Odnos med starši in (odraslimi) otroki

Nedavno ste mi predlagali, naj napišem še kaj o odnosu med starši in (odraslimi) otroki. 
Tudi na psihoterapijah najpogosteje razčlenjujemo ravno te odnose; vidim pa, da sem se tej temi resnično izogibala.

Zakaj? Ne le zato, ker pogosto napačno uporabim izraz otroci/otroki (oprostite mi za to, dojemite bistvo), ampak tudi zato, ker je tema tako kompleksna in hkrati - tabuizirana. O njej bi se dalo napisati knjigo, dve ali tri, da bi resnično zaobjela to, kar mislim (in znam), hkrati pa lahko že koščki pomenijo veliko. Eden teh koščkov danes.

Ko se lotevamo odnosa med starši in otroki, se lahko vživimo v obe strani. Tako v starše kot v otroke. In lahko sočustvujemo z, ter razumemo, eno in drugo stran.

Vsaka od teh strani pa ima za zdrav individualen razvoj in za razvoj pristnejše povezanosti z drugo stranjo, svojo nalogo: 
- (odrasel) otrok ima nalogo pogumno pogledati v svoje otroštvo in ozavestiti, kaj se je dogajalo. Katerih dogodkov se spominja in katera čustva nosi v sebi v zvezi s tem. Kaj mu je bilo všeč in kaj ga je prizadelo. Kdaj je bil starš slab, kdaj pa dober. In kako se vzorci iz družine izražajo v trenutnem življenju. V odnosih na delovnem mestu, s partnerjem, z lastnimi otroci...
- naloga starša je ogledati si odnos s svojimi otroki; se spomniti trenutkov, ko so se znašli izven kontrole in otroka prizadeli. Kako so se do otrok vedli v povprečju pa tudi, kako so se kot starši počutili navznoter. Si priznati svoje napake in prevzeti odgovornost za njih ter se opravičiti in hkrati ozavestiti, kaj od tega, kar so počeli, so prenesli od prejšnjih generacij. Kako so se počutili v svojem otroštvu. Kje so njihove rane.

Pri ozaveščanju ali govorjenju o lastnih izkušnjah lahko naletimo na številne družbene tabuje in prepričanja, zato se tej temi radi izogibamo. Po eni strani lahko razumemo obe strani, po drugi strani pa se bojimo obsojanja s strani družbe, ki skozi svojo (krščansko) zgodovino uči spoštovanja do staršev - ne na podlagi njihovih dejanj, ampak zgolj zato, ker SO starši. 

Tukaj se rodi lojalnost staršu, ne glede na to da so bile morda prisotne hude zavrnitve, očitanja, fizične, spolne in psihične zlorabe, ki bi si zaslužile obsojanje. Dejstvo je, da imamo ene starše in da večina ljudi čuti, da je vsak starš boljši kot nobeden. Na koncu koncev nam je starš dal, če že drugega ne, vsaj življenje. V otroštvu svojih staršev prav tako nismo mogli videti objektivno, saj nismo poznali drugih družin in načinov, otrok pa običajno, nase usmerjeno, krivdo pripiše sebi. Ker - hej - tudi, če je starš še tako grozen - kam pa naj gre kot otrok? Saj bi umrl, sam, na tem širnem svetu... Zadaj pa se pogosto skriva še strah: ˝Kaj pa, če ima starš prav? Kaj, če sem resnično slab/-a in kriv/-a za to, kar se (mi) je dogajalo? Tega pa nočem videti in vedeti. Ali tvegati, da bom to slišal/-a od drugih. Raje sem tiho. In potlačim to, kar me še vedno vznemirja, vase.˝

Dejstvo in naša ODGOVORNOST do naslednjih generacij ter sebe - ko odrastemo in širšo sliko zmoremo videti - je, da odkrito, boleče realno in pogumno priznamo (najprej: sami sebi) kaj se je dogajalo. Kako je na nas vplival določen stavek ali ravnanje. Kako so nas zaznamovale bodisi enkratne, močne travme bodisi manj očitno nekonstruktivno ravnanje, ki pa se je dogajalo kronično. In ozračje v družini ter urejenost družine na sploh.

Zakaj? Ne zato, da bi iskali krivca, ampak zato, da smo iskreni do sebe in svojega telesa, ki nam sporoča, da nekje še spijo zamere, ki jih nikoli nismo mogli izraziti in nismo bili slišani; da bomo lažje in z manj bremeni gradili odnos s svojim otrokom; ter da bomo jasneje videli film našega življenja.

In v katero smer je, kot starš, dobro iti? 
V smer iskrenosti (do sebe in do otroka) in v smer spodbujanja svobode otroka. Da nudimo otroku podporo, ljubezen in učenje, ko to potrebuje, hkrati pa nežno prigovarjanje k samostojnosti, ki mu bo koristila, ko odraste. V gojenje odnosa, v katerem se tudi starš opraviči in v gojenje odnosa, kjer popolnost ni zahtevana. V cenjenje različnosti otroka, ne da bi otroka dojemali kot podaljšek sebe, hkrati v dovoljevanje sebi, da smo drugačni.

V odnos, kjer zna starš poskrbeti zase in te naloge ne prenaša na otroka.

Otrok namreč nimamo in jih ne vzgajamo zato, da bi nam VRAČALI vso ljubezen, ki jo dobijo. Da bi do nas razvili enako, brezkompromisno ljubezen kot jo imamo starši do njih, temveč jim dajemo ljubezen, da bodo ONI zmogli vlagati čim več ljubezni (in tudi zdravih meja) v SVOJE prijateljske, partnerske odnose in, še posebej, v odnose s svojimi otroki. Cesta vzgoje je tako precej enostranska in vodi naprej - v zalogo ljubezni za naslednje generacije.

Nekaj misli iz zapisa je navdahnjenih s strani krasne knjige Če škripa med hčerjo in materjo (Secunda, 2011), ostalo, kot ste že vajeni, izhaja iz lastnih izkušenj ter iz znanj psihologije in psihoterapije, ki jih, tudi v lastnih knjigah, težko razdvojim, razčlenim in citiram.