V čem so ˝odvisniki˝ podobni najstnikom?

Veliko ljudi je odvisnih od hrane! Bodisi trpijo za blažjimi oblikami odvisnosti od hrane, katerih se nekateri niti ne zavedajo bodisi so razvili hujše oblike odvisnosti od hrane in/ali motnje hranjenja. 

Za razvoj hujših oblik odvisnosti od hrane in motenj hranjenja, se zavestno NE odločimo. Običajno telo ter psiha spontano povežejo dražljaje ter ugotovijo, da se, če nekaj prigriznemo, kadar smo vznemirjeni, pomirimo. Nam to ugaja, ˝paše˝.



Odvisnost od hrane ima podobne vedenjske in nevrobiološke vzorce kot odvisnost od drugih substanc. 
Odvisnost od hrane je tudi dokazano povezana z debelostjo. Tisti, ki so debeli, so tako najpogosteje tudi PSIHIČNO odvisni od hrane. Na to diete, osebni trenerji in drugi, velikokrat pozabijo. 

Vemo tudi, da se hrane ne moremo ˝kar znebiti˝ in si reči: ˝Sedaj bom abstiniral/-a!˝ Hrana je prisotna vse okoli nas in je za življenje nujno potrebna, zato je pomembno, da do nje in z njo razvijemo bolj zdrav in uravnotežen odnos.
Da tehtnico prevesimo sebi v prid. 
In tehtnica je prevešena nam v prid zgolj in samo takrat, ko je URAVNOTEŽENA. 

Zakaj? 

Ker je tudi odvisnost od zdravega načina življenja in minimalističen ter anoreksičen način prehranjevanja - odvisnost. 
ENA SKUPINA ljudi se se prehranjuje prekomerno; ima prigrizke tudi takrat, ko niso lačni; ne nehajo jesti, ko niso lačni in se prekomerno prenajeda (motnja hranjenja);
DRUGA SKUPINA ljudi se prehranjuje le, ko je že precej lačna; je zavezana minimalističnemu ter ekstremno ˝zdravemu˝, ˝čistemu˝ način prehranjevanja; med njimi najdemo tudi ljudi, ki imajo težave z anoreksijo (motnja hranjenja),
TRETJA SKUPINA ljudi ima do hrane ambivalenten odnos. Težko se ji upre, v enem obroku poje veliko oz. preseže meje svoje sitosti, kasneje to uravnovesi oz. poskuša postaviti mejo bodisi z bruhanjem bodisi s postenjem ali pa s prekomerno športno aktivnostjo.

In čeprav se eni, drugi in tretji med seboj vizualno razlikujejo (prvi so prekomerno težki, drugi izjemno vitki, tretji imajo na videz povprečno ali malenkost bolj polno postavo), najdemo med njimi množico podobnosti:



  •  veliko razmišljajo o hrani
  •  hrano težko odmislijo,  načrtujejo obroke, sanjarijo o naslednjem obroku ali se pa ukvarjajo s tem, kako bi obrok izpustili, kar vpliva tudi na delovno storilnost, intenzivnost stika z osebami, druženje z ljudmi ipd.
  •  veliko razmišljajo ter se ukvarjajo s svojim telesom in telesno samopodobo
  •  ko se prehranjujejo, v hrani pogosto ne uživajo, temveč jo zgolj ˝goltajo˝ ali pa se z njo ˝mučijo˝
  •  imajo pogoste ter močne občutke krivde, sramu ipd.
  •  se s hrano kaznujejo ali nagrajujejo
  •  so bolj apatični in manj veseli ter radostni kot nekoč

Ne glede na to ali prehranjujemo, na videz, zdravo ali pa očitno nezdravo, smo od hrane lahko odvisni. Ne glede na to ali jo sprejemamo vase brez meja, ali se ji upiramo ali pa smo do nje ambivalentni - je od hrane ter načina prehranjevanja odvisen NAŠ ODNOS DO SEBE. Vrednost, ki jo pripisujemo sebi. Mnenje o sebi. Ljubezen ali sovraštvo, ki ga čutimo sebe.  Sprejemanje sebe. Lastna aktivnost. Hrana usmerja ter vodi naš vsak dan, nam jemlje stabilnost ter vzbuja dvome vase. Ne glede na to ali se nam zdi in čutimo, da nas hrana pomiri in nam reši vse probleme, ali pa nam je v napoto, smo od nje ČUSTVENO ODVISNI. 


In kje vidimo podoben vzorec? Pri osamosvajanju otrok!
Najstnik je lahko na starše zelo navezan ali pa se jim močno upira - v obeh primerih je od njih čustveno odvisen. Zakaj?
Ker so njegove odločitve, njegovo mnenje ter stališča odvisna od mnenja ter stališča staršev.
Tisti, ki staršem vedno kima in tudi tisti, ki se jim vedno upira, je odvisen od pozicije starša. 
Ne oblikuje svojega mnenja ter se zanj SAMOSTOJNO bori in ga zagovarja, temveč vedno zgolj pritrjuje ali odkimuje - čeprav v resnici misli in čuti nekaj drugega. 



In kaj je cilj - tako pri osamosvajanju od staršev kot pri osamosvajanju od hrane? 
V prvi vrsti: najti sebe, oblikovati svojo identiteto, priti v stik s sabo ter zaznati svoja čustva in telo, zato da: 


  • lažje razvijemo svoje mnenje
  • lažje uravnavamo sebe
  • se lažje odločamo
  • smo bolj pristni

Komaj, ko najdemo sebe in sprejmemo sebe, lahko razvijemo zdrav, LASTEN odnos do sveta - staršev, prijateljev pa tudi športa in hrane. 

Komaj, ko smo s sabo pomirjeni in skrbimo zase, se lahko gibamo po svetu, ne da bi zunanjost pretirano ogrožala naše mnenje o sebi.





Ni komentarjev:

Objava komentarja