V obdobju življenja, ko so bili otroci še majhni, je bilo vsega naenkrat preveč. Obveznosti so se začele že zgodaj zjutraj. Ni se zbujala z budilko ali s soncem – temveč ob otroškem kričanju in ob otroškem obrazu, ki je bil čisto preblizu njenega. Ogromen. Grozeč.
Otroke sta s partnerjem oblekla, obula in odpeljala v vrtec. A vemo, da ni šlo vse gladko. Vsak čevelj je z noge letel najmanj trikrat, preden je ostal na pravem mestu. Majica, ki je bila včeraj najboljša na svetu, danes ni več dosegala niti osnovnih kriterijev za nošenje.
In tako kot ni hotel v vrtec, tudi iz vrtca ni hotel. Enaki boji.
Vmes pa služba – z enakimi pričakovanji kot pred otroki, a z občutno manj energije. Vsak dan ista rutina, isti ljudje, včasih bolj, včasih manj naveličani svojega dela.
Popoldne: opravki, kuhanje, pospravljanje, boj pod tušem, boj za tisti tuš. Celo za tiho lulanje v miru. In končno – spanje.
Ampak… kje pa so bili trenutki zanjo?
Kaj si sploh še želi?
Ali sploh še obstaja – kot oseba, ne le kot vloga?
Če bi jo pogledali od daleč, bi lahko rekli, da je postala zgolj izpolnjevalka nalog. Da je njen urnik prevzel njeno osebnost.
——————————————————————————————
Izgorelost ne pride nenadoma. Začne se počasi. Kaplja za kapljo. Neopazno. In ko se zavemo, da komaj še držimo glavo nad vodo, je pogosto že precej pozno.
Simptomi izgorelosti so lahko sprva lahko manj opazni:
anksioznost, notranji nemir, pretirano razmišljanje, nezadovoljstvo, težave z uspavanjem…
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je izgorelost (burnout) opredeljena kot sindrom, ki izhaja iz kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ni bil uspešno obvladan. Poglavitni znaki so: izčrpanost, odtujenost od dela in zmanjšana učinkovitost.
A v resnici gre pogosto za presečišče več življenjskih področij – družine, odnosov, notranjih pritiskov in neuresničenih potreb.
Če čez dan nenehno divjamo – fizično ali psihično – ne moremo zvečer preprosto »ugasniti motorja«. Tudi avto na avtocesti ne ustavimo kar tako. In ko telo pride v prosti tek, je občutek izgube kontrole strašljiv. Zdi se, kot da več ne vozimo mi, ampak nekaj drugega usmerja naš vsakdan.
——————————————————————————————-
To je trenutek, ko moramo pogledati vase.
Simptomi izgorelosti so pogosto opozorilne lučke. Ne sovražnik, temveč klic telesa in psihe po spremembi.
Vprašajmo se:
-
- Kje lahko popustimo in spustimo?
-
- Kje si lahko dovolimo pomoč?
-
- Kaj nas napolnjuje?
-
- Kaj je naš bencin, olje, naš polnilec?
Včasih je pomembno poiskati tudi strokovno pomoč. Psihoterapija, v določenih primerih tudi psihiatrična podpora s psihofarmaki, lahko pomagajo vzpostaviti notranjo stabilnost.
Vprašajmo se:
Kateri vzorci nas poganjajo?
Perfekcionizem? Želja po ugajanju? Ideja, da moramo biti popolna mama, partnerka, delavka – vse v enem?
Saj veste, pravljice se končajo s poroko… A kaj se zgodi dan po njej? Bi se tudi princese kdaj skregale z možem in zakričale na otroke?
——————————————————————————————-
Če si dovolimo prisluhniti sebi in sprejeti podporo, bodo simptomi zmernejši. Funkcioniranje bo lažje. A mi bomo spremenjeni – z notranjo močjo, z večjo občutljivostjo za svoje meje.
Zunanje zahteve ne bodo izginile. A ne bodo več neukrotljiv val, ki vodi na odprto morje. Bodo valovi, ki pridejo in gredo. Mi pa jih bomo znali bolje preplavati, z obalo bližje nam.
Če čutiš, da si na podobni poti in potrebuješ oporo, mi lahko pišeš.
Da skupaj poiščeva tvoj ritem.
mojca.majerle@zanos.si
