja skozi raznovrstne faze celotno naše življenje.

V času najstništva in v dvajsetih letih pa običajno začutimo močnejšo željo po uveljavljanju lastnega mnenja, samostojnemu odločanju in samosvojemu življenjskemu slogu, ki ni nujno enako življenjskemu slogu naših staršev. 
V tem času zato prihaja do večjih konfliktov znotraj nas in tudi znotraj družine, kar je prav. In pogosto potrebno. Ko trčijo različna mnenja odraslih oseb, namreč pogosto prihaja do konfliktov, še posebej, če čutimo, da obstaja neravnovesje moči in da se nobena stran ne želi ali ne more prilagoditi. Takrat se začnemo boriti zase. 

Pogosto je to obdobje prehoda, ko morajo starši ugotoviti, da otroci odraščajo v odrasle osebe z lastnim mnenjem in da niso podaljšek njih samih. Vloge so se spremenile, temu mora slediti sprememba v načinu komunikacije.

Močnooo pomaga, če starši zaznajo spremembo in prehod ter temu sledijo, transformirajo svoj odnos do otrok in ga pospremijo z veliko mero spoštljivosti, ki se kaže v:
˝Ja, ti misliš/čutiš/ravnaš tako; moje mnenje je takšno; radi te bomo imeli in tukaj bomo zate tudi, če boš mislil/čutil/ravnal drugače.˝
Ali, povedano drugače: 
močnooo pomaga, če starši pospremijo ptičke iz gnezda, dobrohotno in z občutkom, da se lahko ptički vrnejo po podporo, če bodo to potrebovali in z zaupanjem, da zmorejo razviti dodatno odgovornost in da so dovolj dobro vzgojeni.

Da se to zgodi, pa je potreben čas -
starši morajo ozavestiti kaj se dogaja in zakaj otrok potrebuje osamosvojitev; odžalovati spremembo in se posloviti od časa, ki ga ne bo več. In enako se dogaja na strani otrok.
Tako otroci kot starši morajo torej zaznati prehod in lastne potrebe, pogledati v preteklost, ki je več ne moremo spremeniti. Se posloviti in v lepem spominu hraniti prijetne izkušnje;
 ter odžalovati za tistim, česar ni bilo ali za tistimi dogodki/odzivi, ki bi jih najraje spremenili ter popravili, če bi jih lahko. Tukaj se velikokrat odpira tudi tisto, kar je ostalo nedokončano - dileme, spori, nestrinjanja. 

Ali lahko dokončate to, kar je bilo nedokončano? 
In sprejmete tisto, česar morda ne bo možno dokončati ali spremeniti? 

Tukaj se mladi odrasli velikokrat soočijo z dejstvom, da starši so kot so in da je možno, da se do konca življenja ne bodo spremenili. 
Enako lahko čutijo starši. 

Na koncu oboji ugotovijo, da je bila sprememba nujna, da noben otrok ne potrebuje odvisnega odnosa s starši do konca življenja in da je tudi za starše nujno, da naredijo spremembe v svojem življenju, partnerskem odnosu in prijateljskih odnosih ter da zaživijo svoje življenje, ki ni več tako močno fokusirano na otroke. 

In le dovolj pomirjeni starši in mladi odrasli lahko transformirajo svoj odnos in v slogi vzpostavijo drugačnega, bolj prijateljskega in bolj na ravni odrasli-odrasli. Ne da bi imeli občutek, da izgubljajo naklonjenost in ne da bi imeli občutek, da morajo ohranjati moč, kontrolo in stare vloge. 

Ali potrebujete pri transformacijah podporo in pomoč? 
Tako tisti, ki ste v vlogi starša kot tudi tisti v vlogi otroka, pišite na mojca.majerle@zanos.si. Več o srečanjih pri meni preberite tukaj

Vse dobro, srečno, spoštljivo in pogumno!

Ni komentarjev:

Objava komentarja