Znana tema, pogosto slišana tema in tudi tema, ki se v našem življenju pojavlja vedno znova, saj dnevno lovimo ravnotežja na vseh področjih življenja.
Kdo me je naučil postavljati meje? Najbolj konkretno lekcijo so mi dali študentje :-)
Kmalu po končanem študiju psihologije in psihoterapije, ki me je omehčal, vlil sočutnost in empatijo in takoj po porodu ter porodniškem dopustu, kjer si z dojenčkom zlit ter čuteč, sem šla na delo - vodenje vaj na fakulteti.
V sočutnem ter lebdečem vzdušju sem sanjala o tem, kako se bomo imeli lepo, kako jih bom navdahnila in kako bodo študentje motivirani za delo.
A v realnosti?
V realnosti so nekateri študentje bili motivirani za delo, drugi sploh ne; nekateri so že imeli razvit čut za osebno odgovornost, druge to še čaka; nekaterim je bila izbrana fakulteta pot do njihovega poslanstva, drugi so se še iskali.
Zagotovo pa si nismo delili ˝lebdečega˝ stanja, v katerem sem bila sama, zaradi mojih predhodnih dogodkov in zaradi izkušenj z delom, kjer so ljudje načeloma motivirani za to, da ˝hodijo k meni˝ ali da ˝skupaj raziščemo kakšno temo˝.
Posledično je to pomenilo - da niso bili vsi navdušeni nad mano in mojim predmetom; da so me presojali in ocenjevali (normalno) in da so me ogromno naučili.
Predvsem so me postavili na realna tla.
Ob zaključku vaj sem jih prosila, da mi napišejo povratno informacijo. Nekateri so nalogo vzeli bolj resno kot drugi, najbolj pogosto mnenje pa je bilo:
˝Super pripravljene vaje; vidi se, da ste se posvetili; pogrešali pa smo več avtoritete.˝
Najprej šok in vprašaji v moji glavi, jezica in razočaranje; nato pa sprejetje:
˝Seveda! Seveda so pogrešali več avtoritete. Prvi letniki, komaj iz srednje šole, navajeni vodenja in usmerjanja in razigrani (ali vznemirjeni) zaradi različnih dogodkov v svojem življenju. Poleg tega še želja po tem, da naredijo dober vtis na sošolce, utrujenost zaradi aktivnosti in kanček vpliva naše kulture ter okolja in smo tam.˝
Ne le, da potrebujejo, izkazalo se je, da tudi ŽELIJO usmerjanje. Da jim je lažje, če so meje postavljene od zunaj in da držimo okvirje učitelji. Da so za to celo hvaležni.
Ko sem spoznanje prenesla v prakso, sem videla, da tega niso potrebovali le oni, ampak tudi jaz.
Tudi jaz imela svoje cilje glede šolske ure in imela pripravljeno konkretno gradivo, ki sem ga želela izpeljati in uporabiti. A sem jih za izpeljavo načrta morala motivirati, jih tu in tam utišati in odločno peljati vlak naprej. Postaviti meje.
Na koncu smo bili zadovoljni vsi. Oni, ker so nekaj odnesli in ker sem držala meje jaz; jaz pa, ker sem naredila tisto, kar sem prišla narediti. Ker sem opravila svoje DELO. V katerega pa sem morala vložiti dodatno energijo.
Kaj pa vas ovira pri tem, da bi opravili svoje delo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar