Mislim eno, rečem nekaj drugega? (konflikti med partnerjema, primarna in sekundarna čustva)

Zgoraj omenjeno se dogaja pogosto. In pogosto je to tudi izvor množice konfliktov, bolečine, pomanjkanja pristnega stika s sabo in z drugimi, obžalovanj ter občutka, da ne živimo tako, kot čutimo, da bi lahko.

Partner nam npr. reče nekaj, kar nas prizadene. 
Mi ˝udarimo nazaj˝, po možnosti s še večjo silo, močjo, intenzivnostjo.
Želimo ga utišati, raniti, mu vrniti, ga kaznovati ter ubraniti sebe.

Zakaj ga želimo kaznovati?
Ker je rekel nekaj, kar nas je prizadelo, kar nas je zabolelo.
Želimo mu vrniti bolečino, ker smo zaprepadeni nad tem, da je oseba, ki nam je najbližje, ki jo ljubimo z vsem srcem, rekla ali naredila nekaj, kar nas boli! Kako je lahko takšna?? 

Ko vrnemo, s še večjo močjo, lahko tudi partner začne braniti sebe in napadati nazaj - ker je, sedaj, prizadet tudi on. 

Kar naenkrat se, nevede in nehote, znajdemo v krogu reakcij in močnih čustev; napadov in obramb; občutek imamo, da izgubljamo glavo ter trezne misli in da to ni kraj, kjer bi želeli biti ter da to ni vedenje, ki bi si ga želeli lastiti. 

Kako se ustaviti?
Če zmoremo, se že pred intenziviranjem konflikta, med samimi konfliktom, sicer pa po konfliktu oz. po tem, ko smo, na svoj način, zventilirali (pre)močna čustva - vprašamo:
˝Pa kako se v resnici počutim?˝
˝Kaj in kdaj me je najbolj zabolelo?˝
˝Ko se spomnim na to, kako se imava s partnerjem rada - kaj čutim?˝

Takrat pogosto ugotovimo, da smo, v resnici, globoko v sebi, prizadeti in žalostni. Da je naše PRIMARNO čustvo žalost, naše SEKUNDARNO čustvo, pa jeza.
Primarna čustva, so čustva, ki se običajno pojavijo kot prvi, neposreden, pristen odziv na situacijo. Sekundarna čustva so čustva, ki sledijo primarnim in imajo obrambno funkcijo. 
Sekundarna čustva so povezana tudi s stereotipi in družbenimi normami. Moški tako namesto pristne žalosti in prizadetosti, pogosteje izražajo jezo; ženske pa pogosteje bes potlačijo ter jezo izrazijo z nemočnimi solzami. 

Ko ugotovimo, kako se počutimo, je dobro, da to povemo tudi partnerju. In, verjemite, partner bo odreagiral veliko blažje, hkrati bo veliko bolje razumel nas ter sebe, če bomo zmožni nositi svoja čustva in reči: ˝Veš, to me je pa zelo prizadelo!˝, zraven pa čustva izraziti še z mimiko in gestami.
Morda bosta ugotovila, da vas ni želel prizadeti ter da ni vedel, da vas bo to, kar je rekel, prizadelo; morda pa bo priznal, da vas je v navalu svojih čustev, celo ŽELEL prizadeti. A čeprav prizadenemo namenoma, nas, ko vidimo ljubljeno osebo v pristni žalosti ter prizadetosti, zaboli. Začutimo, da ne želimo, da se ljubljena oseba počuti slabo. Zapeče nas vest, situacijo pa poskusimo popraviti.

Raziskovanje svojih čustev in ranljivost SE izplača :)