Kriza srednjih let je v razvojni psihologiji obdobje, ki se pojavi v srednji odraslosti, običajno okrog štiridesetega leta starosti. Lahko pa se pojavi že v tridesetih letih ali celo konec petdesetih let. To, kdaj se pojavi, je odvisno od več dejavnikov, med drugim tudi od tega:
- kdaj se pojavijo prvi biološki znaki staranja – npr. prve gubice, manjša elastičnost kože, upad telesne zmogljivosti, morebitne bolezni ipd.
- kdaj prve znake staranja opazimo in koliko nas obremenijo
- kakšne so druge okoliščine v našem življenju – npr. ali so naši otroci pri naših štiridesetih letih še malčki ali pa so že v višjih razredih osnovne šole in nas nezadržno soočajo z minljivostjo določenih obdobij
- koliko smo zadovoljni z našim življenjem – s službo, partnerstvom in drugimi življenjskimi okoliščinami
Lahko, da smo zadovoljni tako s službo, s partnerstvom, načinom bivanja in z družinskim življenjem, pa nam prvi znaki staranja vseeno vzbudijo prvo resnično zavedanje lastne ranljivosti in tudi same smrtnosti oz. minljivosti.
Kriza srednjih let je namreč obdobje ˝PO˝. Po tistem – ˝in živela sta srečno do konca svojih dni˝. Dokončali smo osnovno šolo, srednjo šolo, morda fakulteto in podiplomski študij. Lahko da smo imeli srečo in našli dobrega partnerja, ki nam stoji ob strani, imeli otroke, ki nas izpolnjujejo… Kaj pa zdaj? Od štiridesetega leta do osemdesetega ali stotega leta je še najmanj polovica življenja. Kriza srednjih let nam pokaže ravno to – prazen prostor, ki je pred nami in ki ni zapolnjen, niti ni jasno voden z zunanjimi smernicami.
Ste že pogledali resnici v oči?
Z ozaveščanjem vseh sprememb, od prijetnih do zelo neprijetnih in obdobja v katerem se nahajamo ˝pogledamo resnici v oči˝. Se ne delamo, da to ne obstaja in da tega ni.
Slednje nam omogoči, da:
- pregledamo svoje dosedanje življenje, ga evaluiramo. Odžalujemo stvari, za katere nam je žal, da so se zgodile (ali da se niso zgodile) in začutimo ponos, veselje, zadovoljstvo ob lepih dogodkih ter dosežkih
ter
- začutimo kako se počutimo v tem trenutku. Kaj potrebujemo, kaj si želimo. Kaj nam manjka, kaj pa je tisto, kar bi radi ohranili. Vprašamo se koliko smo zadovoljni s partnerstvom, otroci, načinom našega življenja, kariero, prijateljstvi, hobiji… In lahko se zgodi, da ugotovimo, da z nekaterimi področji (več) nismo zadovoljni… To nam pokaže nadaljnje korake.
Zgoraj našteto je najtežje. In v tem pogledu je kriza srednjih let resnično neprijetna. Začutiti naša obžalovanja je neprijetno. Zavedati se, da ne moremo prevrteti časa nazaj in se odločiti drugače je neprijetno. Zavedanje, da gre čas le naprej in da mladost resnično ne bo trajala (čeprav se nam je včasih zdelo, da bo), ni prijetno. Zavedanje, da bo obraz najverjetneje vedno manj prijeten na oko – ni prijetno. Žalovati za tistim, kar v življenju pogrešamo, slednje tudi objokovati, je še najmanj prijetno…
Ta del procesa je težek. Zahteva ozaveščanje novih resnic. In je prežet z veliiiko različnimi čustvi – žalostjo, jezo, nemočjo, strahom, morda gnusom. Pojavi se vprašanje (ne)smiselnosti življenja. In tega, kaj nas sploh še motivira ter žene naprej. Pojavi se praznina.
Na tem delu procesa, ko nam je najtežje, veliko ljudi poišče tudi strokovno pomoč in psihoterapevtsko podporo. V tem delu procesa se lahko občutki praznine, stagnacije, razvijejo tudi v depresijo ali anksioznost.
Zdaj je na voljo že toliko pomoči ali podpore, da vam, če se soočate s tem, ni potrebno biti s tem popolnoma sami. Lahko si poiščete podporo v psihoterapevtu ali svetovalcu tudi le za nekaj mesecev. Po tem, ko ozavestimo pri sebi, kaj se dogaja, lahko to lažje delimo tudi z bližnjimi.
Zakaj je kriza srednjih let vseeno dobra?
Kljub temu, da je kriza srednjih let lahko zelo neprijetna, je hkrati tudi nujna. James Hollis v knjigi Kriza srednjih let (2025) opisuje, da se lahko tudi zamotimo in razmišljanje, ki se pojavi v krizi srednjih let tudi preskočimo, a s tem preskočimo tudi darila in prostore ter priložnosti, ki nam jih kriza srednjih let nudi.
Po predelavi vseh čustev, ki privrejo, lahko namreč začutimo lepoto v praznem prostoru, ki je pred nami. V prostoru, ki ga lahko zapolnimo z vsem, za kar do sedaj nismo imeli časa. Ko smo se šolali ter gradili kariero in družino smo sebe nemalokrat dali na stran. Sedaj pa se odprejo novi prostori in nova časovna dimenzija.
Če tako začutimo, lahko vnesemo določene spremembe v naše življenje – še vedno je dovolj časa, da zamenjamo partnerja, če v trenutni zvezi trpimo ali če več ne čutimo ničesar; še vedno je dovolj časa, da menjamo službo in poskusimo nekaj novega. Še vedno smo, povečini, dovolj vitalni, da poskusimo hobi, ki smo si ga vedno želeli ali da poskušamo zgraditi novo, drugačno povezanost s svojimi otroki.
Lahko znova vključimo svojo ustvarjalnost, igrivost in radoživost, ki smo jo v prejšnji letih morda malo pozabili.
In morda, postopoma, počasi, sprejmemo in vidimo lepoto tudi v prihodnjih obdobjih našega življenja.
Ob koncu krize srednjih let se tako mentalno prestavimo v drugo polovico življenja in pogledamo s čim bi jo želeli zapolniti. A ne le zapolniti, temveč obogatiti. In s tem morda še bolj živimo v sedanjem trenutku ter znova vključimo našo avtentičnost in dimenzije sebe, na katere smo morda pozabili ali katerih morda sploh še niti nismo izkusili.
Pojavi se nova modrost, ki pravi – koliko vsega te še čaka! A bi resnično želel/-a zamuditi vse te nove izkušnje?
