Motnje hranjenja

Danes, 24. 2., je Svetovni dan osveščanja o motnjah hranjenja ter tako tudi pravi dan, da napišem nekaj na to temo.

Med motnje hranjenja uvrščamo anoreksijo, bulimijo in prekomerno prenajedanje, novejše motnje hranjenja pa so tudi bigoreksija (˝obsedenost˝ z mišičnim telesom oz. izgrajevanjem le-tega) in ortoreksija (˝obsedenost˝ z zdravo hrano).

Ampak danes nisem tukaj za podatke, raziskave ter naštevanje, čeprav so tudi te zanimive in potrebne. Danes sem tukaj, da poskrbim za uvid v motnje hranjenja.

Če smo celoviti, motenj hranjenja sploh ne bi smeli poimenovati motnje hranjenja, saj so težave pri prehranjevanju le simptom druge stiske. 

Nasprotno kot namiguje poimenovanje, posameznik ni MOTEN, niti ne bolan in njegova osrednja težava ni v prehranjevanju. Določen, nefunkcionalen, način prehranjevanja, je namreč le simptom. Podobno, kot je vročina lahko simptom različnih stanj. Vročino imamo lahko, ker imamo zaradi stresa slabše delujoč imunski sistem, nato se prehladimo in zbolimo za gripo. Vročino imamo lahko, ko imamo trebušno virozo z bruhanjem, vročino ima lahko otrok, ki mu izraščajo zobje in vročino lahko dobimo, ko nas močno skrbi nek dogodek v prihodnosti (npr. test, izpit, sestanek). 

Ljudje z motnjami hranjenja tako različna stanja ˝zdravijo˝ z določenimi načini prehranjevanja. V začetku lahko to poteka hote, npr.: ˝Hmmm, kaj, če bi poskusila bruhati?˝ ali: ˝Danes pa ne bom jedel!˝, 

kasneje pa se lahko igra moči obrne in je, če se dobro zasidra, motnja hranjenja tista, ki kontrolira osebo z motnjo hranjenja in ne obratno. Oseba ima tako občutek nemoči, neobvladovanja in odvisnosti od določenega načina prehranjevanja. Takrat je dobro poiskati strokovno pomoč in podporo v soljudeh, saj nam pomagajo vzdrževati ZUNANJO PERSPEKTIVO ter nam pokažejo ogledala in podarijo ključe za razrešitev motnje hranjenja. 

Katera so stanja, ki jih osebe z motnjo hranjenja poskušajo zdraviti? 
Običajno so to neprijetna čustva, ki jih je težko začutiti in vsebine, ki si jih ne dovolimo videti ter teme, na katere še nismo pomislili.
Na prvo žogo so to npr.:
- strah, da nam v šoli/v službi ne bo uspelo
- strah, da nas sodelavci ne bodo sprejeli
- dolgčas
- notranji nemir ipd.

Globlje pa so npr. lahko:
- jeza/bes, ki si ju ne dovolimo čutiti, saj že kot otroci nismo imeli dovoljenja za to; imamo občutek, da smo pretirano razdiralni in se bojimo lastne jeze/besa  (kar je lahko posledica tega, da so se naše jeze bali že naši družinski člani)
- občutek, da smo zgube in da nam ne bo uspelo - še posebej ne, če bomo pristni in spontani -   zato se neprestano ne silimo v aktivnosti in v nošenje maske oz. igranje neke vloge pred drugimi
- fundamentalni občutek osamljenosti, ki je v vseh nas - to je globoko, globoko zavedanje, da smo vendarle sami. Da nas, čeprav imamo partnerja, prijatelje, družino ipd., nihče ne pozna sto odstotno. Da, čeprav so sedaj z nami, morda nekoč ne bodo več. (opomba: ta občutek oz. čustvo je pogosto vzrok za obračanje k duhovnosti)

Kaj osebe z motnjo hranjenja potrebujejo?
Počasno, sočutno spremljanje. Ljubeče ter varno okolje, v katerem lahko mirno odkrivajo vse plasti ter tančice sebe. V katerem si lahko dovolijo čutiti prej nedovoljeno in nečuteno in v katerem lahko povejo tudi tisto, kar morda ne želijo priznati niti sebi. 
In potem?
Potem se skupaj s ˝temnimi˝ tančicami začnejo odkrivati tudi svetle - tudi naša veselja, upanja, želje ter drobne radosti, ki vnesejo v nas zavedanje, da je naše življenje LAHKO lepo in da smo tudi sami LEPI.