˝Mar mi je zate˝ ali ˝Ne zaupam ti˝?



Ste videli tole fotografijo? 
Vam je znano? 
Ste bili (del) tega deležni tudi sami? 
In kako ste se ob tem počutili? 

Fotografija ima namen zabavati, v sebi pa nosi tudi veliko (neprijetne) resnice.

Dejstvo je, da nas starše skrbi za svoje mladičke in da bi naredili absolutno VSE, da bi jih zavarovali in zaščitili pred ˝krutim svetom˝. 
A paziti moramo, da se v ˝kruti svet˝ ne spremeni ravno naš dom, do česar lahko z neprestano kontrolo, zasliševanjem, izpraševanjem in neprimernim vzbujanjem občutka krivde (npr. »Ko bom umrl/-a, ti bo pa žal.«) kar hitro pride. 

Si predstavljate, kako je živeti nekje, kjer je treba stopati po prstih in kjer se počutiš, da počneš nekaj slabega (ali da preprosto SI slab), čeprav temu ni tako? Če se upreš, si lahko kar hitro zatrt z besedami: »Pa kaj, pač sem starš, me skrbi in želim vedeti.« In slednje je del resnice, ne pa celotna. Temu sledi, da bodisi močno podvomiš vase, svoje doživljanje, mnenje, čustva in se podrediš, hkrati pa si nekje zadaj ˝na preži˝, ker dvomiš tudi v druge bodisi pa se močno, jasno in odločno upreš ter tvegaš zavrnitev. 
Starš, ki se resnično vpraša, kaj se dogaja, pobrska po sebi in zmore dovolj odkritosti in samozaupanja, da lahko prizna svojo napako ter se opraviči, bo prej ali slej povedal še, katero doživljanje se je za temi besedami ŠE skrivalo:

  •  To je normalno, tudi meni so govorili isto! Morda so tudi njega kontrolirali na podoben način in se mu določene besede ter vzorci mišljenja in čustvovanja vzbujajo avtomatično. In ker je tudi on poznal le ta način vzgoje, se mu zdi to normalno in naravno delovanje starša. 
  • Ne zaupam si/ne zaupam ti. Morda ne zaupajo sebi kot staršem, imajo v sebi skrite še neozaveščene strahove in nato svoje nezaupanje prenašajo še na svoje otroke. Otroci (oz. mladostniki) lahko začnejo zato dvomiti vase, v druge, se ne naučijo zanašati se nase in nimajo priložnosti preizkusiti kje so njegove meje (ali meje drugih, količine popitega alkohola ipd.) ter katere so posledice mej. Zaradi tega so dejansko v večji nevarnosti, saj meje bodisi prestopajo bodisi si jih postavijo ˝preblizu˝ in ne upajo resnično doživeti in živeti svojega življenja. Eksperimentiranje, učenje, preizkušanje na lastni koži pa poteka že od vrtca naprej in je nujen del razvoja in življenja nasploh.
  • Si podaljšek mene. Najpomembneje je, kaj si mislijo drugi. Včasih se za tovrstnim vedenjem staršev skriva tudi strah pred tem, kaj bo otrok ponesel v svet in kaj si bodo o njih mislili drugi - katero družinsko skrivnost bo izdal, kako bo oskrunil ugled družine oz. posameznega starša ali počel nekaj, česar starši ne bi. Iz tega vidika starš dojema otroka (najverjetneje tudi partnerja) le kot podaljšek sebe. Ne kot samostojno, individualno bitje, z lastno potjo. Vse, kar otrok ali drug družinski član naredi, meče tudi luč na starša in ker je to, kar si drugi mislijo, pomembneje od tega, da se podpiramo znotraj družine, je nujno čim prej in kar najbolj intenzivno v otroku vzbuditi občutke sramu - tako, preventivno - da ne bo otrok osramotil družine.  
  • Ne zapusti me. Nisem ok. Še globlje pa se pod vsemi temi besedami skriva nezadovoljstvo starša s samim s sabo in s svojim življenjem ter strah pred zapustitvijo, ki bo le potrdila, da on ni ok. Nastala bo praznina, ki se je boji in ga spomnila na trenutke, ko je bil sam zapuščen in nerazumljen s strani pomembnih oseb v svojem življenju. Soočiti se bo moral s sabo, s svojimi obžalovanji in strahovi; vzdržati bo moral s svojo tesnobo, a ko bo to naredil, bo lahko on, pa tudi celotna družina, zaživela bolj svobodno in veselo. Iz tega vidika je upor otrok dobrodošel. 
Otroci, ki so bili vzgajani in ki jim je bila osebna meja prestopana na opisan način, se bodo slej kot prej tudi sami soočili z vsem, s čimer bi se naj soočili njihovi starši. Ali starši staršev. Ali starši starih staršev 🙂Pogosto se namreč zgodi, da začnemo druge (lastne otroke, partnerja, prijatelje...) kontrolirati na podoben način, kot so kontrolirali nas, delati podobne ˝scene˝ in če druga stran premore dovolj samozaupanja in integritete, da nam zmore razložiti, kako se počuti - ter če je NAM druga oseba pomembnejša od tega, da ohranimo svoj prav, se lahko, počasi, postopoma in sočutno, dogajajo čudovite stvari. Ker so v družini pomembni prav vsi člani. In ker se vsak član uči, raste in razvija. Veliko ljubezni vam želim, če bi si kdo zaželel podporo pri procesu - sem z veseljem na voljo - mojca.majerle@zanos.si.
💖





Ni komentarjev:

Objavite komentar