Opaziš razliko?
Ko rečemo: ˝Joj, kako me je razjezil/-a!˝, prepišemo moč in odgovornost na nekoga drugega. Drugemu človeku predamo odgovornost za NAŠA čustva, dejanja, besede. In ga krivimo, ker nam sproža takšne odzive.
Največkrat najlažje razumemo na primeru otroka: otrok naredi nekaj, kar nas razjezi. Če pripišemo odgovornost za našo jezo otroku (˝Tako me je razjezil!˝), sklepamo, da smo UPRAVIČENI do naše pretirane reakcije (žaljenja, kričanja, ignoriranja, fizične sile, čustvenega izsiljevanja). Da si je otrok to ZASLUŽIL. To seveda ni res.
Kar pa ne pomeni, da ne smemo čutiti in postaviti meje! To je tako za otroke kot tudi za odrasle ljudi nujno.
A pri tem velja pravilo: najprej se pomiri dovolj, da ne boš imel /-a občutka, da izgubljaš kontrolo à šele nato reagiraj.
NUJNO je torej čutiti celoten spekter čustev, se čustev ne bati ali jih pretirano skrivati, hkrati se pa zavedati, da so to naša čustva in da mi IZBIRAMO, kako bomo odreagirali. Mi izbiramo, kako bomo čustva izrazili. Mi smo odgovorni za to, da jih, preden jih ubesedimo ali v skladu z njimi odreagiramo, ZVENTILIRAMO (s športom, dihanjem, meditacijo, pogovorom, časom zase...), da nas ne preplavijo in da ne rečemo ter storimo česa, kar bomo kasneje obžalovali.
Naša čustva nam namreč kažejo, kako se počutimo in kaj potrebujemo. Jeza nam kaže, da je bila prestopljena naša meja in da se moramo, v prihodnosti, lastne meje zavedati že prej. V skladu z lastno mejo pa nato IZBIRAMO, kaj bomo naredili, da bomo ob človeku lažje PRISOTNI. Kako se bomo odzvali, ko otrok - ali odrasli - prestopi mejo. Kakšna bo naša strategija. Kaj bomo sporočili v pogovoru, ki bo, ko se pomirimo, potekal na ODRASLI ravni.
Ko imamo strategijo domišljeno, pa tudi lažje, mirneje in morda celo z nasmeškom, strategiji sledimo.
Pri sebi je dobro preverjati, kje na dimenziji med dvema skrajnostma se nahajamo - kaj je rdeča nit v naša življenja, pa tudi, kje se nahajamo v specifičnem trenutku:
Ko imamo strategijo domišljeno, pa tudi lažje, mirneje in morda celo z nasmeškom, strategiji sledimo.
Pri sebi je dobro preverjati, kje na dimenziji med dvema skrajnostma se nahajamo - kaj je rdeča nit v naša življenja, pa tudi, kje se nahajamo v specifičnem trenutku:
NE ČUTIM ČUSTEV, NE IZRAŽAM ČUSTEV
ČUSTVA ME PREPLAVLJAJO, NIMAM KONTROLE NAD ODZIVI
Odrečemo se priložnosti za učenje.
Odrečemo se možnosti, da bi sebe in druge razumeli bolje.
Odrečemo se SVOBODI.
Izgubimo se, pomanjšamo se, postanemo nergavi in pozabimo na svoje sanje.
Nehamo biti prisotni - s celotnim srcem, telesom, umom.
In vsaka najboljša izbira ter odločitev je storjena, ko smo prisotni - s celotnim srcem, telesom, umom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar