Potrošniško miselnost smo prenesli na medosebne odnose ali: ˝Ne, ne bom zavrgla tiste račke!˝


V materialnem, potrošniškem svetu, je dandanes lažje, pa tudi ceneje, torej, iz vseh perspektiv UGODNEJE - zavreči staro in kupiti novo - kot dati staro na popravilo in izvabiti iz predmeta kar največ potenciala, kar ga ima. 

Zaradi množice proizvodov na trgu, tudi vedno manj pazimo in SKRBIMO za naše stvari. Ker je - znova - enostavneje kupiti novo kot biti pozoren, ravnati s stvarmi počasi, skrbno in negujoče. Mudi se nam!

Tukaj je tudi pritisk PRAVILNE ODLOČITVE in posledično - lastne ODGOVORNOSTI in KRIVDE ter SRAMU - ki ga prav tako čutimo že ob pogledu na nakupovalne police. Toliko izbire, toliko variacij in možnosti. 
Razmišljamo: ˝Kaj naj izberem?! MORAM izbrati tisto, kar je zame najboljše. Če ne, to govori le o meni - da sem neveden/-a, prenagljen/-a, nerazgledan/-a. Da se ne znam odločiti. Globlje v nas pa odzvanja: slab/-a sem, moram  se skriti pred svetom. ˝ 

In, nenazadnje - zaradi množice izdelkov in zaradi relativne dostopnosti izdelkov, hrane, produktov ipd., le-teh ne cenimo. Jemljemo jih kot samoumevne. Do njih se vedemo kot do naše absolutne pravice, ki jo lahko zahtevamo neprestano in brezpogojno. 

Takšen odnos se začne spreminjati takrat, ko nam je pravica, ki jo zahtevamo, odvzeta. Ko gremo, npr.,  visoko v gore in vidimo, da pitna voda ni samoumevna, da izdelki niso neprestano prisotni, da tudi to, da nam je toplo, da imamo streho nad glavo, straniščno školjko pod ritjo, in, da smo suhi - ni samoumevno. 
Ali ko nastopi pomanjkanje delovnih mest in finančne stabilnosti. Takrat postanemo hvaležni za ˝malenkosti˝, ki niso malenkosti.

Podobno miselnost smo prenesli tudi na odnose:

  • ˝Pojavila se je težava? Potem ta prijatelj ali partner že ni pravi zame! Če bi bil, ne bi bilo sporov, prepirov, jeze - žalosti. Če bi bil, bi skupaj neprestano le uživala in se smejala - brez truda. Do konca svojih dni.˝
  • ˝Zakaj bi skrbel/-a ali vlagal/-a v odnos? To zahteva trud. Raje najdem drugega/drugo.˝
  • ˝Ob izbiri in predstavljanju partnerja/-ke čutim pritisk. Kaj, če nisem izbral/-a pravilno? Kaj, če bo prišlo do težav? Kaj, če se bova razšla? JAZ bom kriv/-a za to! Če bi bil/-a pameten/-a, bi se odločil/-a pravilneje!˝
  • ˝Občutek imam, da imam veliko ljudi, ki so mi na voljo. In da partnerja/-ke, ob katerem se načeloma počutim dobro, ni težko najti. To, kar imam, v bistvu niti ni nič posebnega! Ne vem, zakaj bi bil/-a hvaležen/-a za to, kar imam. Poleg tega lahko vedno najdem boljšega/-o!˝

Ampak - kateri predmeti - in tudi odnosi - so nam najbližje? 
Tisti, ki jih imamo že leta in leta. Tisti, na katere se vežejo raznovrstni spomini. Lepi, veseli, pa tudi žalostni in otožni. Tisti, ki so bili z nami in nas spremljali velik del življenja. Bili na voljo. Bili tam.


Ne, ne bom zavrgla tiste račke! 
Ki mi jo je kupila babica. Za katero se še zdaj spomnim, kako neverjetno lepa in posebna se mi je zdela, ko sem jo vzela iz darilne škatle. Kako sva se igrali v peskovniku. In na morju. In v otroški sobici. Ki me je spremljala na prvo samostojno taborjenje in bila z mano, ko me je bilo ponoči strah in sem pogrešala starše. 
In to kljub temu da je tista nova, ki sem jo dobila kasneje, veliko bolj čista; da ima še vedno obe očesi; da celo gaga; in da, če stisneš na gumb, oponaša pitje vode.
Nova račka je morda boljša. Ampak ni MOJA!



V partnerstvu igra veliko vlogo tudi perfekcionizem. Več o tem --> 

Ni komentarjev:

Objava komentarja