Najprej pa - kaj je obsesivno kompulzivna motnja? Gre za vsiljive misli (obsesije) in/ali kompulzivna dejanja oz. rituale. Z rituali želi posameznik znižati tesnobo, ki je nastala zaradi vsiljivih misli.
Najpogostejše teme vsiljivih misli: strah pred okužbo, želja po urejenosti, agresivni in seksualni impulzi.
Najpogostejše kompulzije: pranje in čiščenje, štetje, preverjanje, zahtevno prepričevanje, ponavljanje istih dejanj, pretirana urejenost, zbiranje oz. shranjevanje.
OKM IN PREVERJANJE: PREVIDNOST JE BOLJŠA OD OBŽALOVANJA
˝Ko sem bil v vojski, ki je bila stacionirana v Nemčiji (hm, predvidevam, da je tam delal?), sem šel na počitnice s svojo družino. Prišel sem že skoraj do Francoske meje, ko sem ugotovil, da sem pozabil naše potne liste. Pot nazaj in nato znova v drugo smer, nam je vzela dodatne 4 ure. Bolje bi bilo, če bi že preden smo odšli, preveril ali imamo vse, kar smo potrebovali. Tovrstna napaka se večini ljudi, pa tudi meni, zgodi redko. Običajno smo ˝narejeni tako˝, da pomembnejši dokument potrebujemo, pogosteje preverjamo, ali ga še imamo. Nekdo, ki naj bi šel na potovanje z letalom, preveri svojo torbico dva ali trikrat, da se resnično prepriča, da ima karte ali dokumente. Če nekdo nosi v kuverti, ki jo je pospravil v žep jakne, 10.000 dolarjev, bo vsake toliko preveril, ali je kuverta še tam - čeprav VÉ, da jo je pospravil v žep. Kljub temu da pomembne reči preverimo večkrat, pa še vedno pozabimo v taxiju ali kje drugje, dragocen predmet, telefon ali pomemben dokument.
Ljudje, ki trpijo za obsesivno kompulzivno motnjo (v nadaljevanju OKM) na vsako situacijo gledajo, kot da je močno tvegana. Kot da lahko izgubijo nekaj pomembnega (čas, denar, ugled...). Zato preverjajo vse. Nekateri preverjajo ali so vhodna vrata zaklenjena ali ne - večkrat zapored. Nekateri kljukajo ter preverjajo dobesedno cele ure. Zakaj?
Če bi jih vprašali, bi rekli, da zato, da bi se prepričali, da so zaklenjena. Če bi jih spraševali naprej, bi lahko govorili o možnosti ropa in kraje, hkrati pa se spomnim ženske, ki je govorila o tem, da jo je strah, da bi, če bi bila hiša odklenjena, nekdo PUSTIL nekaj nezaželenega v hiši. Običajno močno precenjujejo verjetnost, da se bo dejansko zgodilo to, česar se bojijo. Pogosto so prepričani, da je svet NEVAREN KRAJ. In tudi, če bi resnično bil svet nevaren v tolikšni meri - zakaj jim ni enkratno kljukanje dovolj, da se prepričajo, da so resnično zaklenili?
Spet drugi, ki trpijo za OKM, preverjajo, ali so ugasnili štedilnik - znova in znova. Včasih ne preverijo le ali je, npr. toaster, ugasnjen, ampak tudi ali je izklopljen iz vtičnice. Del njihove bolezni oz. stanja je, da preverjajo znova in znova. In, zdi se, da BOLJ preverjajo, MANJ so prepričani v svoja dejanja. Spomnim se ženske, ki je stala pred televizijo in jo prižigala ter ugašala ure in ure, da bi slišala klik, ko se je televizija ugasnila. Zakaj je sploh tako pomembno, da je televizija ugasnjena? Tudi, če bi jo, tu in tam, pustila prižgano, se ne bi zgodilo nič hudega.
Nekateri mislijo, da osebe z OKM čutijo nekaj zadovoljstva in olajšanja v vedenjih preverjanja in da zato to počnejo tolikokrat. V resnici pa poročajo o ravno nasprotnem - o agoniji, anksioznosti, naraščajočem dvomu in strahu pred tem, da ne bodo zmogli preprečiti nevarnosti. Predstavljajte si, da tečete, ponoči, po močno zamegljeni cesti in poskušate pobegniti pred moškimi z orožjem, ki vas lovijo. Vsakič, ko se ozrete nazaj, vidite, da jih ni tam, a vseeno veste, da so blizu. Zato, med tekom, večkrat pogledujete nazaj. Bi lahko rekli, da doživite ob tem, ko se ozrete, olajšanje? Morda, ampak prevladujoče čustvo je strah. Kaj pa, če predvidevamo, da moških ne vidite, ampak slišite njihove približujoče se korake v megli? Ali pa da kadarkoli prenehati dihati, slišite nekaj v temi za vami? Glasno dihanje? Mrmranje? Že dejstvo, da se počutite ogroženi in preverjanje ali je res nekdo za vami, še okrepi idejo, da vas bo nekaj resnično napadlo. Strah in panika nas tako preplavita v trenutku. Podobno je pri osebah z OKM. Bolj preverjajo, bolj resnična se zdi nevarnost.
