Zaljubljenost v - in jeza na - psihoterapevta.

...oboje lahko čutimo kot nenaravno in se sprašujemo ali je ˝prav˝, da tako čutimo. 
Na kratko: JE! Brez skrbi.

Psihoterapevtski proces je dalj časa trajajoč odnos med psihoterapevtom in klientom, ki skupaj raziskujeta klientov svet in vzpostavljata razumevanje do klientovih problemov, izzivov, upov in sanj. V nasprotju z medicino, alternativno medicino in nekaterimi vejami psihoterapije (npr. psihoanaliza), je v integrativni psihoterapiji, ki jo izvajam tudi sama, zelo zdravilen psihoterapevtski ODNOS
Zakaj odnos? Zato, ker se večina, za nas najpomembnejših izkušenj, zgodi v odnosu - v odnosu s starši, brati, sestrami, učitelji, sodelavci, se učimo. V odnosu občutimo najmočnejšo ljubljenost, hkrati pa smo deležni tudi najglobljih ran. Iz odnosov se naučimo (včasih napačno), kakšni so ljudje, kakšni smo mi sami ter kakšen je svet kot tak. Iz izkušenj v odnosu se naučimo ali smo vredni ali ne; ali so drugi ljudje dobri ali se jih je treba bati; ali je svet lep prostor, poln veselja ali pa moramo biti previdni, saj nas na vsakem koraku čaka nekaj slabega. Tudi prepričanje ˝življenje je trpljenje˝, se razvije znotraj odnosa.

Ravno zato je odnos med psihoterapevtom in klientom tisti (način, kako je psihoterapevt s klientom; ali se nanj uglasi; ali je sprejemajoč ter hkrati postavi mejo; koliko svobode mu dopušča ipd.), ki največ prispeva k osebnostni rasti in pozitivnemu razvoju klienta. Raziskave in izkušnje so pokazale, da so psihološke ter psihoterapevtske tehnike le majhen kamenček v mozaiku procesa, odločilen del pa se pripisuje odnosu.
 Zanimivi članki o integrativni psihoterapiji

Ker je odnos tisti, v katerem se ˝vse zgodi˝, je zato pogosto in naravno, da:

  • KLIENT PSIHOTERAPEVTA IDEALIZIRA: podobno kot v partnerskem odnosu, se tudi v psihoterapevtskem odnosu v začetku pogosto pojavi faza idealizacije, ki ji sledi faza separacije in nato - razvoj zrelega odnosa.V začetni fazi psihoterapije klient psihoterapevta hvali, mu pripisuje le pozitivne lastnosti (tudi zato, ker je odnos psihoterapevt-klient bolj ali manj enostranski), lahko pa se razvije celo zaljubljenost v psihoterapevta ali želja, da bi bil naš psihoterapevt tudi naš starš, skrbnik, prijatelj, zaveznik. To je pogosto pozitiven znak in pozitivno napoveduje razvoj psihoterapije. Klient se na psihoterapevta v tej fazi zanaša, vzpostavi se zaupanje, kar je nujno za to, da klient in psihoterapevt lažje preideta sledeče ovire in neskladja. Začetna faza pa odpre tudi okno do nezavednih potreb klienta. Katere lastnosti ima psihoterapevt, pa jih niso imeli starši ali partnerji? Kako se vede? Kaj klient v svojem življenju pogreša in česa še nikoli ni izkusil? Je razumevajoč, sprejemajoč odnos, zanimanje za klienta in posvečanje pozornosti klientu nekaj, kar je zanj novo ali redko?
  • JE KLIENT NA PSIHOTERAPEVTA JEZEN: ker je psihoterapija dalj časa trajajoč odnos, je vendarle težko ter nemogoče, da bi bil psihoterapevt neprestano popoln. Jeza na psihoterapevta je lahko tako povsem objektivna, kadar se počutimo, da nas psihoterapevt ni slišal ter kadar se počutimo zgrešene. Hkrati pa je psihoterapevt kot platno, na katerega klient pogosto slika ter projecira svoje izkušnje z drugimi ljudmi. Klient lahko v psihoterapevtu v nekem trenutku tako vidi mamo, ki je vedno le ˝pametovala˝ ali pa očeta, na katerega klient nikoli ni mogel vplivati s svojim mnenjem ali vedenjem. In vse to je celo zaželeno! Pri tem je pomembno, da klient svoja čustva izrazi, terapevt pa je tisti, ki se uči klientova čustva nositi, jih predelati in mu, na primeren način, postaviti ogledalo. 
Zaljubljenost ter jeza sta pogosto tudi obrambna mehanizma. Marsikdo se v določenem trenutku namreč počuti, da je varneje biti zaljubljen ali jezen - kot biti ranljiv ter pokazati sebe.

Če psihoterapevt zmore nositi klientova čustva, hkrati pa se ne odziva na morebitne ˝igrice˝ in ne igra predvidene vloge, dobi klient novo, drugačno izkušnjo, ki mu hkrati pokaže, da je psihoterapevt ljubeč in sprejemajoč, po drugi strani pa zna postaviti mejo in ogledalo. Takšna izkušnja je za klienta POPRAVLJALNA OZ. REPARATIVNA IZKUŠNJA. Prepričanja o odnosih se tako prestrukturirajo, avtomatsko pa tudi naša čustva, ki jih doživljamo ob drugih ljudeh. 


Povezani članki:


Ni komentarjev:

Objavite komentar