Skoraj vsi moji klienti gredo skozi... (celjenje Otroka v nas)

Proces odraščanja! In to ne glede na starost - 20, 30, 40, 50... 
Objektivni kazalci (starost) kažejo, da smo odrasli. Finančno neodvisnost smo dosegli. Morda imamo že svoje družine ali pa dobivamo prve vnuke, hkrati pa nas:
  • močno skrbi, kaj bodo rekli starši
  • obžalujemo preteklost
  • čutimo krivdo
  • želimo ugoditi našim staršem
  • veliko vlagamo v reševanje našega odnosa
  • imamo občutek, da naše odločitve v resnici niso naše lastne, temveč da se zraven neprestano pletejo niti maminega mnenja, očetovega mnenja, ureditve v primarni družini...
A brez skrbi: vse to ni nenavadno, čudno... Če se tako počutite, ni z vami nič narobe... ravno nasprotno - gre za precej pogost, običajen ter nenazadnje - nujen!- proces. Kljub temu da je naporen in da nas lahko precej utesnjuje.

Za psihološko, emocionalno odraščanje, moramo najpogosteje skozi naslednje korake:

1. ZAČUTITI IN PREDELATI
Če si ne dovolimo čutiti in misliti, dejansko ne moremo videti, kdo smo mi, kaj je na nas vplivalo, kaj nas je jezilo, žalostilo, razočaralo... Kako je odreagiralo naše telo. Preden se lahko odločamo in resnično zaživimo po svoje, moramo ZAČUTITI... 
Po tem, ko resnično ˝izčutimo˝ in damo ven vse, kar se nam neprestano mota v ozadju naših mislih ali kar nas, globoko v naših srcih, močno boli, jezi, spravlja v bes, lahko začnemo z naslednjim korakom...

2. SPREJETI, DA MORDA NIKOLI NE BO DRUGAČE
Ko smo si dovolili začutiti, smo resnično prišli v stik z našim notranjim Otrokom. Z Otrokom v nas, ki je bil prizadet, ki se je počutil nevidenega, neslišanega, ki je imel tudi svoje skrivnosti, veselja in radosti. Začeli smo proces CELJENJA Otroka v nas.
Otrok v nas hrepeni po tem, da bi bilo drugače... Da bi se starši odzivali drugače, da bi bila družina bolj povezana, da bi imel možnost vplivati. In Otrok v nas se, pogosto, za to, da bi udejanjil svojo predstavo o tem, kako bi MORALO biti, za to močno trudi tudi, ko mi sami dejansko že dolgo nismo več otroci... 
To je normalno - vsak stremi k idealu - a pretirano stremljenje k idealu in odrivanje realnosti, nam jemlje ogromne količine energije. Energije, ki bi jo lahko, če se ne bi ukvarjali s tem, s čimer se, porabili za svoje življenje, delo, sekundarno družino, hobije... 
Tako pridemo do točke, ko moramo resnično videti in začutiti REALNOST ter sprejeti dejstvo, da tega morda nikoli ne bomo mogli spremeniti. Na žalost... 
Zagotovo ne bomo mogli spremeniti našega otroštva (lahko pa iz njega potegnemo največ, se učimo in rastemo), morda pa ne bomo mogli spremeniti niti našega trenutnega odnosa s starši oz. NJIH SAMIH. 
To spoznanje je lahko izjemno težko in boleče, hkrati pa tudi nujno, saj se le s tem korakom lahko začne...

3. PROCES ŽALOVANJA 
Ko sprejmemo, da preteklosti ne moremo spremeniti in da se starši morda ne bodo spremenili niti v prihodnosti, lahko začnemo proces žalovanja. Začutimo lahko vso žalost, razočaranje, bolečino... Jokamo za izgubljeno preteklostjo in tudi za morebitno prihodnostjo, začutimo močne občutke praznine in osamljenosti, začutimo sram, ko spoznamo, na kakšne načine so nas starši (pogosto nehote) zapostavljali, hkrati s tem pa se tudi...

4.ODPIRAMO ZA NOVO
Celjenje starih ran nam omogoča, da se odpiramo za novo. Izjokanje žalosti nam omogoča, da naredimo prostor za veselje, da sprejmemo vase novo energijo in da se, v drugačnem stanju kot prej, odločimo: kaj smo sprejeli od staršev takšnega, kar ŽELIMO obdržati in gojiti še naprej, kaj pa je tisto, kar v naši sekundarni družini več ne bi želeli imeti. In zamenjamo to z nečim novim.
Po končanem procesu žalovanja tudi na starše pogledamo na drugačen način, v naših glavah postanejo enako veliki kot mi sami in tudi komunikacija lahko poteka na bolj odrasli ravni... Spone odvisnosti so prekinjene ali vsaj razrahljane, občutek navznoter pa je drugačen...

Ta proces je nemalokrat dolgotrajen, zahteva zaupanje vase in v trenutkih, ko je še posebej težko, zaupanje, da bo na koncu vse v redu. Pomembno je, da imamo ob tem procesu podporo - tako podporo prijateljev in/ali partnerjev, pogosto pa tudi strokovno podporo, psihoterapevta ali psihologa. 
Proces ni lahek, je pa čudovit in nagrajujoč. Meni kot psihoterapevtki je ČUDOVITO spremljati človeka, ki odkriva vse lepote, pa tudi rane, Otroka v sebi, ko končno začuti SOČUTJE do Otroka v sebi in do sebe in ko zmore, vedno bolj in bolj, poskrbeti zase. 

Če bi si želel/-a skozi ta proces z mano rezerviraj termin

2 komentarja: