To bi se moral vprašati vsak! – Ali kdaj se je zgodila moja učna lekcija.

KAKO BI SE POČUTIL/-A, ČE BI DANES UMRL/-A?

KAJ BI MORAL/-A NAREDITI, DA BI UMRL/-A POMIRJENO?

Vzemite si nekaj časa, vživite se in si predstavljajte, da boste kmalu umrli. 

Kako bi se počutili? Katera čustva bi vas preplavila? Katere misli bi se pojavile? 

Poleg morebitnih strahov o smrti, skrbeh o tem, kdo bi skrbel za družino ipd. – na kaj bi še pomislili?

Kaj bi obžalovali?

Kaj bi želeli narediti, če bi še imeli toliko časa – tik pred zdajci?

Komu bi se želeli opravičiti? Komu bi želeli povedati, da ga imate radi ter da vam je žal, da tega niste storili in te ljubezni ter radosti izživeli, ko ste imeli za to na voljo še več časa? 

Kaj bi vam pa dajalo občutek zadovoljstva ter občutek, da ste živeli polno življenje? Na kaj bi bili ponosni? Zaradi česa bi bili ponosni nase? 

In kaj je tisto, kar bi morali sprejeti ter se sprijazniti, da tega niste in ne boste naredili?

———————————————————————

Sama sem si omenjena vprašanja postavila nekega sončnega dopoldneva, ko sem imela bolniško ter ležala doma, v postelji. Partner je šel v službo, jaz pa se ne spomnim natančno ali sem bila noseča ali pa sem nekaj časa pred tem doživela spontani splav. 

Zgoraj napisana vprašanja so mi, ne vem, zakaj, priplavala v moje misli in čeprav se je bilo z njimi neprijetno soočiti, sem si rekla: ˝Pa dajmo! Prej ali slej bo treba zavihati rokave in se v to poglobiti.˝

Zakaj ˝neprijetno˝ soočiti? 

Zato, ker sem si morala priznati, da sem nezadovoljna z odnosi s primarno družino in da sem tudi jaz soodgovorna zanje ter da moram jaz oddelati svoj del! Zato, ker sem si morala priznati, da ne morem spreminjati drugih, lahko pa reagiram ter živim na način, ki bo v skladu z MOJIM mnenjem in MOJIMI čustvi. Na način, ki mi bo ob koncu življenja (pa tudi vmes) vlival občutek pomirjenosti, pa tudi živosti.

Zato, ker sem morala na glas (ali v mislih) izreči, da še ne živim polno in da imam toliko tega, kar bi lahko dala, a me je strah stopiti korak naprej. 

Zato, ker sem naredila mentalno potovanje skozi življenje, skozi trenutke, za katere sem se počutila krivo in kadar me je bilo sram, jih podoživeti in sprejeti, da jih nikoli več ne bom mogla spremeniti. Da bodo za vedno zapisani tam nekje. In svetla točka: česa pa se lahko iz njih naučim?

Nekaterih reči ni lahko videti, še težje jih je začutiti in podoživeti vsa spremljajoča čustva. Zato včasih uporabimo vse sile ter obrambe, da bi se temu izognili. 

A brez skrbi – vse nas spremlja in nam sledi. Bolje, da počistimo, predelamo in se pogumno soočimo prej, kot takrat, ko je že prepozno.

Kadar skrbimo zase in za svojo mentalno higieno, skrbimo tudi za druge.

In kako živim sedaj?
Trudim se sproti čistiti odnose in v njih delovati čim bolj pristno – kar pomeni, da včasih izrazim tudi jezo, žalost, nezadovoljstvo…
Trudim se, da so moji strahovi pred…(različnimi stvarmi) manjši od moje želje po tem, da bi doživela različne izkušnje ter izživela sebe.
Trudim se, da ljudem, ki so mi blizu, izražam ljubezen ter da sprejmem svoj del odgovornosti. 
Trudim se biti v stiku s sabo in sprejeti – tudi napake. Ki se dogajajo. Neprestano. 🙂 
In vse omenjeno – ni lažje. Zahteva veliko dela ter tveganja. Vem pa, da je zame, dolgoročno, najboljše.