Nekateri mislijo, da je možno osebo z OKM racionalno prepričati, da realna grožnja ne obstaja. S čimer bomo prekinili vsiljive misli. In bo potem oseba prenehala s preverjanjem. Ampak poteka ravno obratno: če oseba preneha preverjati, se bodo vsiljive misli zmanjšale!
Nekdo, ki zmore prenehati preverjati ali so vhodna vrata zaklenjena, bo imel manj obsesij v zvezi s tem, po relativno kratkem času, pogosto že po tednu ali dveh. Preverjanje vrat manj in manj pogosto, ne deluje! Oseba se mora soočiti z anksioznimi občutki in z verjetnostjo, kakorkoli oddaljeno, da bo nekdo morda, nekoč, vlomil. V začetku odhod od vrat, po tem, ko si preveril le enkrat, povzroči zelo slabe občutke in veliko mero ankioznosti, ki jo ljudje težko tolerirajo. Zato je zdravljenje naporno. Zdravila lahko pomagajo, a učinek ni tako dramatičen, kot si ga predstavljamo.
Primer uspešnega zdravljenja: ženska je prišla na kliniko za zdravljenje anksioznosti in poročala o tem, da je pravkar rodila ter da jo zelo skrbi, da bo dojenček v zibelki umrl (t.i. smrt v zibki). Zato je cele noči vsakih nekaj minut preverjala, ali je dojenček še vedno žil. Neprestano jo je skrbelo. Seveda obstajajo nekateri preventivni ukrepi, s katerimi preprečimo smrt v zibki, o čemer smo jo tudi informirali. Nato pa smo ji rekli, naj ne preverja ali je dojenček še živ (to tako ali tako ne bi pomagalo), temveč gre k dojenčki komaj, ko bo začel jokati. Po nekaj dneh je nehala premišljevati o možnosti, da bo njen dojenček doživel smrt v zibki.
Nekateri ljudje z OKM, ki sem jih imel priložnost spoznati, so eni izmed najbolj trpečih ljudi. Če bi se moral odločiti, ali bi živel tako kot živijo oni ali pa bi vsakih nekaj let ali tednov izgubil potni list, bi raje izbral soočanje s posledicami izgube potnega lista. Ali tvegal, da mi bo ropar okradel hišo. Raje bi izbral, da mi ogenj iz štedilnika požge hišo do tal, kot da bi imel uničeno življenje zaradi razmišljanja o tej možnosti.˝ (Fredric Neuman)
Frederic Neuman je zelo dobro poudaril nesmiselnost racionalnega prepričevanja osebe, da nevarnosti ni in pomen vzdržanja z anksioznostjo ter vsiljivimi mislimi, ne da bi morali mislim slediti. Dobro je orisal, kako se oseba z OKM počuti.
Sama bi temu dodala še pomen psihoterapije v zvezi s/z:
- preteklimi izkušnjami v življenju (kako so naši bližnji reagirali na napake, koliko so zaupali nam in koliko mi sedaj zaupamo sebi, občutku varnosti in drugim- napačnim - prepričanjem, vplivu modelnega učenja),
- odkrivanjem ozadja, ki poganja naše impulze (npr. strah pred lastnimi čustvi in impulzi - agresijo, seksualnostjo);
- učenjem skrbi zase
- razvijanjem naklonjenosti do sebe ter
- razvijanjem čuječnosti in tretjeosebnega opazovalca - ˝vidim svoje misli, a razvijem dovolj prostora v sebi za misli in čustva, da jim ne rabim slediti.˝
- preteklimi izkušnjami v življenju (kako so naši bližnji reagirali na napake, koliko so zaupali nam in koliko mi sedaj zaupamo sebi, občutku varnosti in drugim- napačnim - prepričanjem, vplivu modelnega učenja),
- odkrivanjem ozadja, ki poganja naše impulze (npr. strah pred lastnimi čustvi in impulzi - agresijo, seksualnostjo);
- učenjem skrbi zase
- razvijanjem naklonjenosti do sebe ter
- razvijanjem čuječnosti in tretjeosebnega opazovalca - ˝vidim svoje misli, a razvijem dovolj prostora v sebi za misli in čustva, da jim ne rabim slediti.˝
Ni komentarjev:
Objavite komentar